Jedro

Sodišče pri odločanju o dolžnikovem ugovoru, če upnik nanj ne odgovori, šteje za resnične le dolžnikove dejanske navedbe (ne pa tudi pravnih zaključkov), le-te pa morajo biti pravno pomembne, tj. zmožne morajo biti, da pripeljejo do (pravno pravilnega zaključka), da izvršba ni dopustna. Kadar dolžnik takih navedb ne poda, niso podani pogoji za ugoditev njegovemu ugovoru.

Sestavina sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ni ponovno navedba izvršilnega naslova in dolžnikove obveznosti, temveč so potrebne sestavine le oznaka, na podlagi katerega sklepa o izvršbi je bila izvršba dovoljena, upnik in dolžnik, izvršilno sredstvo, račun za poplačilo terjatve oziroma morebitni drugi podatki, potrebni za opravo izvršbe, ter pravni pouk. Zakon ne zahteva, da sodišče v tak sklep vnese tudi opozorila po 101. in 102. členu ZIZ, ter so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da mora na omejitve izvršbe in na to, da izvršbe ne opravlja na sredstva, na katera izvršba ni dopustna, paziti že sam izvrševalec sklepa. Prav tako v sklepu sodišče ni dolžno navajati, da bo izvrševalca obvestilo, ko bo sklep o novem izvršilnem sredstvu pravnomočen, saj je to samoumevna dolžnost sodišča. Ne glede na to, da je upnik sicer predlagal rubež plače dolžnika, je sodišče prve stopnje smelo dovoliti rubež pokojnine in drugih - seveda zgolj rubljivih - prejemkov, saj upnik v predlogu ni dolžan navesti podatkov o dolžnikovi zaposlitvi oziroma izplačevalcu stalnih denarnih prejemkov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor z dne 11. 7. 2017 v delu, v katerem dolžnik ugovarja pobot in ki ga je sodišče obravnavalo kot ugovor po izteku roka, zavrže, v preostalem delu pa se ugovor zavrne.

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je že v prvotno vloženem ugovoru zoper sklep z dne 19. 6. 2017 izpostavil, pri čemer vztraja tudi v tej pritožbi, da ne drži, da naj bi v predmetni zadevi prvotni sklep o izvršbi z dne 21. 10. 2013 postal pravnomočen že v letu 2015 in tako ne drži (kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na strani 3, tretji odstavek), da je bil izpodbijani sklep z dne 19. 6. 2017 izdan po tem, ko je bil sklep o izvršbi že pravnomočen in je potekel tudi rok za izpolnitev obveznosti. Sodišče je v predmetni zadevi odločalo o izvršbi na podlagi sodne odločbe kot izvršilnega naslova, ki pa še ni bila izvršljiva, saj v njej ni bilo določenega paricijskega roka. Sodišče je v skladu z 21. členom ZIZ določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti šele v sklepu o izvršbi z dne 21. 10. 2013 in odločilo, da se šele, če v tem roku terjatev ne bo poplačana, dovoli izvršba na sredstva upnika pri organizacijah za plačilni promet in premičnine. Dolžnik je zoper ta sklep vložil ugovor, zoper sklep o ugovoru pa nato nazadnje dne 11. 2. 2017 tudi pritožbo, o tej pritožbi pa ob izdaji sklepa z dne 19. 6. 2017 oziroma tudi ob vložitvi ugovora dolžnika z dne 11. 7. 2017 še ni bilo odločeno. Izvršba se tako ni mogla "nadaljevati z novim izvršilnim sredstvom", kot je navedeno v izreku izpodbijanega sklepa z dne 19. 6. 2017. Na navedene trditve dolžnika, ki jih je podal v ugovoru zoper sklep z dne 19. 6. 2017, sodišče tudi v izpodbijanem sklepu z dne 29. 12. 2023 ni točno odgovorilo oziroma je navedlo le, da naj bi sklep o izvršbi z dne 21. 10. 2013 v delu, v katerem je odločilo, da mora dolžnik upnika plačati določen znesek in za primer, če dolžnik v danem roku tega ne plača, dovolilo izvršbo, postal pravnomočen dne 2. 9. 2015, kar pa, kot že navedeno, ne drži. Glede na navedeno tudi ne držijo navedbe upnika v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, da izvršilna sredstva, ki so bila dovoljena, niso bila uspešna in da je zato dovolitev nadaljevanja izvršbe s še novim izvršilnim sredstvom bila potrebna in utemeljena, glede na to, kar določa ZIZ v svojem 3. členu, ob uporabi katerega je treba razlagati tudi vse ostale določbe tega zakona. Dolžnik nadalje izpostavlja, da ob prejemu izpodbijanega sklepa sodišča z dne 29. 12. 2024 ni prejel nobenega odgovora upnika, oziroma da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (stran 2 obrazložitve, drugi odstavek) izhaja, da upnik na ugovor dolžnika ni odgovoril. V skladu z 58. členom ZIZ se, če upnik ne odgovori na ugovor, šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da sodišče ni ob odločanju o ugovoru dolžnika uporabilo tega procesnega pravila, pa bi ga moralo. Dolžnik nadalje ugovarja izpodbijanemu sklepu in sklepu z dne 19. 6. 2017 tudi iz razloga, da je izrek sklepa z 19. 6. 2017 v nekaterih delih napačen in zanj ni podlage v določbah ZIZ. Tako ZIZ v 128. členu ne predvideva izvršbe na vse "prejemke iz socialnega zavarovanja", izrek sklepa v več delih navaja, da ga je treba izvršiti, ko bo postal pravnomočen sklep o izvršbi, izpušča pa, da mora postati pravnomočen tudi izpodbijani sklep. Izvršba z rubežem plače oziroma pokojnine je predlagana in dovoljena na vsa dolžnikova denarna sredstva, tudi tista, ki so izvzeta iz izvršbe oz. sklep ne določa v celoti in točno omejitev izvršbe, kot so določene v ZIZ, po nepotrebnem je navedena 2. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ. Izpodbijani sklep tudi nima vseh sestavin, ki bi jih moral imeti v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZIZ (tako npr. upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki iz 16.a člena tega zakona). Izrek sklepa o izvršbi pa se tudi sicer v več delih vsebinsko ne ujema v celoti s predlogom za izvršbo. Pri tem upnik v predlogu ni predlagal izvršbe na pokojnino dolžnika, temveč je predlagal, da sodišče dovoli rubež plače dolžnika in naloži delodajalcu plačevanje upniku. V skladu s 34. členom ZIZ pa sodišče dovoli izvršbo s tistim sredstvom ali na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo. V zvezi z zastopanjem upnika je sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo, da ima pravni interes za sklicevanje na kršitev pravil zastopanja le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen zastopnik. Dolžnik izpostavlja, da iz določil samega zakona takšen pogoj ne izhaja, v konkretni zadevi pa ima dolžnik pravni interes za tako sklicevanje, ker ob pravilnem zastopanju upnika in izvršitvi ostalih sklepov skupščine družbe izvršbe sploh ne bi bilo. Sodišče je na pravilno zastopanje dolžno paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s tem pritožnik ponovno navaja, da ni bil A. A. s strani skupščine družbe nikoli veljavno imenovan za direktorja družbe, saj so sklepi vseh skupščin, ki jih je skliceval, neveljavni. Pritožnik ponavlja, da se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da je izvršbo proti dolžníku mogoče kar avtomatično, brez ustreznih priloženih listin, dovoliti tako, da se z izvršbo pridobljena sredstva nakazujejo na transakcijski (fiduciarni) račun odvetnika, namesto na transakcijski račun upnika. Na podlagi 95. člena ZPP ima odvetnik na podlagi danega pooblastila pravico sprejeti od nasprotne stranke le prisojene stroške, ne pa celotne glavnice obveznosti. Iz predloga z dne 25. 5. 2017 in predloženih dokazil (na primer iz predloženega pooblastila) pa ne izhaja, da bi bila odvetnica v imenu upnika pooblaščena sprejeti kakršnokoli plačilo zanj po konkretni sodbi - izvršilnem naslovu. Dolžnik pa ponovno izpostavlja tudi, da je v 2. odstavku 40. člena ZIZ določeno, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti svoj transakcijski račun, na katerega se plačilo opravi - drugačna izvršitev bi pomenila možnost zlorab. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 6. 2017 nadaljevalo izvršbo z rubežem pokojnine in drugih stalnih denarnih prejemkov. Dolžnik je zoper sklep ugovarjal, in sicer je hkrati zoper sklep o ugovoru zoper novo izvršilno sredstvo podal še pobotni ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obravnavalo kot ugovor po izteku roka. Slednjega je (pravilno) zavrglo, saj je isto terjatev dolžnik ugovarjal v pobot že z ugovorom zoper sklep o izvršbi z dne 21. 10. 2013 (319. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ponovo odločanje o isti stvari namreč ni dovoljeno.

6.Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so v primeru ugovora zoper novo izvršilno sredstvo ugovorni razlogi omejeni le na tiste razloge, ki se nanašajo na novo izvršilno sredstvo ali na nov predlog, in sicer, da je izvršba na novo dovoljeno sredstvo omejena ali ni dovoljena (ugovorni razlog po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu zato pravilno ni (ponovno) ukvarjalo z vprašanji oziroma ugovornimi navedbami v zvezi s tem, ali se podatki, navedeni v sklepu o izvršbi, ujemajo s podatki, navedenimi v izvršilnem naslovu ter ali je podana aktivna legitimacija za izvršbo. Navedeno so namreč ugovorni razlogi, ki so se nanašali na sklep o izvršbi.

7.Iz podatkov v spisu izhaja, da je sklep o izvršbi z dne 21. 10. 2013 pravnomočen z dnem 6. 9. 2017 v zvezi s sklepom višjega sodišča III Ip 1998/2017. Res tako sicer drži, da je bilo nadaljevanje z novim izvršilnim sredstvom dovoljeno pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, za kar sicer v zakonu niti ni ovire, vendar pa je navedeno v času izdaje izpodbijanega sklepa že bilo sanirano, prav tako je že potekel rok za prostovoljno plačilo. Poleg tega se prej dovoljena izvršilna sredstva lahko izkažejo kot neuspešna že po dovolitvi izvršbe, pred njeno pravnomočnostjo, na primer iz razloga, ker se ugotovi, da dolžnik nima rubljivih prejemkov na računu (ter jih tudi ni pričakovati), in za to ni potrebna pravnomočnost sklepa o izvršbi.

8.Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem dolžnik uveljavlja, da bi sodišče njegovemu ugovoru moralo ugoditi iz razloga, ker upnik nanj ni odgovoril. Skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ sodišče namreč pri odločanju o dolžnikovem ugovoru, če upnik nanj ne odgovori, šteje za resnične le dolžnikove dejanske navedbe (ne pa tudi pravnih zaključkov), le-te pa morajo biti pravno pomembne, tj. zmožne morajo biti, da pripeljejo do (pravnopavilnega zaključka), da izvršba ni dopustna. Kadar dolžnik takih navedb ne poda, pa niso podani pogoji za ugoditev njegovemu ugovoru.

9.Neutemeljene so tudi (ugovorne in) pritožbene navedbe, da sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ne vsebuje vseh zahtevanih sestavin. Zakon takšnih sestavin niti ne določa, 44. člen ZIZ, ki se uporablja za oziroma se nanaša na sklep o izvršbi, pa se pri izdaji takega sklepa uporablja le smiselno. Tako sestavina takega sklepa ni ponovno navedba izvršilnega naslova in dolžnikove obveznosti, temveč so potrebne sestavine le oznaka, na podlagi katerega sklepa o izvršbi je bila izvršba dovoljena, upnik in dolžnik, izvršilno sredstvo, račun za poplačilo terjatve oziroma morebitni drugi podatki, potrebni za opravo izvršbe, ter pravni pouk. Zakon ne zahteva, da sodišče v tak sklep vnese tudi opozorila po 101. in 102. členu ZIZ, ter so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da mora na omejitve izvršbe in na to, da izvršbe ne opravlja na sredstva, na katera izvršba ni dopustna, paziti že sam izvrševalec sklepa. Prav tako v sklepu sodišče ni dolžno navajati, da bo izvrševalca obvestilo, ko bo sklep o novem izvršilnem sredstvu pravnomočen, saj je to samoumevna dolžnost sodišča. Ne glede na to, da je upnik sicer predlagal rubež plače dolžnika, je sodišče prve stopnje smelo dovoliti rubež pokojnine in drugih - seveda zgolj rubljivih - prejemkov, saj upnik v predlogu ni dolžan navesti podatkov o dolžnikovi zaposlitvi oziroma izplačevalcu stalnih denarnih prejemkov (četrti odstavek 41. člena ZIZ).

10.Prav tako pritožba ni utemeljena v delu, v katerem dolžnik navaja, da v konkretnem primeru sme uveljavljati napačno zastopanje nasprotne stranke, t.j. upnika. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno v tem, da so v postopku varovani interesi procesno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida postopka lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je domnevno nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev s takšno kršitvijo obremenjenega sklepa, tudi če bi ta bila podana (sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 112/2012, II Ips 70/2013, II Ips 33/2014, tako tudi Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 305).

11.Prav tako ne drži, da je v izvršilnem postopku dovoljeno le poplačilo na upnikov račun. Tako kot upnik sme pooblasti pooblaščenca, da ga v izvršilnem postopku zastopa, sme dovoliti tudi, da se plačila stekajo na fiduciarni račun tega pooblaščenca (navedeno je usklajena izvršilnosodna praksa), in to ne glede na določila 95. člena ZPP. Ne drži pa niti, da je na ta način dovoljeno, da se upnik izogiba kakršnemukoli poplačilu svojih obveznosti (na primer davčnih), saj mora odvetnik v končni fazi z izvršbo pridobljena sredstva posredovati upniku.

12.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 41, 41/4, 44, 58, 58/1, 101, 102