Jedro

Pri odmeri višine odškodnine po 2. odstavku 118. člena ZDR (odškodnina namesto reintegracije) je lahko eden od kriterijev čas eventualnega uživanja nadomestila na zavodu za zaposlovanje, vendar bi bilo pri odmeri potrebno upoštevati še druge kriterije, npr.: čas zaposlitve delavca pri delodajalcu, starost delavca, njegove socialne razmere ipd.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. in 5. točki izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne

18.8.2004 in ponovno izredno odpoved (navedeno kot sklep o prenehanju delovnega razmerja) z dne 8.10.2004. Ugotovilo je, da je delovno razmerje med strankama prenehalo dne 3.10.2004 (1. in

2. točka izreka izpodbijane sodbe) in naložilo toženi stranki, da tožnici plača odškodnino v višini 480.000,00 SIT, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Višji zahtevek tožnice na ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 3.10.2004, poziv nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 18.8.2004 je zavrnilo (4. točka izreka izpodbijane sodbe), odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 158.400,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

2.2.2005 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper odločitev v 3. in 5. točki izreka se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je tožnica na prvem poravnalnem naroku izjavila, da bi, če bi bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje, glede na njeno delovno dobo, prejela po 6 mesecih 480.000,00 SIT nadomestila. Toženka na poravnavo ni pristala, ker meni, da je delovno razmerje tožnici prenehalo iz krivdnih razlogov, saj so tožnico ustno in pisno pozvali nazaj na delo. To pomeni, da bi lahko delala. Tožena stranka tudi meni, da bi tožnica, če bi bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje, glede na potrebo po delavcih profila kuhar ali kuharski pomočnik, takoj dobila zaposlitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da je tožena stranka v pritožbi izrecno navedla, da se ne strinja s sodbo sodišča prve stopnje v 3. in 5. točki izreka, je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le v tem delu (1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Tako je predmet preizkusa pritožbenega sodišča le odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini v višini 480.000,00 SIT (3. točka izreka sodbe) in odločitev o stroških postopka (5. točka izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odškodnini v skladu s

118. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) prvenstveno izhajalo iz tožničine navedbe na glavni obravnavi dne

10.11.2004, da "ni zainteresirana za nadaljevanje delovnega razmerja in bi kot primerno odškodnino sprejela 6 svojih neto plač v skupni višini 480.000,00 SIT", ta znesek pa je utemeljila s tem, da bi pri zavodu za zaposlovanje, če bi ji bilo nadomestilo priznano (zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ga namreč ne bi prejela), glede na njeno dobo, 6 mesecev prejemala nadomestilo za brezposelnost. Tožnica je torej izrazila željo, da ne nadaljuje delovnega razmerja pri toženi stranki, pri čemer ni specificirala tega, do kdaj želi, da ji delovno razmerje vendarle traja. Pravno formalno zahtevka za plačilo odškodnine namesto reintegracije ni oblikovala, saj je kljub navedbam o odškodnini še vedno ostala pri zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Sodišče prve stopnje je menilo, da gre za primer iz 2. odst. 118. čl. ZDR in ocenilo, upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, posebno zato, ker je sprejelo tudi navedbo tožene stranke, da gre za majhnega delodajalca, ki s svojimi delavci deluje kot družina, kar v delovnem okolju zahteva tudi večjo stopnjo zaupanja. Sodišče prve stopnje je predlagano odškodnino v višini 480.000,00 SIT štelo za primerno in jo tožnici prisodilo.

Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo strinja, ne sprejema pa v popolnosti obrazložitve izpodbijane odločitve, ki višino odškodnine veže praktično le na čas eventualnega uživanja nadomestila tožnice na zavodu za zaposlovanje, torej na prejemanje nadomestila, ki bi ga tožnica prejela, če bi ji pogodba o zaposlitvi prenehala iz razlogov, ki takšno nadomestilo sploh utemeljujejo. To je sicer lahko eden od kriterijev za odmero odškodnine po 118. členu, vendar bi bilo pri njeni odmeri ustrezneje izhajati (še) iz drugih (primernejših) kriterijev, npr. dolžine zaposlitve delavca pri delodajalcu, starosti delavca, njegovih socialnih razmer, ipd..

Kljub temu odmerjena odškodnina v konkretnem primeru ni neustrezna. Njena višina bi bila lahko primerna že zaradi tega, ker bi tožnica (ki se ni več želela vrniti k delodajalcu) v skladu s 1. odst. 118. čl. lahko formalno zahtevala ugotovitev trajanja delovnega razmerja vse do odločitve sodišča prve stopnje, torej do 2.2.2005 in bi ji bilo priznano tudi delovno razmerje še za čas 4 mesecev (od 3.10.2004 do 2.2.2005). To bi za delodajalko pomenilo, da bi morala za tožnico obračunati in izplačati plačo skupaj z davki in prispevki, kar pa bi že samo po sebi (brez ostalega !) predstavljalo približno enako obremenitev, kot izplačilo odmerjene odškodnine v višini 480.000,00 SIT neto.

Izkaže se torej, da tudi ob takšni presoji, ne le presoji po kriteriju, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, prisojeni znesek ni pretiran.

Nasprotne pritožbene navedbe so povsem neutemeljene. Na višino odmerjene odškodnine ne more vplivati podatek, da je toženka tožnico pozivala nazaj na delo. To namreč tudi očitno ni vplivalo na nezakonitost druge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Dejstvo, ali je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje ali ne, sploh ni ugotovljeno in se pojavlja zgolj kot pritožbena trditev, ki predstavlja tudi pritožbeno novoto in ki jo pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 337. čl. ZPP ne more upoštevati. Dejstvo, če bi se tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu, tudi sicer ne bi moglo v večji meri vplivati na odmero odškodnine. Pri tem je namreč potrebno upoštevati, da ne gre za klasično odškodnino v civilno pravnem smislu, temveč za nekakšno odškodnino sui generis, za primer ko se delavec odpove reintegraciji oz., ko o tem presodi sodišče samo.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Pritožba v tem obsegu ni konkretizirana, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločitev o stroških presodilo le iz razlogov po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ki pa jih ni našlo. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur.l. RS št. 67/2003).

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.