Jedro

Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča je dopustno kataloge cen rabljenih vozil uporabiti kot pripomočke pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga, na takšen način pa so bili tudi po presoji revizijskega sodišča uporabljeni v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbe zoper tri odločbe tožene stranke, vse z dne 1. 12. 2004, o katerih je zaradi njihove istovrstnosti odločalo v združenem postopku. Z svojimi odločbami je tožena stranka delno ugodila pritožbam tožeče stranke in spremenila sporne odločbe Carinarnice Ljubljana v delu, v katerem je bil določen rok za plačilo carinskega dolga, v ostalem delu pa je pritožbe zavrnila. Prvostopenjske odločbe je carinarnica izdala v okviru postopka uvoza več rabljenih vozil, in sicer po tem, ko je komisijsko ugotovila, da je vrednost določenih rabljenih vozil drugačna od vrednosti, ki jo je deklarirala tožeča stranka. Zaradi navedenega je carinarnica sama določila njihovo carinsko vrednost, obračunala carinski dolg in ga naložila v plačilo tožeči stranki kot carinskemu dolžniku.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke, tožbene ugovore pa zavrača kot neutemeljene. V obrazložitvi svoje sodbe navaja, da je bil pri komisijskem pregledu prisoten predstavnik tožeče stranke, ki je tudi podpisal komisijski zapisnik in nanj odtisnil žig. Navedbe, da predstavnik ni imel veljavnega pooblastila, so nedovoljena tožbena novota. Tožeča stranka ne ugovarja sami višini ugotovljene carinske vrednosti rabljenih avtomobilov, ampak uporabi kataloga Schwacke, ki pa je bil uporabljen le kot pripomoček. Ker konkretnih ugovorov v zvezi z dejanskim stanjem tožeča stranka nima, podatki upravnih spisov pa dajejo dovolj podlage za odločitev, dokaznim predlogom ni sledilo. Carinarnica je sicer ravnala napačno, ko je sprejela in potrdila na novo vložene carinske deklaracije (ECL), v katerih so bile vrednosti rabljenih vozil usklajene s komisijskimi ugotovitvami in ki jih je stranka vložila, da bi dosegla čimprejšnjo prepustitev blaga, vendar postopek po teh na novo vloženih ECL ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zaradi navedenega je prišlo do dvojnosti izvršilnih naslovov, zato pa je tožena stranka utemeljeno in v korist tožeče stranke spremenila odločbe carinarnice tako, da je rok za izpolnitev obveznosti vezala na (prejem obračuna po) ECL, ki so bile podlaga za prepustitev blaga, torej na nove ECL. Razlogov za ničnost prvostopenjskih odločb sodišče prve stopnje ni našlo.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka vlaga pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločitev. Priglaša stroške postopka. Meni, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tožbenimi navedbami, zato jih v reviziji ponovno navaja v celoti. Navaja tudi, da posameznik, ki je nastopal kot njen pooblaščenec v carinskem postopku, ni imel veljavnega pooblastila, saj določbe Obligacijskega zakonika – OZ o „pooblastilu po zaposlitvi“ ne morejo podeliti procesnega pooblastila za zastopanje v carinskih postopkih. Tudi oseba, ki je v imenu carinarnice odločila v zadevi, ni imela ustreznega pooblastila. Poudarja, da je katalog Schwacke, ki je bil uporabljen v obravnavanem primeru, katalog cen na trgu države izvoznice, katerih uporabo Carinski zakon – CZ izrecno prepoveduje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Ni utemeljen revizijski ugovor, da je bila v obravnavani zadevi vrednost carinskega blaga ugotovljena na podlagi prodajne cene blaga na domačem trgu države izvoznice, kar izrecno prepoveduje 3. točka drugega odstavka 19. člena CZ. Vrednost carinskega blaga je bila namreč določena na podlagi komisijskih ugotovitev o dejanskem stanju posameznih vozil, kar izhaja iz posameznih komisijskih zapisnikov. Zato tudi ne drži, da je bila vrednost vozil določena (zgolj) na podlagi kataloga Schwacke, kot meni tožeča stranka. Navedeni katalog res ne smejo biti uporabljen kot zavezujoč predpis, kljub temu pa ni prepovedana uporaba omenjenega in podobnih katalogov kot pripomočkov. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča (glej npr. sodbe U 439/95, U 887/95, I Up 51/98, I Up 373/99, I Up 387/2001 in X Ips 1088/2006) je tako dopustno kataloge cen rabljenih vozil uporabiti kot pripomočke pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga, na takšen način pa so bili tudi po presoji revizijskega sodišča uporabljeni v obravnavani zadevi.

9. Revizijsko sodišče tudi ne more pritrditi ugovoru neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje, saj se je to opredelilo do vseh odločilnih tožbenih navedb in ugovorov, tudi tako, da se je sklicevalo na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (drugi odstavek 67. člena ZUS). Tako se je opredelilo, do očitanih kršitev načela zaslišanja v carinskem postopku, do uporabe kataloga Schwacke, do ugovora o neveljavnem pooblastilu osebe, ki je tožečo stranko zastopala v carinskem postopku, ter do dvojnosti izvršilnih naslovov za isto carinsko obveznost. 10. Tudi v zvezi z dvojnostjo izvršilnih naslovov, do katere je prišlo v obravnavani zadevi (izvršilni naslov so tako izpodbijane prvostopenjske carinske odločbe kot tudi na novo vložene, sprejete in potrjene ECL), revizijsko sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje. Kljub temu, da je carinarnica, s tem ko je sprejela in potrdila nove ECL v zadevah, o katerih je že tekel postopek, kršila določbe ZUP (4. točka prvega odstavka 129. člena), zaradi tega njene odločbe, ki so edine predmet tega upravnega spora, niso nične, saj zanje ni podan noben ničnosti razlog iz 279. člena ZUP. V primeru poizkusa dvakratne izvršbe za isti carinski dolg pa ima tožeča stranka na voljo ugovor že izvršene stvari.

11. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati revizijski ugovori, s katerimi tožeča stranka izpodbija svojo pasivno legitimacijo, saj so ti ugovori nedovoljene tožbene in posledično revizijske novote. Tožeča stranka v pritožbah zoper prvostopenjske odločbe ni nasprotovala svojemu statusu deklaranta (ki je v skladu s tretjim odstavkom 143. člena CZ tudi carinski dolžnik), niti ni zatrjevala, da jo je v postopku pred carinarnico zastopal posameznik, ki ni imel ustreznega pooblastila. Prav tako ni utemeljen ugovor, da uradna oseba carinarnice ni imela ustreznega pooblastila za „odločanje o carinski deklaraciji“. Gre za navedbo, ki jo tožeča stranka prvič postavi šele v reviziji, poleg tega pa z njo pa zatrjuje kršitve določb postopka izdaje upravnega akta, ki se v reviziji ne preizkušajo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.