Jedro

Tožnik v tokratni tretji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se ti novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili.

Sodišče pritrjuje tožniku, da gre v zvezi z zatrjevanim fizičnim napadom na tožnikovega sina in brata, do katerega naj bi potrditvah tožnika prišlo po njegovi drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, za objektivno novo dejstvo. Vendar pa navedeno novo dejstvo že samo po sebi ni tako, da bi pomembno povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ker je iz nadaljnjih navedb tožnika razvidno, da dogodek policiji ni bil niti prijavljen, tudi ni moč ugotavljati, da državni organi tožnika oziroma njegove družine ne bi bili sposobni zaščititi oziroma bi bili sicer neučinkoviti. Poleg tega sodišče pripominja, da tudi v tem postopku pavšalno podane navedbe v zvezi z novim dogodkom, ne morejo pomeniti utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu pomembno povečane verjetnosti za preganjanje v izvorni državi. Tožnik s takšnimi navedbami (da so sina in brata zbrcali ter ju spraševali, kje se tožnik nahaja, sicer se bodo maščevali nad tožnikovim sinom) ne more izkazati pogoja iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Prav tako se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da predložene fotografije (strica in svaka) ne izkazujejo tožnikovih novih navedb.

Pravilna je presoja tožene stranke, da je navajanje okoliščin v zvezi s spremenjenimi oziroma poslabšanimi varnostnimi razmerami v tožnikovi izvorni državi in kraju njegovega bivanja, preveč splošno in hipotetično, saj ga utemeljuje le z umikom varnostnih sil NATA in ZDA, članek, na katerega se sklicuje, pa je prav tako utemeljen na predvidevanju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi pojasnjuje potek dosedanjih postopkov. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 31. 3. 2016. Izdano odločbo, s katero je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno, je tožnik neuspešno izpodbijal s tožbo pred naslovnim sodiščem (sodba I U 1767/2017 z dne 6. 9. 2017). Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi njegovo pritožbo zoper to sodbo. Obe tožnikovi predhodni zahtevi za uvedbo ponovnega postopka je tožena stranka zavrgla s sklepom, Upravno sodišče pa je tožbi zoper izdana sklepa zavrnilo (sodba I U 1842/2019 z dne 4. 12. 2019 in sodba I U 1738/2020 z dne 19. 11. 2020).

2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v zvezi z razlogi za ponovno zahtevo ponovil, da razlogi izvirajo iz spora z družino starejšega moškega, ki se je želel poročiti z njegovo sestro. Tožnik v to poroko ni privolil, sestra pa se je poročila z drugim moškim. Zato so člani družine starejšega moškega ubili tožnikovega strica in svaka, s krvnim maščevanjem pa grozijo tudi tožniku. Tožnik je na razgovoru predložil štiri fotografije, na katerih sta že pokojna stric in svak, kot novo dejstvo pa navedel, da se je bila njegova družina od podaje njegove druge zahteve za uvedbo ponovnega postopka zaradi groženj primorana večkrat preseliti. Po podaji druge zahteve so pripadniki druge družine na cesti ustavili njegovega sina in brata, ju zbrcali in spraševali, kje se nahaja tožnik, ter grozili, da če ne najdejo tožnika, se bodo maščevali njegovemu sinu. Dogodka policiji niso prijavili, saj v družini ni moškega, ki bi to lahko storil. Zaradi odhoda ameriških varnostnih sil iz Afganistana se je tožnik skliceval tudi na poslabšanje varnostnih razmer v izvorni državi in s tem povezanimi težavami s talibani, ki jih je navajal že v prejšnjih postopkih.

3. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določili 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Meni, da se tožnikov razlog, ki ga je v zahtevku navedel, to je strah pred krvnim maščevanjem, ne more šteti kot nova okoliščina oziroma novo dejstvo. To dejstvo je namreč obstajalo že v času, preden je tožnik zapustil izvorno državo, in v času, preden je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Poleg tega je tožnik ta razlog že uveljavljal tudi ob vložitvi prvega in drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Meni še, da predložene fotografije tožnikovega strica in svaka nimajo dokazne vrednosti, saj jih ni mogoče povezati s krajem, časom ali osebo.

4. V zvezi z napadom na tožnikovega sina in brata ugotavlja, da se ta dogodek nanaša na zatrjevano krvno maščevanje in zato ne predstavlja novega razloga, ki bi pomembno povečeval verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Takšna obrazložitev velja tudi za s strani tožnika predložene informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na krvno maščevanje, saj so preveč splošne. Predložene informacije se ne nanašajo na tožnika in na presojo utemeljenosti zahtevka nimajo vpliva. Krvno maščevanje kot razlog za mednarodno zaščito je obstajalo že v času tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, tožnik pa opravičljivih razlogov, zakaj tega takrat ni navedel, ni podal. 5. Kar se tiče zatrjevane poslabšane varnostne situacije v izvorni državi tožnika, tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove navedbe hipotetične. Ni mogoče le pavšalno sklepati, da bodo zatrjevane posledice resnično nastopile. Predložene informacije tožnika so iz decembrskega poročila leta 2020 in zajemajo dogodke med letom 2019 in julijem 2020. Obravnavajo torej varnostno situacijo, ki je bila že v času prvega in drugega tožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, kar v tem postopku ni mogoče obravnavati kot nov dokaz oziroma novo dejstvo.

6. Ugotavlja še, da je preostali zatrjevani razlog in sicer tožnikovo težavo s talibani, presojala že v postopku tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

7. V zvezi s tožnikovo navedbo, da bi v roku šestih tednov lahko predložil še nekatere dokaze, pa se sklicuje na prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, ki določa, da mora vlagatelj zahteve morebitne dokaze predložiti ob podaji zahtevka, kar tožnik ni storil. Ker tožnik ob tem niti ni specificiral, katere dokaze naj bi predložil in kaj bi z njimi dokazoval, je odločila, kot izhaja iz izreka sklepa. Poudarja še, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Ker tožnik tega bremena ni zmogel, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla.

8. Tožnik v tožbi izpodbija sklep iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) in sodišču predlaga, da ga odpravi. V nadaljevanju pojasnjuje, da ponovni zahtevek utemeljuje na krvnem maščevanju, v zvezi s katerim je navedel novo dejstvo oz. okoliščino in sicer napad na njegovega sina in brata. Strinja se, da je krvno maščevanje obstajalo že v času, ko je v izvorni državi še živel, vendar to ne pomeni, da zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za podajo ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Pri tem citira določilo 64. člena ZMZ-1 in izpostavlja, da ponovno zahtevo utemeljuje na novem napadu, ki je nova okoliščina, ki je ni mogel uveljavljati v predhodnem postopku.

9. Meni, da je tožena stranka opravila napačno presojo, ali novo dejstvo bistveno povečuje možnost za pridobitev mednarodne zaščite in se pri tem sklicuje na smernice UNHCR glede krvnega maščevanja iz katerih izhaja, da krvno maščevanje lahko traja daljši čas.

10. Izpostavlja, da zahtevek utemeljuje tudi na poslabšanju varnostne situacije zaradi umika ameriških varnostnih sil iz Afganistana. Meni, da ne gre za navajanje hipotetičnih težav, saj se je umik varnostnih sil že pričel, stopnja civilnih žrtev v začetku leta 2021 pa se je že povečala. Pri tem bi naj bila pomembna okoliščina tudi, da naj bi tožnik težave s talibani v preteklosti že imel. 11. Toženi stranki očita še, da mu ni omogočila, da v dodatnem roku predloži nove dokaze. Prav tako naj bi mu kršila pravico do izjave, saj ga v zvezi s tem, kateri so ti dokazi, niti ni vprašala. Prav to, da dokazov ni specificiral, pa naj bi mu v izpodbijanem sklepu sama očitala.

12. Skupaj s tožbo je tožnik vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe in se pri tem skliceval na drugi odstavek 32. člena ZUS-1. Po mnenju tožnika bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, saj bi bil odstranjen iz območja Republike Slovenije ter vrnjen v izvorno državo, s tem pa bi mu bil onemogočen dostop do azilnega postopka.

13. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu. Ugotavlja, da v zvezi z zatrjevanim napadom na družino ni predložil nobenega dokaza, ki bi potrjeval resničnost navedb in ponavlja, da je krvno maščevanje obstajalo že v času tožnikovega bivanja v izvorni državi. Glede varnostne situacije v Afganistanu ponovno navaja, da gre za hipotetično domnevo tožnika, kar izkazuje tudi podnaslov članka, na katerega se sklicuje tožnik. Tudi težave s talibani je že navajal v predhodnih postopkih. Ponovno izpostavlja, da mora vlagatelj zahteve za uvedbo ponovnega postopka ob vložitvi zahtevka sam predložiti nove dokaze in navesti nova dejstva, kar tožnik ni storil, dokazno breme pa je na njegovi strani.

14. Na predlagano začasno odredbo pa tožena stranka ni odgovorila.

15. Dne 31. 5. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo ter v okviru dokaznega postopka pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in prilogo tega spisa na A2. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)1, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje2. K točki I izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Četrti odstavek 65. člena ZMZ-1 določa, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, sicer pa dovoli vložitev ponovne prošnje.

18. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz predpostavke, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Procesne direktive II3. 19. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 v zvezi s Procesno direktivo II, člen 40(2) in (3)), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno nalagajo vlagatelju zahtevka. Namen tega dokaznega pravila je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj prosilcev z vlaganjem zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar bistveno novega in ki bi od organov po nepotrebnem terjali ponovno presojo že pravnomočno razsojenih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

20. Sodišče se strinja z utemeljitvijo izpodbijanega sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, pravnomočno zavrženi pa sta že bili tudi njegovi dve zahtevi za uvedbo ponovnega postopka. Tožnik v tokratni tretji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se ti novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili (člen 40(3) Procesne direktive II).

21. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka pravilno vsebinsko presojala razloge, ki jih je tožnik navedel v tretji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka (3. in 4. stran izpodbijanega sklepa). Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), in še dodaja:

22. Iz vpogledanih spisov je razvidno, da je tožnik v prejšnjih postopkih v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka že navajal težave z družino moškega, ki se je želel poročiti s tožnikovo sestro, a je tožnik poroko preprečil. Pripadniki te družine pa so nato ubili tožnikovega strica in svaka. Tožnik je v tem postopku kot novo dejstvo navedel nadaljnje grožnje, zaradi česar se je njegova družina prisiljena seliti iz kraja v kraj ter fizični napad na njegovega sina in brata. Vendar groženj, ker v družini ni moških, ki bi to storili, policiji niso prijavili.

23. Sodišče pritrjuje tožniku, da gre v zvezi z zatrjevanim fizičnim napadom na tožnikovega sina in brata, do katerega naj bi potrditvah tožnika prišlo po njegovi drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, za objektivno novo dejstvo. Vendar pa navedeno novo dejstvo že samo po sebi ni tako, da bi pomembno povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ker je iz nadaljnjih navedb tožnika razvidno, da dogodek policiji ni bil niti prijavljen, tudi ni moč ugotavljati, da državni organi tožnika oziroma njegove družine ne bi bili sposobni zaščititi oziroma bi bili sicer neučinkoviti. Poleg tega sodišče pripominja, da tudi v tem postopku pavšalno podane navedbe v zvezi z novim dogodkom, ne morejo pomeniti utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu pomembno povečane verjetnosti za preganjanje v izvorni državi. Tožnik s takšnimi navedbami (da so sina in brata zbrcali ter ju spraševali, kje se tožnik nahaja, sicer se bodo maščevali nad tožnikovim sinom) ne more izkazati pogoja iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Prav tako se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da predložene fotografije (strica in svaka) ne izkazujejo tožnikovih novih navedb.

24. Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da je navajanje okoliščin v zvezi s spremenjenimi oziroma poslabšanimi varnostnimi razmerami v tožnikovi izvorni državi in kraju njegovega bivanja, preveč splošno in hipotetično, saj ga utemeljuje le z umikom varnostnih sil NATA in ZDA, članek, na katerega se sklicuje, pa je prav tako utemeljen na predvidevanju. Tudi s temi navedbami tožnik ni uspel izkazati pogoja iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. 25. V zvezi z zadnjim tožbenim ugovorom, ki se nanaša na dokazno gradivo tožnika, pa sodišče izpostavlja ureditev v ZMZ-1, ki v zvezi s ponovno prošnjo med drugim določa, da jo lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži pri pristojnem organu, v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka pa sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Kot izhaja iz zakonske ureditve, mora tožnik nove dokaze predložiti ob vložitvi zahtevka oz. po stališču sodišča se nanje določno sklicevati z navajanjem zelo jasnih in konkretnih okoliščin glede njihove naknadne predložitve. Zgolj pavšalno navajanje dodatnih dokazov, ki bi bili lahko predloženi v roku šestih tednov, pa temu standardu po presoji sodišča ne ustreza. Sodišče pri tem še dodaja, da je Vrhovno sodišče RS že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.4 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II5, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

26. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

28. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 2 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 3 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. 4 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).