Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta dokazno oceno oblikovali vsebinsko prepričljivo ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocen; dokazna ocena je podana skrbno in je analitično sintetična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem S. M., umrlem dne 7. 11. 2007, spada tudi znesek denarnih sredstev v višini 82.500 EUR, ki je bil dne 7. 11. 2007 prenesen s transakcijskega računa, zato je zahtevku tožnika v celoti ugodilo in prvi toženki naložilo, da je dolžna v zapuščino po pokojniku vrniti denarni znesek v višini 82.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2007 dalje do plačila. Prvi in drugi toženki je naložilo tudi solidarno plačilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve in druge toženke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo prva toženka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, hkrati pa opozarja tudi na bistvene kršitve določb postopka. Glede dejanskega stanja se sklicuje na dosedanja izvajanja in dokumentacijo. Meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je šlo za razmerje med zakoncema, ki ni zahtevalo vodenja evidenc glede prenosa denarnih sredstev. Prva toženka je dokazovala, da je znesek odškodnine iz denacionalizacijskega postopka v višini 188.841,50 DEM razdelila med tožnika in drugo toženko, del pa položila na skupno hranilno knjižico, ki sta jo imela s pokojnikom. Ta sredstva so delila usodo sredstev na skupnem računu ter se neupravičeno delila na polovico. Tako je bil pokojnik neupravičeno obogaten za sredstva prve toženke iz denacionalizacijskega postopka v višini 15.000 EUR, kar bi sodišče prvi toženki moralo priznati. Sodišče ni sprejelo niti dejstva, da je bil dvig sporne vsote opravljen še pred smrtjo zapustnika, zaradi česar zapustnik v času smrti ni bil več lastnik spornega denarja. S tem dejstvom se sodišče ni ukvarjalo, četudi je to ključno. Zaključki sodišč glede neskladnosti izpovedb med prvo in drugo toženko so napačni, saj je ta posledica časovne oddaljenosti v posebnih okoliščinah, hude bolezni in skrbi za zapustnika. Prva in druga toženka sta prava nevešči, zato ne ločujeta med prenosom denarja ter izročitvijo. Zahteva po posebnem pooblastilu za dvig oziroma prenos sredstev nima podlage v nobenem pravnem predpisu. Ključni pravni zaključki sodišč so sprejeti na podlagi subjektivnih odločitev, da se prvi in drugi toženki ne verjame, ter niso sprejeti na objektivno dokazanih dejstvih. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin ter med dejansko vsebino listin oziroma ta sploh ni dokazno ocenjena. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Vrhovno sodišče naj reviziji ugodi in sodbo Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da pritožbi prve in druge toženke ugodi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne z ustrezno stroškovno posledico.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki odgovora na revizijo ni podal po odvetniku, sam pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato Vrhovno sodišče njegovega odgovora na revizijo ni upoštevalo (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Obseg zapuščine na abstraktni ravni opredeljuje 28. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Zapuščina obsega premoženje, ki ga je zapustnik imel v trenutku njegove smrti, vključno z njegovimi terjatvami do dedičev ter tretjih oseb. Teza tožnika je bila, da je prva toženka na dan zapustnikove smrti s transakcijskega računa zapustnika dvignila denarna sredstva v višini 82.500 EUR ter bila v tem obsegu neupravičeno obogatena. Tožena stranka je tekom postopka tej tezi nasprotovala in zatrjevala, da je kot pooblaščenka zapustnika sporno vsoto dvignila po njegovem naročilu ter skladno z njegovo voljo. Če se tožnikova teza uresniči, potem sporna denarna sredstva predstavljajo zapuščino (drugi odstavek 28. člena ZD); uspeh tožnika pa je zagotovljen, če se izkaže, da je prva toženka mimo ali preko pooblastila dvignila denar ter ga zadržala zase, ali ga je namenila za druge namene. Takšen premik denarnih sredstev bi utemeljeval zapustnikovo terjatev nasproti tožencu iz naslova neupravičene pridobitve.

7. Revident z navideznim konstituiranjem postopkovnih kršitev v pretežnem delu izpodbija dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek

370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodb sodišč prve in druge stopnje, tako pa tudi ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so za revizijsko sodišče dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje dokazno oceno oblikovali vsebinsko prepričljivo ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene in da je dokazna ocena podana skrbno ter je analitično sintetična. Revizijski očitek, da se sodišče ni ukvarjalo z dejstvom, da sporni znesek v trenutku zapustnikove smrti ni bil več predmet zapuščine, zaradi česar sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, predstavlja očiten neutemeljen preizkus posega v dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, da si je prva toženka sporna sredstva prilastila neutemeljeno, brez ustrezne pravne podlage, zaradi česar jih je dolžna vrniti v zapuščino, in da toženi stranki ni uspelo dokazati nasprotnega. Revizija se zavzema za to, da bi se sodišče oprlo na navedbe ter pričevanja prve in druge toženke ter na pričevanje N. M., kar bi potrdilo željo zapustnika, da se denarni znesek odškodnine iz denacionalizacijskega postopka vrne prvi toženki, preostanek sporne vsote denarja pa izroči zapustnikovi vnukinji N. M. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo izčrpno ter ob aktivnem sodelovanju strank, napravilo je natančno oceno dokazov, ki nikakor ni enostranska ali subjektivna, pač pa temelji na logični presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj. Ugotovitve je oprlo na tiste dokaze, ki imajo oporo v medsebojni povezavi, kot tudi na tiste, ki kažejo na neverodostojnost in neresnicoljubnost akterjev postopka, pri tem pa ni moglo sprejeti kot točnih izpovedb, ki so si v bistvenih okoliščinah popolnoma nasprotne. Sodišči prve in druge stopnje sta svoje ugotovitve in zaključke obrazložili ter navedli, katerih dokazov ni bilo moč upoštevati in zakaj. Pri takem izvajanju in oceni dokazov ni nobene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Glede na navedeno uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).