Jedro

Peti člen Odloka o avto-taksi prevozih na območju občine Piran predstavlja podlago za odločanje po skrajšanem postopku, torej brez zaslišanja stranke, saj so relevantni podatki za odločitev vsebovani v uradni evidenci. Upravni organ ima možnost in ne dolžnost izreči preklic izdanega dovoljenja (glede na dikcijo Odloka), vendar je to diskrecija, ki je dana upravnemu organu in ne povečuje pravic na strani tožnika. Iz Odloka jasno izhaja opozorilo imetnikom dovoljenj za opravljanje taksi službe, da več kot dve kršitvi lahko pomenita izgubo dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je občinska uprava (v nadaljevanju prvostopenjski organ) po uradni dolžnosti odločila, da se odločba Občinske uprave občine Piran z dne 12. 6. 2008, s katero se je tožniku izdalo dovoljenje za opravljanje avto-taxi prevozov na območju občine Piran št. 23/08, prekliče. Tožnik mora upravnemu organu v roku 5 dni od dokončnosti izpodbijane odločbe vrniti izdana potrdila za 4 vozila z določenimi registrskimi številkami. Preklic je bil izdan s strani Urada za občinsko inšpekcijo in redarstvo na podlagi 2. točke 5. člena Odloka o avto-taksi prevozih na območju občine Piran (v nadaljevanju Odlok). Ta člen določa, da se izdano dovoljenje prekliče na podlagi poročil pristojnih inšpekcijskih služb občinskega urada pristojnega za občinsko inšpekcijo in redarstvo in policije, iz katerih se ugotovi, da je prevoznik ponavljajoče (več kot dvakrat) kršil predpise. Kršitve se ugotavljajo s pravnomočnim kaznovanjem. V dokaz izvršenih prekrškov je prvostopenjski organ navedel šest pravnomočnih odločb o prekršku zoper tožnika.

2. Župan občine Piran je kot drugostopenjski organ pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Tožnik se je v pritožbi skliceval na kršitev določb upravnega postopka, saj naj mu ne bi bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v 9. členu določa obveznost zaslišanja stranke pred izdajo odločbe, izjeme so določene z zakonom. 144. člen ZUP določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki so organu znana. V konkretnem primeru tožnika ni bilo potrebno zaslišati. Dejstvo, ki je relevantno je, ali je bil tožnik več kot dvakrat pravnomočno kaznovan zaradi kršenja predpisov v okviru svoje dejavnosti. To dejstvo je organu prve stopnje bilo znano, saj izhaja iz poročila Urada za občinsko inšpekcijo in redarstvo z dne 30. 3. 2011, v katerem je navedenih pet kršitev, za katere je bil tožnik pravnomočno kaznovan. Glede očitkov tožnika o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja je drugostopenjski organ pojasnil, da je imel tožnik možnost ugovarjati utemeljenosti izrečenih kazni v samem postopku izreka kazni. Omenjene kazni so pravnomočne, kar pomeni, da so v tem pritožbenem postopku znano dejstvo in jih ni mogoče več izpodbijati. Pritožbene navedbe glede neutemeljenosti izrečenih kazni, ki so podlaga za izpodbijano odločbo, so torej v tem postopku irelevantne. Župan pa šteje kot irelevantne tudi tožnikove navedbe o koristnosti dejavnosti tožnika v občini Piran, saj to ni stvar odločitve v tem postopku.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Tožnik meni, da so bile v postopku odločanja zagrešene absolutno bistvene kršitve določb upravnega postopka, saj mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku oziroma mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnik namreč do prejema odločbe sploh ni vedel, da teče kakšen postopek v zvezi s preklicem njegovega dovoljenja. Tožnik opozarja na načelo zaslišanja stranke ter na načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in o varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena Ustave. Tožnik bi moral biti seznanjen z rezultatom ugotovitvenega postopka pred izdajo odločbe, s čimer bi imel možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Tožnik meni, da ne gre za izjeme, ki so navedene v 1. odstavku 144. člena ZUP. Organ prve stopnje je namreč svojo odločitev sprejel na podlagi določb Odloka, ki določa, da se dovoljenje lahko prekliče, kar pomeni, da ni avtomatizma, temveč pristojni organ upoštevaje vse okoliščine odloči ali bo dovoljenje preklical ali ne. Tožnik poleg tega meni, da so kazni za očitane prekrške neutemeljene, saj 8. člen Odloka določa, da se avto-taksi prevozi opravljajo iz avto-taksi postajališč, s kraja, ki ga določi naročnik, razen z avtobusnih postajališč in avtobusnih postaj ter z ustavitvijo prostega avto-taksi vozila med njegovo vožnjo, če to ne ovira ali ogroža drugih udeležencev v prometu. Tožnik meni, da kljub izrečenim prekrškom pri njem niso podani pogoji za preklic veljavnosti dovoljenja, saj je z vozili ustavil na cestišču za potrebe izvajanja avto-taksi prevozov, kar pa mu Odlok tudi izrecno dovoljuje. Pri ugotavljanju prekrškov dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, tožnik oziroma drugi vozniki so namreč z vozilom bili začasno na cestišču, saj so avto-taksi postajališča bila zasedena s strani drugih vozil, ki ne izvajajo avto-taksi prevozov. Tožnik ni mogel opravljati svoje službe, saj so bila tudi ostala avto-taksi postajališča zasedena z vozili, ki za to niso imela dovoljenja, kar bi morala urediti pristojna služba. Izrečene kazni so posledica neučinkovitega delovanja redarskih služb. Prav tako bi preklic dovoljenja njegovi avto-taksi službi imelo negativne posledice za občino Piran, saj tožnik izvaja dejavnosti, ki so v splošno korist občine in njenih občanov. Tožnik opravlja prevoze otrok, ki so vpisani v slovensko nogometno ligo, nudi stalni prevoz do bolnišnice, do Makovca, do zdravilišča, poleg tega ima redne stranke v občini Piran. Tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje voznikov, ki zanj izvajajo avto-taksi prevoze. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

6. Iz upravnih spisov izhaja dejansko stanje, ki je med strankama nesporno. Tožnik je posedoval veljavno dovoljenje za opravljanje taksi službe na območju občine Piran z dne 12. 6. 2008. V njegovi prekrškovni evidenci je zabeleženih 6 pravnomočnih odločb o storitvi prekrška s področja cestnopromenih predpisov, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Peti člen Odloka vsebuje v drugi točki pravno podlago zanjo, in sicer se lahko izdano dovoljenje prekliče, če se na podlagi pristojnih inšpekcijskih služb, občinskega urada, pristojnega za občinsko inšpekcijo in redarstvo, in policije, iz katerih se ugotovi, da je prevoznik ponavljajoče (več kot dvakrat) kršil predpise. Kršitve se ugotavljajo s pravnomočnim kaznovanjem.

7. Sodišče se strinja, da predstavlja omenjeni člen Odloka podlago za odločanje po skrajšanem postopku, torej brez zaslišanja stranke, saj so relevantni podatki za odločitev vsebovani v uradni evidenci. Tožnik je imel možnost morebitne ugovore, ki jih želi uveljavljati v tej tožbi, podati v pritožbi zoper odločbe o prekrških in tako za odločitev v konkretni zadevi niso relevantni. Seveda ima upravni organ možnost in ne dolžnost izreči preklic izdanega dovoljenja (glede na dikcijo Odloka), vendar je to diskrecija, ki je dana upravnemu organu in ne povečuje pravic na strani tožnika. Iz danega besedila Odloka jasno izhaja opozorilo imetnikom dovoljenj za opravljanje taksi službe, da več kot dve kršitvi lahko pomenijo izgubo dovoljenja. S tem, ko je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, tako ni prišlo do s strani tožnika očitanih kršitev Ustave RS, prav tako pa tožnikove navedbe o opravljanju humanega dela v občini za odločitev v konkretni zadevi niso relevantni.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. 9. Odločitev o stroških temelji na določbi 25. člena ZUS-1.