Jedro

Hitrost vožnje, ki je občutno presegala na tem delu ceste dovoljeno hitrost in ki je bila povsem neprilagojena razmeram na vozišču (makadamsko vozišče, ovinek) je tako tehtna obteževalna okoliščina, da ne opravičuje izreka kazenske sankcije opozorilne narave.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. B. po določbi II. odstavka 325. člena KZ izreče kazen 4 (štiri) mesece zapora.

Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na 50.000,00 (petdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena KZ. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let in šestih mesecev. Obtožencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazni (pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP) pritožila državna tožilka ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče kazen.

Obtoženčeva zagovornica je v odgovoru na pritožbo državne tožilke predlagala zavrnitev pritožbe.

Višje državno tožilstvo v ... je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo II. odstavka 377. člena ZKP, predlagalo ugoditev pritožbi.

Skladno z določbo I. odstavka 378. člena ZKP je sodišče druge stopnje o seji senata obvestilo le državnega tožilca.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da državna tožilka v pritožbi utemeljeno navaja, da okoliščine, v katerih je prišlo do prometne nesreče, kljub ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, ne opravičujejo izreka pogojne obsodbe obtožencu. Obtoženec je vozil brez vozniškega dovoljenja, pri tem pa tudi iz njegovega zagovora izhaja, da tudi vozniških izkušen ni imel dosti. Kljub temu je kritičnega dne vozilo, katerega je takrat vozil prvič, vozil po makadamski cesti s hitrostjo (113 km/h), ki je ne le občutno presegala na tem delu ceste dovoljeno hitrost (splošna omejitev hitrosti na 80 km/h), temveč je bila povsem neprilagojena razmeram na vozišču (makadamsko vozišče, ovinek), zaradi česar je tudi prišlo do zanašanja vozila po vozišču in izven vozišča, dviga in prevračanja vozila, v posledici tega pa je sopotnik v obtoženčevem vozilu utrpel tako hude telesne poškodbe, da je na kraju samem umrl. Tak način vožnje obtoženca, ki že meji na objestno vožnjo, pa ob upoštevanju tudi stopnje obtoženčeve krivde kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (zavestna malomarnost), izreka kazenske sankcije opozorilne narave ne dopušča. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izreklo kazen štirih mesecev zapora. Pri odmeri višine kazni pa je sodišče druge stopnje upoštevalo olajševalne okoliščine, kot jih je pravilno ocenilo že sodišče druge stopnje (obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost), njegova mladost v času prometne nesreče ter njegovo obžalovanje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu I. odstavka 98. člena ZKP. Povprečnino je sodišče druge stopnje odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje ter trajanja in zamotanosti tega pritožbenega postopka.