Jedro

Odločitev o tem, koga bo sodišče napotilo na pravdo, ne more biti odvisna zgolj od tega, koliko zakonitih dedičev priznava sporno zunajzakonsko razmerje in koliko ne. Po utrjenem stališču sodne prakse se na pravdo napoti tistega, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, ne pa tistega, ki zatrjuje, da take pravice ali pravnega razmerja ni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Zapuščinski postopek po pok. A. A. se prekine.

II. C. C., EMŠO: ..., na naslovu .... se napoti na pravdo zoper zakonite dediče po pokojnem A. A. z zahtevkom, da ji gre zakonita dedna pravica po zapustniku.

III. C. C. mora tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in zaključilo na podlagi podatkov, ki so na voljo v zapuščinskem spisu.“

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek po pokojnem A. A. prekinilo (I. točka izreka), zakonita dedna upravičenca B. B. in D. D. napotilo na pravdo zoper C. C. z zahtevkom, da ji ne gre zakonita dedna pravica po zapustniku (II. točka izreka), in jima naložilo, da morata tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer bo zapuščinski postopek nadaljevalo (III. točka izreka sklepa). Takšno odločitev je sprejelo po ugotovitvah, da je po zapustniku nastopilo dedovanje na podlagi zakona in da je dedno pravico pridobilo šest dedičev drugega dednega reda. C. C. je priglasila dedno pravico po zapustniku kot zunajzakonska partnerka. Ker so trije zakoniti dedni upravičenci status zakonite dedne upravičenke C. C. priznali, temu pa sta nasprotovala dva zakonita dediča, je sodišče prve stopnje štelo, da so njuna stališča manj verjetna ter je na pravdo napotilo njiju.

2. Zakoniti dedič B. B. v pritožbi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje nenavaden in arbitraren, saj odločitev o bolj ali manj verjetni pravici ne more biti odvisna od tega, koliko zakonitih dedičev zatrjevanja C. C. priznava oziroma ne priznava. Poleg tega dediča, ki zunajzakonski skupnosti nasprotujeta, negativnega dejstva ne moreta dokazovati. V nadaljevanju dedič navaja, da C. C. ni sodelovala pri sestavi smrtovnice, dopisa z dne 30. 9. 2022 in 2. 5. 2017 ne dokazujeta, da bi zunajzakonska skupnost obstajala, iz bančnih izpisov pa izhaja, da ji je zapustnik posojal denar, torej ni šlo za skupni denar oziroma za življenjsko in ekonomsko skupnost. Dedič predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in na pravdo napoti C. C., z zahtevkom, da je med njo in zapustnikom obstajala zunajzakonska skupnost in da je zakonita dedinja, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodna praksa zastopa stališče, da če kdo v zapuščinskem postopku uveljavlja, da je dedič in svojo dedno pravico utemeljuje z zunajzakonsko skupnostjo z zapustnikom, je treba obstoj takšne skupnosti ugotavljati v zapuščinskem postopku. Če bodo sporna dejstva, od katerih je odvisna presoja o obstoju zunajzakonske skupnosti (vključno z dejstvi, ki so ovira, da bi bila taka skupnost pravno priznana), bo potrebna napotitev na pravdo. Zapuščinsko sodišče bo na pravdo napotilo preživelega zunajzakonskega parterja z zahtevkom za ugotovitev, da mu pripada dedna pravica, oziroma da je zapustnikov zakoniti dedič, če bo glede na razpoložljive podatke štelo njegovo pravico za manj verjetno.1 Prav tako je v sodni praksi zastopano stališče, da je treba pri presoji o tem, koga se napoti na pravdo, upoštevati, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice ali pravnega razmerja ni.2

5. C. C. v tem postopku zatrjuje, da je pridobila dedno pravico po zapustniku kot zunajzakonska partnerka, v postopku pa so sporna dejstva o obstoju zunajzakonske skupnosti, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek pravilno prekinilo in je v pritožbi ta odločitev zgolj pavšalno izpodbijana. Ko sodišče prve stopnje presoja, katero pravico šteje za manj verjetno, mora skrbno pretehtati vse zatrjevane okoliščine primera, kar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Pritožbeno stališče, da odločitev o tem, koga bo sodišče napotilo na pot pravde, ne more biti odvisna zgolj od tega, koliko zakonitih dedičev zatrjevano zunajzakonsko razmerje priznava in koliko ne, je utemeljeno. Sodišče prve stopnje je spregledalo utrjeno stališče sodne prakse, da se na pravdo napoti tistega, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, ne pa tistega, ki zatrjuje, da take pravice ali pravnega razmerja ni. Poleg tega iz podatkov spisa izhaja, da C. C. ni sodelovala pri sestavi smrtovnice, da stalnega prebivališča ni imela prijavljenega pri zapustniku, iz izpiskov transakcijskega računa pa je zaenkrat razvidno, da je šlo za posojila in ne morebiti za finančno pomoč med zunajzakonskima partnerjema. Vse to pa so okoliščine, ki izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje. Ob upoštevanju vseh okoliščin pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zatrjevana pravica C. C., da ji gre zakonita dedna pravica po zapustniku, manj verjetna, kot zatrjevanja dedičev, da ji ta pravica ne gre.

6. Pritožbeno sodišče dodaja, da so v tovrstnih primerih dediči enotni in nujni sosporniki,3 pri čemer je kljub napotitvenemu sklepu breme pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka v pravdi na napoteni stranki, na vsebino napotitvenega sklepa namreč ni vezana. Zato pritožbeno sodišče v spremenjenem izreku izpodbijanega sklepa C. C. ni napotilo, da mora tožbo vložiti zgolj proti dvema dedičema, ki obstoju zunajzakonske skupnosti nasprotujeta.

7. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi pritrdilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na pravdo zoper dediče po zapustniku napotilo C. C. z zahtevkom, da ji gre zakonita dedna pravica po zapustniku (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 163. členom Zakona o dedovanju).

1 VSL sklep I Cp 1522/2017. 2 VSL sklep I Cp 1522/2017 in sklep I Cp 422/2020. 3 VSL sklepi II Cp 1478/2017, II Cp 28/2017 in I Cp 3273/2015.