Jedro

Ker pogodba o dosmrtnem preživljanju ne more preprečiti nujnega dedovanja tožnika, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 28. in 29. člen ZD, ki vsebujeta pravila o vračunanju daril v vrednost zapuščine, in sta tožniku prisodili nujni delež.

Izrek

Reviziji tožeče in tožene stranke se v delih, ki se nanašata na sodbo o tistem delu tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, s katerim sta toženca izločala del premoženja iz zapuščine, revizija tožene stranke pa še v tistem delu, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je bil tožnik v celoti dedno odpravljen (II.1 ni II.2.a izreka sodbe), zavržeta.

V preostalem delu se reviziji zavrneta.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da mu pripada pravica do nujnega deleža po pokojni materi M. V., in sicer do 1/9 zemljiškoknjižnega telesa III, vložek št. 589 k.o... - hiša, ki stoji na parceli št. 392/2 k.o..., ter pravica uživanja na parceli št. 392/2 in parceli št. 508/11 k.o... Zato je tožencema naložilo, da morata izstaviti tožniku ustrezno listino, na podlagi katere se bo pri teh nepremičninah vknjižila lastninska pravica oziroma pravica uživanja do 1/9. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo. Tudi tožbenemu zahtevku tožencev je delno ugodilo in ugotovilo, da sta s svojim delom in zaslužkom prispevala k povečanju in ohranitvi zapustničinega premoženja, vpisanega pri zemljiškoknjižnem telesu III v zemljiški knjigi naslovnega sodišča, vložek št. 589 k.o..., ki obsega stanovanjsko hišo v Krškem in druga poslopja, ki stojijo na parcelah 392/2 k.o... in sta na ta način postala solastnika do 1/3 omenjenih nepremičnin, ne glede na pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 22.10.1980 ter jima na podlagi tega naslova pripada tudi pravica uživanja v istem obsegu na parceli št. 392/2 in parceli št. 508/11 k.o... ter se ta del izloči iz zapuščine in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža. Zahtevek po višjem deležu je sodišče zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbena zahtevka tožencev, češ da je bil tožnik po svoji pokojni materi v celoti dedno odpravljen, in zahtevek po plačilu 3.760 nemških mark v tolarski protivrednosti.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, sta tožeča in tožena stranka pravočasno vložili reviziji.

Tožeča stranka uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanih sodb z ugoditvijo vsemu tožbenemu zahtevku ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da tožencema za izgradnjo kleti in nadstrešnice nikoli ni bilo izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje, nasprotno pa je bila zavrnjena priglasitev del v zvezi z nadstrešnico nad teraso. Ker njuna gradnja ni bila legalizirana, trdi, da sta sodišči upoštevali vrednost "črne gradnje" kot zakonito investicijo. Na to je opozarjala že v pritožbi, toda sodišče druge stopnje vprašanja ni pojasnilo, zaradi česar njegova sodba nima razlogov o vprašanjih, ki so odločilnega pomena. Zmotno uporabo materialnega prava pa očita pritožbenemu sodišču tako v pogledu določitve nujnega deleža, kakor zaradi tega, ker je tožencema prisodilo 1/3 solastninskega deleža na nepremičninah, čeprav so bila njuna vlaganja v nepremičnine zgolj potrebno redno vzdrževanje nepremičnine, v kateri sta živela, ne pa investicija. Njun vložek nikakor ne omogoča, da bi postala lastnika nepremičnin do 1/3. Tožena stranka je vložila revizijo v dveh delih. V tistem delu, ki jo je vložil odvetnik L., uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijanih sodb ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema očita zmotno uporabo 117. in nasl. členov Zakona o dedovanju, saj pogodba o dosmrtnem preživljanju ni izključno odplačna pogodba v tem smislu, da se mora en sopogodbenik zavezati, da bo do smrti preživljal drugega. Zadošča njegova obveznost, da bo skrbel za preživljanca, ga varoval in bo po njegovi smrti poskrbel za pogreb. Dodaja, da je bila pogodba sklenjena v pisni obliki na sodišču, da je bila torej veljavna, v V. točki pa je navedena posebna skrb preživljavcev do obeh preživljancev. Po mnenju tožencev je ekvivalent odplačnosti lahko podan s skrbjo do varovanca, zlasti z nudenjem pomoči v bolezni, medtem ko neposredno plačevanje življenjskih stroškov ni nujno. Zato ni bilo razlogov, da je sodišče po smrti zapustnikov dejansko razveljavilo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Tudi 28. člen Zakona o dedovanju je bil uporabljen preveč poenostavljeno, ker je sodišče enostavno izračunalo pravico do 1/9 nujnega deleža vsega premoženja zapustnice in ni upoštevalo deleža pokojnega I. V., kateremu je M. V. s pogodbo o dosmrtnem preživljanju dejansko priznala 1/2 delež na skupnem premoženju. Glede deležev na vsej hiši pa toženca navajata, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik od matere prejel zemljišče, prispevek za izgradnjo hiše do podstrehe, v katero sta vlagala tudi toženca, kanalizacijo na dvorišču, greznico... Pri izračunu tudi ni odbilo pogrebnih stroškov za oba V. Toženca se tudi ne strinjata z mnenjem sodnega izvedenca V., ki ni odgovoril na vsa vprašanja, ki mu jih je zastavila tožena stranka, na nekatera pa je odgovoril, da so podatki le informativni in jih ne more 100% zagovarjati. Zato toženca menita, da bi bilo treba postaviti novega izvedenca, česar pa sodišče ni storilo. Na koncu poudarjata, da sta v sporno hišo vložila več kot 50% sredstev in da je sodišče z zavrnitvijo dela zahtevka poseglo v njuno zasebno lastnino.

Tudi tisti del revizije, ki jo je za toženca vložil odvetnik G., uveljavlja vse revizijske razloge, predvsem pa bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker so razlogi sodb nejasni in v nasprotju med seboj oz. z izvedenimi dokazi. Toženca trdita, da sodišče ni opravilo korektnega preračuna finančnih zmožnosti strank in njihovih pravnih prednikov, saj je M. V. prispevala k osnovni investiciji, ker tožnik ni mogel vseh svojih prejemkov vložiti v gradnjo. Realno bi lahko vložil le 50% zaslužka in kredit, iz česar izhaja, da so poleg njega vlagali v gradnjo še M. V. in oba toženca, ki sta prispevala k izgradnji vsaj 38,69% vrednosti hiše. Svoj izračun prikazujeta s tabelami. Toženca tudi trdita, da ni dvoma v odplačnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj je bilo treba kljub lastnim sredstvom preživljancev vložiti veliko skrbi in dela, kar so potrdile tudi zaslišane priče in kar izhaja iz dejstva, da je imela V. težave s sluhom, da je njena pokojnina zadoščala le za priboljške in zdravstvene namene, medtem ko sta vsa bremena hiše prevzela toženca, ki sta odplačevala vse stroške javnih dajatev za svoj del dvojčka. Toženca vztrajata, naj se revizijsko sodišče opredeli do njunih trditev v vlogi z dne 24.3.1998, to je glede dedne odpravljenosti tožnika in tehtanju izpovedi V. V. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj se jima ne prizna vlaganj v izgradnjo kanalizacije, vodovoda in elektrike, saj sta morala zaradi tega, ker so se naprave nahajale v tožnikovem delu hiše, zgraditi lastne komunalne vode, stroški pa so prikazani v priloženih tabelah. Glede na vse navedeno toženca predlagata spremembo izpodbijanih sodb ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama. Tožnik je odgovoril na revizijo tožencev in predlagal njeno zavrnitev. Poudarja, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju vedno tretirana kot odplačna pogodba, da sporna pogodba to ni bila in da je sodišče pravilno uporabilo pravne posledice, ki veljajo za darilno pogodbo in tožniku priznalo nujni delež. V zvezi s tabelami in grafikoni, ki sta jih reviziji priložila toženca, meni, da sta hotela z njimi razvrednotiti sodbo pritožbenega sodišča glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar zaradi tega razloga revizija ni dopustna. Tudi očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je deplasiran, saj so razlogi sodbe zelo dobro razumljivi vsakemu, ki jih hoče razumeti.

Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo.

Čeprav tožeča in tožena stranka navajata določila novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče opravilo postopek po določilih prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977), Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Reviziji proti tistemu delu sodbe, s katerim tožnik zahteva ugotovitev pravice do nujnega deleža, sta dovoljeni, proti tistemu delu sodbe, ki se nanaša na pravico tožencev, da na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) iz zapuščine izločata prispevek k povečanju ali ohranitvi zapustničinega premoženja ter proti delu sodbe o zahtevku, s katerim zahtevata ugotovitev, da je bil tožnik v celoti dedno odpravljen, pa nista dovoljeni. Prav tako je dovoljena revizija tožene stranke proti odločitvi o tistem delu razširjene nasprotne tožbe, ki se nanaša na plačilo tolarske protivrednosti za 3.760 nemških mark. Razlog za vse to je v drugem in tretjem odstavku 382. člena ZPP (1977), po katerih je revizija dovoljena samo tedaj, če vrednost spornega predmeta presega določeno vrednost. Ta vrednost je bila dne 26.9.1991, ko je tožnik vložil tožbo na priznanje pravice do nujnega deleža, 8.000 dinarjev, zato vrednost 50.000 dinarjev dosega predvideni znesek in je sodišče odločalo o revizijah proti sodbi o tem zahtevku. Drugače pa je z nasprotno tožbo, ki sta jo toženca vložila 14.12.1991 in v kateri nista označila vrednosti spornega predmeta, čeprav bi jo po drugem odstavku 186. člena ZPP (1977) morala. Glede na to je sodišče po 392. členu ZPP (1977) zavrglo reviziji proti tistemu delu sodbe, ki se nanaša na izločitev dela premoženja iz zapuščine in na ugotovitev o tožnikovi dedni odpravljenoti. Presojalo pa je revizijo tožencev proti zavrnitvi tistega dela zahtevka iz nasprotne tožbe, ki se nanaša na plačilo tolarske protivrednosti, ki je v času vložitve nasprotne tožbe oz. njene spremembe dne 14.6.1993 znašala 261.282 tolarjev, za dovoljenost revizije pa je bil potreben znesek, ki presega 80.000 tolarjev.

Reviziji proti tožnikovemu tožbenemu zahtevku in proti tistemu delu tožbenega zahtevka tožencev, ki se nanaša na plačilo tolarske protivrednosti za 3.760 nemških mark, nista utemeljeni.

Toženca sicer pravilno navajata, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni izključno odplačna pogodba. Je tvegana pogodba in v konkretnem primeru sodišče ni spregledalo, da je bila sklenjena pred dolgo vrsto let. Toda sodišče prve stopnje, ki je primerjalo oporoko z dne 15.9.1966 in pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 22.10.1980, je ugotovilo, da se njuna vsebina bistveno ne razlikuje in da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju že ob nastanku sklenjena zato, da bi tožniku preprečila pravico do uveljavljanja nujnega deleža, tako da gre v resnici za darilo za primer smrti (paragraf 956 ODZ), ki se je preneslo na toženca po smrti M. V. Na 19. do 22. strani utemeljitve prve sodbe je sodišče pojasnilo, da je sprememba zgolj v tem, da je bil s pogodbo tudi toženec določen kot prevzemnik premoženja. Glede na drugačno pravno naravo obeh pravnih aktov je tudi razumljivo, da se obveznosti tožencev niso nanašale samo na zapustničinega moža, temveč na oba; krog obveznosti pa je bil razširjen le na to, kar bi sicer pripadalo zapustnici kot lastnici premoženja in na pomoč, ki bi jo sama nudila možu, če bi bila živa. Res nova je edina obveznost dostojnega pogreba po krajevnih običajih, kar pa ni bistveni element pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Ker torej pogodba o dosmrtnem preživljanju ne more preprečiti nujnega dedovanja tožnika, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 28. in 29. člen ZD, ki vsebujeta pravila o vračunanju daril v vrednost zapuščine, in sta tožniku prisodili nujni delež, ki znaša polovico od deleža, ki bi mu šel v primeru dedovanja po zakonu. Ker pa sta toženca 1/3 od zapustničine polovice dvojčka izločila iz zapuščine, gre tožniku le 1/6 od 2/3, to je 1/9. To je sodišče prve stopnje razumljivo pojasnilo v četrtem odstavku na 26. strani utemeljitve sodbe, zato reviziji v tej smeri nista utemeljeni.

Revizijska trditev tožene stranke, češ da je M. V. s pogodbo o dosmrtnem preživljanju priznala svojemu možu I. V. polovični delež na skupnem premoženju, pa nima podlage v pogodbi, iz katere izhaja le dogovor o osebni služnosti.

Tudi revizijski očitek tožencev, češ da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik prejel denar za gradnjo svojega dela dvojčka, ni utemeljen, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da določilo v oporoki ni jasno, da mu je denar pripadal zaradi prodaje hiše v S., zlasti pa, ker sta sodišči ugotovili, da sta si zapustnica in tožnik dne 21.2.1967 s pogodbo o razdružitvi solastnine razdelila premoženje, zaradi česar njuna razmerja pred tem datumom niso pomembna.

Revizija tožene stranke v zvezi s pogrebnimi stroški ni utemeljena, ker teh toženca posebej nista uveljavljala; zakaj sodišči nista ugodili zahtevku za plačilo tolarske protivrednosti 3.760 nemških mark za vlaganja v kanalizacijo, vodovod in elektriko pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v zadnjem odstavku na 26. strani sodbe.

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve, da tožnik s svojim ravnanjem ni povzročil teh stroškov (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)), zato ni razloga, da bi moral povrniti stroške za preureditev, za katero sta se toženca sama odločila.

Tako se izkaže, da reviziji tožeče in tožene stranke v tistem delu, v katerem sta dovoljeni, nista utemeljeni, ker niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na to je sodišče po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo ta del revizij. V zvezi s stroški, ki sta jih imeli pravdni stranki zaradi revizij in odgovora na revizijo je glede na njun uspeh v revizijskem postopku odločilo, naj krijeta vsaka svoje stroške (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)).