Jedro

Izdaja sodbe na podlagi pripoznave v tem postopku (ki je izšel iz izvršilnega postopka) ni bila mogoča, saj je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi tožbenemu zahtevku nasprotovala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99953/2014 z dne 23. 7. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa v delu, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.639,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 121,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 8. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99953/2014 z dne 23. 7. 2014 se glede plačila zakonskih zamudnih obresti na znesek 3.639,31 EUR od 16. 4. 2014 do 11. 5. 2014 razveljavi tudi v 1. odstavku izreka sklepa in se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 457,57 EUR v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila.

2. Zoper I. točko izreka sodbe se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugovoru tožene stranke v celoti ugodi in zgoraj navedeni sklep o izvršbi v izpodbijanem delu razveljavi, podrejeno pa sodbo v I. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, po ugovoru dolžnika (tožene stranke) pa je bila zadeva (delno - glede vtoževanega računa v znesku 3.639,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) odstopljena pravdnemu sodišču. Med strankama je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, nesporno, da je tožeča stranka upravnik poslovne stavbe, v kateri je najemnik prostorov tudi tožena stranka, ta pa je na skupnem delu (dvorišču) odlagala gradbene odpadke. Etažni lastniki poslovne stavbe so na sestanku nadzornega odbora etažnih lastnikov 13. 2. 2014 pooblastili tožečo stranko, da naroči odstranitev smeti, stroški odvoza pa se zaračunajo toženi stranki. Nadalje je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka 6. 3. 2014 po elektronski poti obvestila toženo stranko o odločitvi etažnih lastnikov na sestanku 13. 2. 2014, ker pa tožena stranka sama za odvoz ni poskrbela, je po naročilu tožeče stranke to opravila družba P. d. o. o. dne 13. 3. 2014, za kar je tožeča stranka plačala 3.639,31 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na podlagi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),(1) ker pa je ugotovilo, da je zaradi gradbenih odpadkov etažnim lastnikom in drugim uporabnikom nastajala škoda, je zavzelo stališče, da bi bil zahtevek tožeče stranke, ki se je lotila tujega posla, utemeljen tudi na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila (199. in 202. člen OZ).(2)

8. Uvodoma tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dokazov, ki jih je mogoče izvesti samo na glavni obravnavi. Trdi namreč, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je tožeča stranka odvažala tudi material (smeti, ne pa nevarnih odpadkov), ki so ga odlagale še druge osebe, ne le toženka, kar izhaja tudi iz dokaza tožeče stranke (zapisnika sestanka nadzornega odbora skupnosti etažnih lastnikov). Iz računa z dne 25. 3. 2014 v znesku 3.639,31 EUR pa izhaja tudi, da je bila storitev opravljena za račun etažnih lastnikov K. 25 in 29, kar potrjuje trditve toženke, da ne gre le za K. 25. 9. V postopkih v sporih majhne vrednosti glavna obravnava ni obligatorna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Ker take zahteve ne pritožnica ne tožeča stranka nista podali, očitana absolutna bistvena kršitev postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi po presoji višjega sodišča so listinski dokazi v dopolnitvi tožbe, ki je vsebovala utemeljitev zahtevka, za odločitev zadoščali, toženka pa jim niti ni nasprotovala. Na poziv z dne 29. 4. 2015, da odgovori na dopolnitev tožbe (red. št. 23, list. št. 82 spisa), se namreč ni odzvala. Sklicevanje na dejstva, ki bi se z izvedbo obravnave ugotovila, pa je v tem pritožbenem postopku nedovoljeno, saj je višje sodišče vezano na dejansko podlago izpodbijane sodbe.

10. Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje neprerekanje tožene stranke štelo kot priznanje dejstev, kar ni res, saj bi sicer izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Pritožbena trditev je nejasna, zato višje sodišče zgolj pojasnjuje, da izdaja sodbe na podlagi pripoznave v tem postopku (ki je izšel iz izvršilnega postopka) ni bila mogoča, saj je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi(3) tožbenemu zahtevku nasprotovala. Kljub opustitvi vložitve prve pripravljalne vloge tako ni bilo mogoče šteti, da tožena stranka pripoznava tožbeni zahtevek.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo tudi zato, da bi odpravilo dvom v aktivno in pasivno legitimacijo pravdnih strank. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe podala trditve in dokaze o upravičenju za vložitev tožbe v tej zadevi (zapisnik sestanka nadzornega odbora etažnih lastnikov v prilogi A9 spisa), aktivno legitimirana pa je tudi zato, ker je vtoževani znesek pred tem poravnala iz lastnih sredstev. Pritožbene trditve in dokaz v zvezi z dejstvom, da pri stavbi na K. 25 v ... ni vknjižena etažna lastnina, saj iz najemne pogodbe tožene stranke izhaja, da gre za solastnino, pa so prepozne. Tožena stranka namreč tega, kot tudi, da odločitve nadzornega odbora ne morejo zavezovati najemnika, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Tudi s pritožbenimi trditvami o zmotni uporabi materialnega prava toženka napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pri tem neutemeljeno trdi, da sodišče ni ugotovilo niti tega, ali je tožeča stranka iz naslova odvoza materiala sploh kaj plačala. To ugotovitev je sodišče utemeljilo na dokazu iz priloge A5 spisa in jo navedlo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj zaradi pavšalne trditve iz ugovora zoper sklep o izvršbi, da je vrednost računa glede na opravljeno delo previsoka, pa ni mogoče šteti, da je tožena stranka trditve tožeče stranke glede višine zahtevka obrazloženo prerekala (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

13. Pritožbenega očitka, da izpodbijane sodbe v 13. točki izreka ni mogoče preizkusiti in je celo samovoljna, toženka ni pojasnila, zato se do njega višje sodišče ne more opredeliti, ugotavlja pa, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je lahko preizkusilo.

14. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Neupravičena pridobitev: Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Op. št. (2): Tujega posla se sme kdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Op. št. (3): V sporu majhne vrednosti, ki se nadaljuje po razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi, je namreč potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi in prvo pripravljalno vlogo tožene stranke obravnavati kot celoto, torej kot odgovor na tožbo.