Jedro

Tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe po predpisih stanovanjskega zakona o privatizaciji, naperjen proti dvema solastnikoma, ni deljiv v tem smislu, da bi bilo mogoče zahtevku ugoditi proti enemu od solastnikov, proti drugemu pa ne. Za utemeljenost zahtevka morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji v celoti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za trosobno podstrešno stanovanje v hiši V. 2, S. pod pogoji, ki jih določa stanovanjski zakon za privatizacijo stanovanj. Ugotovilo je, da sta tožnik in prva tožena stranka ob tožnikovem prenehanju delovnega razmerja sklenila dogovor, da bo tožnik stanovanje izpraznil, ko ga bo prva tožena stranka potrebovala. Tožnik se je izselil iz stanovanja v avgustu 1993. Zato mu je prenehalo stanovanjsko razmerje tudi po 58. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavzelo je stališče, da izjava druge tožene stranke z dne 12.8.1992 ne pomeni pripoznave zahtevka. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da je tožniku prenehalo stanovanjsko in delovno razmerje hkrati.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodbi prve in druge stopnje nista ukvarjali z dejstvom, da je druga tožena stranka pripoznala zahtevek. Razlogi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja se ne nanašajo na drugo toženo stranko. Napačno je stališče, da je tožniku prenehalo stanovanjsko razmerje na podlagi 58. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih, saj je stanovanje zapustil le začasno in to že po sprejemu stanovanjskega zakona.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe po predpisih stanovanjskega zakona o privatizaciji, naperjen proti dvema solastnikoma, ni deljiv v tem smislu, da bi bilo mogoče zahtevku ugoditi proti enemu od solastnikov, proti drugemu pa ne. Za utemeljenost zahtevka morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji v celoti. Privatizacijo lahko uveljavlja oseba, ki je imela na dan uveljavitve stanovanjskega zakona položaj imetnika stanovanjske pravice, oziroma na podlagi njene pisne privolitve njeni ožji družinski člani (1. odst. 117. čl. stanovanjskega zakona - v nadaljnjem SZ). Ker je za tožnika ugotovljeno, da mu je stanovanjska pravica prenehala hkrati s prenehanjem delovnega razmerja dne 30.8.1989, nima pravice do privatizacije. Tega ne more spremeniti pripravljenost druge tožene stranke, da tožniku odproda svoj solastninski delež na stanovanju. Vloga drugotožene stranke z dne 12.8.1993 ne pomeni pripoznave tožbenega zahtevka, ker o tem sploh ne govori; pomeni le predlog tožniku, kako naj ravna zaradi izvedbe kupoprodaje spornega stanovanja. Tak predlog ene od toženih strank druge v ničemer ne zavezuje. Na odločitev sodišča ne more vplivati, ker tožnik ni imetnik stanovanjske pravice, kar je temeljni pogoj za pravico do privatizacije.

Ugotovitev, da je tožniku prenehalo stanovanjsko razmerje, je pravno pravilna. O tem je bil med tožnikom in prvo toženo stranko dosežen sporazum. Res pa ni mogel nastati odpovedni razlog, po zakonu o stanovanjskih razmerjih tedaj, ko ta zakon ni več veljal. Vendar to pravno zmotno stališče v tej zadevi ni pomembno, ker je pravilno ugotovljeno, da je tožniku stanovanjsko razmerje prenehalo že prej . Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP) zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).