Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je mladoletnik izpolnil objektivne zakonske znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, saj je oškodovanca spodbujal k pretepu, zadrževanje oškodovanca na prostoru pred vhodom v šolo proti njegovi volji, njegovo porivanje, vlečenje za bundo, objemanje z roko okoli vratu in držanje v tem položaju, brcanje proti njemu in sedenje na njem, pa predstavlja obliko drznega in nasilnega ravnanja do oškodovanca. Na podlagi izpovedb oškodovanca in njegove razredničarke je ugotovilo, da je dokazano, da je mladoletnik pri oškodovancu povzročil občutek strahu in ogroženosti.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je mladoletnik zavedal nesprejemljivosti opisanega ravnanja in da z njim lahko stori očitani prekršek in je v to tudi privolil. Zaključilo je, da je mladoletnik ob obravnavanem dogodku kljub hiperkinetični motnji vedenja povsem razumel pomen svojega dejanja in je imel svoje ravnanje tudi v oblasti, kar pomeni, da je bil prišteven in njegova odgovornost za storitev obravnavanega prekrška zato ni izključena. Navedeno je odločilno za ugotovitev njegove odgovornosti, samo dejstvo, ali je bil zaradi ugotovljene motnje takrat mladoletnik psihološko manj zrel kot povprečen 14 letnik, pa ni pomembno.

Ukor se izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je mladoletnik dobro zavedal nesprejemljivosti svojega ravnanja, pa je kljub temu privolil v prekršek, zaradi česar ni mogoč zaključek, da ga je storil zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. Hkrati pa iz izrečenega vzgojnega opomina v novembru 2023, kar je po obravnavanem prekršku, zaradi (ponovnega) fizičnega napada in ustrahovanja sošolca, tudi ni mogoč zaključek, da je že strokovna pomoč, ki je je bil deležen v osnovni šoli, zadoščala, da tovrstnih prekrškov ne bi ponavljal in zaradi česar izrek navodila ne bi bil potreben.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Mladoletnik ne plača stroškov pritožbenega postopka, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom mladoletniku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) na podlagi 10. točke drugega odstavka 36. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo navodilo udeležiti se programa socialnega treninga za obdobje pet mesecev, ki ga pripravi in njegovo izvajanje vodi Center za socialno delo A., ki sodniku posreduje mesečna poročila o izvrševanju izrečenega vzgojnega ukrepa. Sklenilo je še, da mladoletnik ne plača stroškov postopka.

2.Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornica mladoletnika. Predlaga, da se sklep razveljavi in postopek proti mladoletniku ustavi na podlagi določbe drugega odstavka 185. člena ZP-1, podredno pa ukrep nadomesti z milejšim vzgojnim ukrepom oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Prekrškovni organ na pritožbo zagovornice odgovora ni podal.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 ugotavlja, da v postopku proti mladoletniku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo mladoletnika, pritožba zagovornice mladoletnika pa tudi ni utemeljena.

6.Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

7.Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo mladoletnika in njegovo zakonito zastopnico, mamo B. B. ter priče C. C. (oškodovanec), razredničarko oškodovanca D. D. in socialno pedagoginjo E. E. ter pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke za otroško in mladostniško psihiatrijo F. F., dr. med., spec. psih. in pedopsihiatrije, katerega je vpogledalo in prebralo, izvedenko pa tudi zaslišalo, vpogledalo in prebralo pa je tudi poročilo Osnovne šole G. o mladoletniku s prilogami (l. št. 11 ter priloge od C1-C5) ter pregledalo posnetek, shranjen na zgoščenki v prilogi A7. Po oceni izvedenih dokazov je ugotovilo, da je mladoletnik oškodovanca počakal pred vhodom šole in mu, ko je ta prišel iz šole, ni dovolil naprej, ga na različne načine zadrževal (z roko, ki mu jo je položil na trup, ga odrinil in mu zaprl pot, prijel za bundo in zadržal, ga z desno roko od zadaj objel okoli vratu in ga v tem položaju nekaj časa držal) in mu ves čas preprečeval odhod, proti njemu tudi brcnil z desno nogo, nazadnje pa potisnil na leseno klop pred vhodom v šolo in se usedel nanj ter na njem sedel, vse dokler iz šole ni prišla socialna pedagoginja E. E. Pri tem ga je tudi spodbujal k pretepu, saj mu je govoril, naj ga udari in pretepe. Glede na tako ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z navedenim ravnanjem, ki ga pritožba ne izpodbija, izpolnil objektivne zakonske znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, saj ga je spodbujal k pretepu, zadrževanje oškodovanca na prostoru pred vhodom v šolo proti njegovi volji, njegovo porivanje, vlečenje za bundo, objemanje z roko okoli vratu in držanje v tem položaju, brcanje proti njemu in sedenje na njem, pa predstavlja obliko drznega in nasilnega ravnanja do oškodovanca.

8.Nadalje je sodišče ugotovilo tudi, da je mladoletnik z opisanim ravnanjem pri oškodovancu povzročil občutek strahu in ogroženosti. To ugotovitev je oprlo na izpoved oškodovanca, da se je zaradi ravnanja mladoletnika počutil ogroženo in prestrašeno še naslednje dva do tri tedne, da ga je bilo strah iti v šolo, saj je vedel, da ima mladoletnik prijatelje v drugih razredih ter da so ga tudi čez hodnik gledali grdo in mu kdaj kaj rekli. Da je v tednu po obravnavanem dogodku pri oškodovancu zaznala strah, je v svoji izpovedi povedala tudi njegova razredničarka D. D. Pojasnilo je tudi, da zaradi tega, ker ni bilo mogoče ugotoviti tudi, da bi obravnavano ravnanje mladoletnika pri oškodovancu povzročilo tako intenzivne težave, da bi moral ta zaradi njih iskati zdravniško pomoč, posebno psihosocialno pomoč ali pa zgolj pomoč razredničarke ali pa da bi morala zaradi tega policija pripravljati posebno oceno ogroženosti oškodovanca, ni mogoče izvajati zaključka, da mladoletnik pri oškodovancu ni povzročil občutka strahu in ogroženosti, kakršnega je sam opisal. Taka presoja izvedenih dokazov s tem v zvezi ni nerazumljiva in tudi ne v nasprotju z izvedenimi dokazi, kot to uveljavlja zagovornica. Argumentacija sodišča je življenjsko logična, upoštevaje tudi, da je oškodovanec bolj zaprt fant in se ni kaj dosti odpiral niti pred in niti po obravnavanem dogodku, kar izpostavi tudi sama zagovornica in kot je to izpovedala razredničarka oškodovanca. Zgolj dejstvo, da ni znala ubesediti, na kakšen način je oškodovanec vendarle strah pred njo izrazil, pa še ne omogoča zaključka, da je bila njena izpoved v zvezi s tem neverodostojna. Sodišče prve stopnje jo je v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo tudi v zvezi z izpovedbo oškodovanca, ki je izpovedal, da ga je bilo strah iti v šolo in na podlagi takšne presoje, ki jo je v 9. točki obrazložitve tudi izčrpno obrazložilo, ugotovilo, da je dokazano, da je mladoletnik pri oškodovancu povzročil občutek strahu in ogroženosti. Ob takih utemeljenih dejanskih ugotovitvah je pravilno zaključilo, da je mladoletnik izpolnil vse zakonske znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1.

9.Ugotovilo je tudi, da je mladoletnik kljub ugotovljeni hiperkinetični motnji vedenja (sy ADHD s pridruženo motnjo vedenja), ki spada med duševne motnje, kritičnega dne, 3. 3. 2023, ko se je zgodil obravnavani dogodek, razumel pomen svojega dejanja in imel svoje takratno ravnanje tudi v oblasti, se nesprejemljivosti svojega ravnanja zavedal in vanj tudi privolil. Iz poročila Osnovne šole G. z dne 14. 2. 2024 in prilog k njemu je ugotovilo, da so na šoli že pred kritičnim dnem večkrat obravnavali problematiko nasilja in da je bil pri teh predstavitvah mladoletnik prisoten. Problematiki nasilnega vedenja je bilo namenjenih več razrednih ur, gostili so tudi kriminalista, ki je predaval o nasilju, na razredni uri je njegov sošolec pripravil predstavitev o nasilju. Iz navedenih dejstev je sodišče ugotovilo, da se je mladoletnik zavedal nesprejemljivosti zgoraj opisanega ravnanja in da z njim lahko stori očitani prekršek in je v to tudi privolil. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno interpretiralo izvedensko mnenje dr. F. F. in njegovo dopolnitev. Zagovornica v pritožbi selektivno iz mnenja izvedenke povzema le pojasnila, da mladoletnikova diagnoza ADHD spada po kvalifikaciji med duševne motnje, da je zmožnost samokontrole pri tej motnji zmanjšana in da je zaradi nekoliko nezrelih možganov impulzivno ravnanje pogosto ter njeno ugotovitev, da mladoletnik deluje nekoliko nezrelo, kar vse po mnenju zagovornice izključuje njegovo odgovornost za obravnavani dogodek. Pri tem zagovornica zanemari nadaljnje pojasnilo izvedenke, da kljub vsemu navedenemu presoja pri tem ni motena, da je mladoletnik normalno intelektualno opremljen in povsem razume ničelno toleranco do nasilja, in je vedel, da njegovo ravnanje ni pravo, pa je kljub temu bil nasilen do sošolca. Čeprav oseba s tako motnjo vedenja reagira impulzivno in je njena frustracijska toleranca nižja ter ne predvideva posledic svojih dejanj, zaradi česar je možnost samokontrole zmanjšana zaradi nekoliko nezrelih možganov, iz ugotovitev sodišča nadalje izhaja tudi, da v konkretnem primeru ni šlo za izzvano reakcijo, saj se je dogodek, ki naj bi po stališču obrambe izzval reakcijo mladoletnika, zgodil že prej (v jedilnici in ne neposredno pred obravnavanim dogodkom, ki se je zgodil kasneje pred šolo). Tudi po presoji višjega sodišča je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je mladoletnik ob obravnavanem dogodku kljub hiperkinetični motnji vedenja povsem razumel pomen svojega dejanja in je imel svoje ravnanje tudi v oblasti, kar pomeni, da je bil prišteven in njegova odgovornost za storitev obravnavanega prekrška zato ni izključena (29. člen KZ-1 v zvezi z 8. členom ZP-1). Navedeno je odločilno za ugotovitev njegove odgovornosti, samo dejstvo, ali je bil zaradi ugotovljene motnje takrat mladoletnik psihološko manj zrel kot povprečen 14 letnik, pa ni pomembno. Kdaj se zoper mladoletnika sme voditi postopek o prekršku, določa zakon jasno, to je od dopolnjenega 14. leta starosti dalje, ne glede na dejansko zrelost. Ta se pri presoji, ali je dopustno voditi postopek o prekršku zoper mladoletnika, ne ugotavlja, kaj takega zakon tudi ne določa (prvi odstavek 30. člena ZP-1). To pa tudi pomeni, da v tej zvezi ni pomembno, ali je bil in koliko, mladoletnik en mesec in pet dni po dopolnjenem 14. letu starosti, ko je storil obravnavani prekršek, glede na dejansko starost manj zrel, zaradi česar tudi dokazov v tej smeri sodišče ni bilo dolžno pridobivati in izvajati.

10.Zagovornica svojega predloga za izrek milejšega vzgojnega ukrepa v pritožbi ne utemelji. Pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izrečene sankcije iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri vzgojnega ukrepa zasledovalo namen vzgojnih ukrepov, to je, da se z nasveti in opozorili, z varstvom in pomočjo mladoletnim storilcem prekrškov ter z razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovita njihova vzgoja in pravilen razvoj (32. člen ZP-1). Pri tem je poleg že v tem sklepu izpostavljenih okoliščin, ki se nanašajo na osebnost mladoletnika, upoštevalo, da mladoletnik doslej še ni bil sankcioniran za noben prekršek, da pa je v času odločanja proti njemu tekel še postopek zaradi dveh prekrškov po 35. členu Odloka mestne Občine Ljubljana o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov in da sta bila mladoletniku s strani Osnovne šole G. izrečena še dva vzgojna opomina, ki nista povezana z obravnavanim dogodkom, in sicer prvi v mesecu novembru 2022 zaradi kršenja pravil šolskega reda (nespoštljiva komunikacija do sošolcev ter nesramen in nespoštljiv odnos do učiteljev) in drugi v mesecu novembru 2023, kar je po obravnavanem prekršku, zaradi ponovnega fizičnega napada in ustrahovanja sosošolca. Upoštevalo je, da je bil mladoletnik v osnovni šoli deležen dodatne strokovne pomoči v obsegu tri ure tedensko, in sicer pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj, ki jo je v obsegu dveh ur tedensko izvajala socialna pedagoginja in pomoči v obliki svetovalnih ur ali učnih ur v obsegu ene ure tedensko in da je v šolskem letu 2022/2023 obiskoval šolskega psihologa ter da je bil tedensko v sklopu individualiziranega načrta deležen ene ali dveh ur pomoči za razvijanje socialnih veščin, odvisno od dogodkov oz. njegovih vzgojnih težav in da se je terminov pomoči udeleževal redno in je bil pri njem viden napredek. Tudi okolje, v katerem živi in izpoved mladoletnikove mame, da mladoletnik živi z njo, z očetom pa ima redne stike, da doma z njim nima nobenih težav, je delaven, jo uboga in se drži dogovorjenega, da v prostem času rad igra nogomet, a se s športom ne ukvarja redno, da skrbi za svojega psa in po končani osnovni šoli nadaljuje šolanje na srednjem izobraževalnem centru H., je upoštevalo. Upoštevalo pa je tudi naravo in težo obravnavanega prekrška, ki predstavlja enega izmed težjih prekrškov po ZJRM-1. Upoštevaje, da je dosedanja strokovna pomoč, ki je je bil mladoletnik deležen na osnovni šoli, nanj pozitivno vplivala in je tudi sodeloval, je tudi po presoji višjega sodišča kot najprimernejši vzgojni ukrep zanj določilo navodilo udeležiti se programa socialnega treninga, kar je obširno utemeljilo v točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

11.Vse okoliščine, ki jih je sodišče pri izbiri sankcije upoštevalo, tudi po presoji višjega sodišča ne dajejo podlage za izbiro milejšega vzgojnega ukrepa, to je ukora. Ta se izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je mladoletnik dobro zavedal nesprejemljivosti svojega ravnanja, pa kljub temu privolil v prekršek, zaradi česar ni mogoč zaključek, da ga je storil zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. Hkrati pa iz izrečenega vzgojnega opomina v novembru 2023, kar je po obravnavanem prekršku, zaradi (ponovnega) fizičnega napada in ustrahovanja sošolca, tudi ni mogoč zaključek, da je že strokovna pomoč, ki je je bil deležen v osnovni šoli, zadoščala, da tovrstnih prekrškov ne bi ponavljal in zaradi česar izrek navodila ne bi bil potreben.

12.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zagovornice mladoletnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13.Mladoletnik ne plača sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 187. člena ZP-1).

Zveza:

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 30, 30/1, 35, 36, 36/2, 36/2-10 Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) - ZJRM-1 - člen 6, 6/1 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 29, 29/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.