Jedro

Toženca ne moreta uspešno zahtevati, da bi sodišče priznalo učinke sodne poravnave, potem ko sta sprejela, da zaradi neuresničitve odložnega pogoja ni začela učinkovati in je sodišče o (delu) predmeta njenega urejanja izdalo pravnomočno sodbo; še manj lahko po lastni volji iz nje izbirata dele, ki jima ustrezajo, in zahtevata delno priznanje njene veljavnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožencev, da je bila o spornem predmetu tega postopka že sklenjena sodna poravnava v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 40/2021.

2.Toženca vlagata pritožbo zoper sklep in uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožencev ugodi in tožbo tožnika zavrže, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Navajata, da so stranke predmetnega postopka na naroku dne 26. 9. 2023 v zadevi P 40/2021 sklenile sodno poravnavo, s katero so uredile vsa medsebojna razmerja, vključno z razmerji, ki so predmet tega postopka. Menita, da sodna poravnava učinkuje, saj je pogojna zgolj po poimenovanju, ne pa tudi po svoji vsebini. Navajata, da delitev parcel št. 4980 in 4979, obe k. o. ..., ne predstavlja pogoja v smislu 59. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj ne gre za negotovo prihodnje dejstvo, neodvisno od volje pogodbenih strank. Delitev parcel predstavlja le izvedbeni dogovor oziroma način realizacije sklenjene sodne poravnave. Tudi če bi sodišče štelo, da gre za pogoj, bi moralo na podlagi četrtega odstavka 59. člena OZ šteti, da je bil odložni pogoj izpolnjen. Tožnik je namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja zlorabil svoje pravice, saj se je s sodno poravnavo zavezal sodelovati v postopku geodetske odmere ter založiti predujem za delitev v višini 500,00 EUR, nato pa prevzetih obveznosti ni izpolnil.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je bila pogojna sodna poravnava sklenjena pod odložnim pogojem, ki se ni uresničil, zaradi česar ni začela učinkovati. Ker se odložni pogoj ni uresničil, je sodišče v zadevi P 40/2021 nadaljevalo z izvajanjem dokazov ter dne 23. 1. 2025 izdalo sodbo, ki je v I., II. in III. točki izreka dne 1. 4. 2025 postala pravnomočna. Iz pravnomočne sodbe v zadevi P 40/2021 izhaja, da se pogoj, pod katerim je bila sklenjena sodna poravnava, ni uresničil, zaradi česar ta ni začela učinkovati (3. točka obrazložitve sodbe). Toženca zoper navedeno sodbo nista vložila pritožbe. Navaja, da se je naknadno seznanil z dejstvom, da je apartma na otoku Pag, ki naj bi bil prav tako predmet dednega dogovora, v lasti Republike Hrvaške. Ker lastništvo navedenega apartmaja še ni urejeno, bo treba to vprašanje pred njegovo morebitno vključitvijo v dedni dogovor najprej razrešiti, če bo to sploh mogoče. Ker apartma ni v lasti zapustnika, ne more biti predmet dednega dogovora, zaradi česar je ta ničen in neizvršljiv.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu teče zapuščinski postopek po pok. A. A. Pravdne stranke so njegovi dediči. O obsegu zapuščine po pokojnem sta med njimi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu tekla dva postopka: obravnavani postopek pod opr. št. P 104/2021 in postopek P 40/2021.

6.V zadevi P 40/2021 so stranke 26. 9. 2023 sklenile pogojno sodno poravnavo, s katero so uredile vsa medsebojna sporna razmerja glede dedovanja po pok. A. A., vključno z razmerji, ki so bila predmet obeh postopkov. Pogojna sodna poravnava je bila sklenjena ob pogoju realizacije razdelitve parcel 4980 in 4979 k. o. ... in določitve novih parcelnih številk po njuni delitvi. Do delitve parcel št. 4980 in 4979 ni prišlo. Sodišče je v zadevi P 40/2021 ocenilo, da se v pogojni sodni poravnavi določen pogoj ni uresničil in poravnava zato ni začela učinkovati. Postopek je nadaljevalo in dne 23. 1. 2025 izdalo sodbo. Toženca zoper sodbo nista vložila pritožbe, sodba je pravnomočna.

7.Sodna poravnava ima na materialnopravnem področju učinke pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojno razmerje, na procesnem pa učinek izvršljive sodne odločbe, s katero se postopek konča in novo razpravljanje o istem predmetu spora ni dopustno. Procesni učinek pravnomočno poravnane zadeve se nanaša le na sporni predmet v materialnopravnem smislu. V postopku, v katerem je bila poravnava sklenjena, to pomeni, da je postopek končan; v drugem postopku, ki se nanaša na sporni predmet, zajet v sodni poravnavi, pa nadaljnje odločanje ni več dopustno. V takem primeru tožeča stranka nima več pravno varovanega interesa za ponovno odločitev o isti stvari. Posledica je zavrženje tožbe (308. člen ZPP).

8.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da med strankami sklenjena pogojna sodna poravnava ne predstavlja procesne ovire za odločanje o tožbenem zahtevku.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodna poravnava ni bila sklenjena pod pogojem ter da VII. točka poravnave predstavlja zgolj način izvršitve že veljavno in brezpogojno sklenjene sodne poravnave. Iz VII. točke pogojne sodne poravnave jasno izhaja, da je bila sklenjena pod pogojem izvedbe razdelitve parcel št. 4980 in 4979 ter določitve novih parcelnih številk po njuni delitvi. Uresničitev navedenih dejstev je bila torej predpostavka za nastop učinkov sodne poravnave, kar pomeni, da je bila sklenjena pod odložnim pogojem.

10.Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da delitev parcel št. 4980 in 4979 ter določitev novih parcelnih številk ne predstavlja pogoja v smislu 59. člena OZ, ker naj ne bi šlo za bodoče, negotovo in od volje pogodbenih strank neodvisno dejstvo. Parcelacija nedvomno predstavlja bodoče dejstvo. Pri presoji njene negotovosti pa ni odločilno, ali je bila objektivno negotova, temveč ali je bila negotova z vidika pogodbenih strank, torej ali ob sklenitvi pravnega posla nobena od njiju ni mogla z gotovostjo vedeti, ali bo nastopila. Pravdne stranke niso mogle z gotovostjo predvideti, ali bo do parcelacije dejansko prišlo, saj ta ni bila odvisna zgolj od njihove volje, temveč tudi od izida geodetskega postopka in odločitev pristojnih upravnih organov.

11.Toženca se prepozno sklicujeta na četrti odstavek 59. člena OZ, ki ureja pravno fikcijo uresničitve odložnega pogoja, kadar stranka njegovo izpolnitev prepreči v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Vprašanje (ne)uresničitve pogoja ter pravne posledice takšne ugotovitve so bile že predmet presoje v postopku P 40/2021. V tem postopku je sodišče ugotovilo, da se pogoj ni uresničil in da sodna poravnava zato ni začela učinkovati. Na podlagi te ugotovitve je nadaljevalo dokazni postopek ter izdalo sodbo, s katero je odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Toženca takšnemu procesnemu ravnanju nista ugovarjala.

12.Toženca sta se torej v postopku P 40/2021, v katerem je bila sklenjena pogojna sodna poravnava, strinjala, da se odložni pogoj ni uresničil in da niso podani pogoji, da bi se štel za uresničenega. O delu pravnega razmerja, ki je bil predmet urejanja s pogojno sodno poravnavo, je bilo zato pravnomočno odločeno s sodbo. Naknadno priznanje veljavnosti pogojne sodne poravnave kot celote bi bilo v nasprotju s pravnomočno sodno odločbo, sodna poravnava pa ne more biti veljavna le delno, saj so stranke v njej med seboj prepleteno in neločljivo povezano celovito uredile medsebojna razmerja. Drugače povedano: toženca ne moreta uspešno zahtevati, da bi sodišče priznalo učinke sodne poravnave, potem ko sta sprejela, da zaradi neuresničitve odložnega pogoja ni začela učinkovati in je sodišče o (delu) predmeta njenega urejanja izdalo pravnomočno sodbo; še manj lahko po lastni volji iz nje izbirata dele, ki jima ustrezajo, in zahtevata delno priznanje njene veljavnosti.

13.Ker niso podani niti uveljavljeni niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 617/2006 z dne 16. 9. 2006.