Jedro

Sodišče prve stopnje pri presoji izjave glede na to, kako je objektivno videti (in ne kako jo dolžnik sam razume), ni imelo prav nobenih razlogov, da bi podvomilo v njen pomen oziroma v pravnoposlovno voljo tožene stranke, saj je njeno sporočilo povsem jasno.

Iskanje oziroma dokazovanje prave in resnične volje podpisnika izjave bi bilo ob smiselni uporabi 82. člena OZ potrebno le, če bi bila vsebina izjave objektivno sporna, takšna pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 2.637,15 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 245.128,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2013 do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v višini 3.527,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka (zastopana po začasnem zastopniku), iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo za dva igralna aparata, ki ju je na podlagi dveh v letu 2008 sklenjenih prodajnih pogodb, dobavila toženi stranki, ter plačilo za v letu 2011 izvršen servis oz. popravilo igralnih aparatov. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je bila med strankama s pogodbo dogovorjena pristojnost sodišča v Republiki Slovenija in uporaba slovenskega prava, tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka, oziroma njen zakoniti zastopnik, z izjavo z dne 27. 3. 2013 (A12) pisno pripoznala zastarane obveznosti po računih za dobavo igralnih aparatov. Ugovor tožene stranke, da je bila izpolnitev tožeče stranke obremenjena s stvarnimi napakami, pa je ocenilo kot pavšalen in nekonkretiziran.

5. Z navedenimi zaključki se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Ne drži pritožbeni očitek, da ni opravilo pravne kvalifikacije izjave tožene stranke z dne 27. 3. 2013 (A12). Sodišče prve stopnje je zavzelo jasno in določno stališče, da predstavlja navedena izjava (z vsebino, kot jo zapisana) pisno pripoznavo zastarane obveznosti po 341. členu Obligacijskega zakonika - OZ, ki jo predstavljata terjatvi po dveh računih za dobavo blaga, ki sta bila toženi stranki izstavljena v letu 2008. Navedeni terjatvi sta namreč že zastarali pred podpisom izjave z dne 27. 3. 2013. Terjatev po računu za opravljen servis in menjavo delov v višini 20.929,50 EUR pa je zapadla v plačilo 8. 1. 2011, kar pomeni, da gre za obveznost, ki v času podpisa izjave še ni bil zastarana. Sodišče prve stopnje je tudi v tem primeru pravilno zaključilo, da gre za pripoznavo dolga (364. člen OZ). Pritožbene trditve, ki implicirajo, da izjava o pripoznanju ni jasna oziroma ne dovolj določna, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj tega, da vsebina izjave (A 12) vzbuja kakršenkoli dvom glede njenega pomena, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje pa pri presoji te izjave glede na to, kako je objektivno videti (in ne ne kako jo dolžnik sam razume), ni imelo prav nobenih razlogov, da bi podvomilo v njen pomen oziroma v pravnoposlovno voljo tožene stranke, saj je njeno sporočilo povsem jasno.

6. Pritožbeni ugovori, da je bila vsebina izjave vnaprej pripravljena s strani tožeče stranke, da je bila napisana v tujem - angleškem jeziku, in da jo je tožena stranka podpisala v naglici, so za presojo pomena in veljavnosti izjave, brezpredmetni in nimajo nobenih učinkov. Skrbnost dobrega gospodarstvenika, ki se zahteva od gospodarskega subjekta, ki nastopa v pravnem prometu, terja premišljeno, odgovorno in nadzorovano ravnanje pri izrekanju pravno poslovnih izjav kot tudi pri podpisovanju kakršnihkoli listin (ne glede na to, kdo jih je sestavil in v kakšnem jeziku). Od pravnega subjekta in njegovih zastopnikov se zato pričakuje, da se seznani z vsebino listin, ki jih podpisuje, da poskrbi, če so napisane v tujem jeziku, za ustrezne prevode in da si zagotovi pred podpisom tudi ustrezen čas za premislek. Na lastne opustitve dolžne skrbnosti se tožena stranka zato ne more uspešno sklicevati.

7. Ker je bila izjava o pripoznavi dolga z dne 27. 3. 2013 povsem jasna, določna in nepogojna, (kar med strankama v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno), se sodišču prve stopnje z razlago prave volje tožene stranke ni bilo treba ukvarjati in mu zato tudi ni bilo treba izvesti dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Iskanje oziroma dokazovanje prave in resnične volje podpisnika izjave bi bilo ob smiselni uporabi 82. člena OZ potrebno le, če bi bila vsebina izjave objektivno sporna, takšna pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni.

8. Pravilen je bil nadalje tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je bil ugovor tožene stranke o stvarnih napakah na dobavljenih aparatih nekonkretiziran in pavšalen. O tem, kdaj in katere napake je tožena stranka ugotovila na dobavljenih aparatih, kdaj jih je grajala in kakšne jamčevalne zahtevke je uveljavljala, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih trditev. Tudi v tem primeru sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti predlaganega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, saj se dokazi ne izvajajo v informativne namene, da bi šele preko njih sodišče izvedelo za obstoj pravno relevantnih dejstev. Pritožba tudi ne more uspeti z ugovorom, da je irelevantno, kdaj in kako je tožena stranka grajala napake izpolnitve tožeče stranke z ozirom na to, da se je tožeča stranka že spustila v reševanje stvarne napake. Gre za samovoljno interpretacijo ravnanja tožeče stranke s strani tožene stranke. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da je svoj zahtevek iz naslova servisiranja in popravila utemeljila na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki je določala tudi obveznost tožeče stranke, da toženi stranki nudi servis oziroma popravlja aparate tudi po izteku garancijskega roka. Zato bi morala tožena stranka navesti in dokazati, da se storitve iz računa za servis in popravila nanašajo na odpravo pravočasno grajanih stvarnih napak izpolnitve tožeče stranke, o čemer pa v postopku na prvi stopnji ni povedala ničesar, kar bi bilo mogoče z dokaznim postopkom preizkusiti.

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 350. členom ZPP). Tožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške, vendar ni izkazala, da so ji nastali. Ker je stroške za pritožbo tožene stranke založila tožeča stranka, je tožeča stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov tožene stranke v višini 2.637,15 EUR.