Jedro

Presoja vprašanja, ali gre za delovnopravno pogodbo iz IX. poglavja ZDR ali civilnega prava, je odvisna od ugotovitve značilnosti del, opravil in nalog, ki jih delodajalec s pogodbo o delu odda v izvršitev prevzemniku in spoštovanja zakonsko določenih omejitev. Značilnost del, za katere se sme po prvem odstavku 107. člena ZDR skleniti pogodba o delu, je njihova občasnost oziroma začasnost, kar pomeni, da ni podana objektivna potreba po samostojnem delovnem mestu.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

Obrazložitev

Iz kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da se je tožnik s pogodbo, sklenjeno s toženo stranko dne 16.12.1994, zavezal v njeni okrepčevalnici predvajati glasbo z lastnimi tehničnimi sredstvi (po ustnem dogovoru dvakrat tedensko), toženka pa mu sproti plačevati za opravljeno enoto dela po 150 DEM. Trajanje tega razmerja je bilo določeno za dobo enega leta z možnostjo obnovitve. Za primer enostranske odpovedi pogodbe se je tožena stranka zavezala plačati pogodbeno kazen v višini enoletne gaže. Zaradi zatrjevanega enostranskega odstopa tožene stranke od pogodbe o delu, je tožnik zahteval s tožbo, vloženo pred Okrajnim sodiščem, plačilo dogovorjene kazni. Okrajno sodišče je zadevo obravnavalo in s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku. Na pritožbo tožene stranke je Višje sodišče s sklepom po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu sodišču. Sprejelo je stališče, da izvira terjatev tožeče stranke, ki je predmet tožbenega zahtevka, iz pogodbe o delu, sklenjene v smislu 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, popravek 2/94 - ZDR). Za odločanje o individualnih delovnih sporih, ki izvirajo iz pogodbe o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del, je po določilu 4. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS) določena stvarna pristojnost delovnega sodišča. Delovno sodišče pa te pristojnosti ni sprejelo in je z dopisom z dne 26.1.1998 sprožilo spor o pristojnosti. V dopisu navaja, da v danem primeru stranki, ki poklicno opravljata gostinsko oz. kulturno dejavnost, nista sklenili pogodbe o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih, temveč pogodbo o podjemu v smislu določil 600. do 629. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR). Za odločanje o takih sporih pa ni pristojno delovno sodišče. Zato Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da na podlagi 22. in 23. člena ZPP odloči o sporu o pristojnosti.

Za odločanje v tem sporu je pristojno sodišče splošne pristojnosti, to je Okrajno sodišče. Predlagana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča ni podana, saj do trenutka, določenega v 20. členu ZPP krajevna nepristojnost Okrajnega sodišča ni bila ugovarjana z ugovorom stranke oz. po uradni dolžnosti.

Podlaga za zahtevek tožeče stranke je določilo iz pogodbe o delu, sklenjene med strankama dne 16.12.1994, po katerem je bilo za primer enostranske odpovedi delodajalca dogovorjeno plačilo pogodbene kazni. Čeprav je res, da ima navedena pogodba sicer vse formalne elemente, predpisane v 109. členu ZDR za njeno pravno veljavno sklenitev, je njeno pravno naravo presojati v okviru določila 107. člena omenjenega zakona. Po prvem odstavku 107. člena ZDR sme delodajalec s prevzemnikom dela (že sklenjeno delovno razmerje drugje ni ovira po 110. členu) skleniti pogodbo o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del, ki lahko trajajo največ 60 dni v koledarskem letu in za opravljanje trajnejših, kratkotrajnih del, za največ 8 ur na teden. S tem zakonskim določilom so torej predpisani pogoji, pod katerimi se lahko sklene pogodba o delu.

Presoja vprašanja, ali gre za delovnopravno pogodbo iz IX. poglavja ZDR ali civilnega prava, je odvisna od ugotovitve značilnosti del, opravil in nalog, ki jih delodajalec s pogodbo o delu odda v izvršitev prevzemniku in spoštovanja zakonsko določenih omejitev. Značilnost del, za katere se sme po prvem odstavku 107. člena ZDR skleniti pogodba o delu, je njihova občasnost oziroma začasnost, kar pomeni, da ni podana objektivna potreba po samostojnem delovnem mestu. Ta dela se glede na delovni proces ne opravljajo stalno in nepretrgano, temveč trajajo le določen krajši čas ali so potrebna le od časa do časa, za največ 60 dni v koledarskem letu.

Zato je zmotno stališče Višjega sodišča, ki se pri odklonitvi stvarne pristojnosti sklicuje na kontinuirano naravo prevzetih del in na določilo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih oziroma tam urejeno pogodbo o delu. Za veljavnost slednje morajo biti izpolnjeni prej omenjeni pogoji in omejitve, kot jih določa prvi odstavek 107. člena ZDR. Kot je razvidno iz pogodbe strank z dne 16.12.1994, tožnikovo delo ni bilo omejeno s skoraj nobenim od pogojev iz omenjenega zakonskega določila, zaradi česar ga ni mogoče šteti kot opravljanje začasnih ali občasnih del. Pravna podlaga za obravnavano razmerje so členi 600. do 629. člena ZOR. Stranki sta namreč sklenili pisno pogodbo, katere predmet je intelektualno delo tožnika (predvajanje glasbe) v toženkinem gostinskem lokalu za dobo enega leta. Dela, ki se opravljajo stalno in v daljšem časovnem obdobju, pa se ne morejo šteti za začasna oziroma občasna dela kot jih ima v mislih 107. člen ZDR. Zato med strankama v danem primeru ni nastalo pravno razmerje delovnopravne narave, temveč obligacijsko razmerje. Te narave ne more spremeniti dejstvo, da izpolnjuje pogodba pogoje obličnosti iz 109. člena potrebne ZDR za njeno pravno veljavno sklenitev. Ob upoštevanih zakonskih okvirih je namreč stvar dispozicije pogodbenih strank, kako in v kakšnem obsegu se bosta sporazumeli o vzajemnih pravicah in obveznostih. Da v obravnavanem primeru ne gre za pogodbo o delu delovnopravnega značaja, je poleg navedenega v zvezi z nastankom in temeljem obravnavanega razmerja razvidno tudi iz klavzule o pogodbeni kazni, kot tipičnega inštituta civilnega prava.

Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za pogodbo o delu, sklenjeno za opravljanje začasnih in občasnih del in iz nje izvirajoči spor, ni izkazana pristojnost delovnega sodišča (4. točka 4. člena ZDSS). Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (drugi odstavek 23. člena ZPP).