Jedro

Nobena od določb ZPP, v katerih so urejeni stroški postopka, se ne prilega v celoti situaciji, kot je obravnavana, zlasti situaciji, ko tožeča stranka po priznanju terjatve v stečajnem postopku umakne tožbo. Po presoji pritožbena sodišča je v takšnem primeru priznanje terjatve v stečajnem postopku treba smiselno šteti kot izpolnitev zahtevka v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP. Pri tem je treba upoštevati sistematiko stečajnega postopka in način poplačila upnikov v njem, saj tožena stranka kot stečajni dolžnik terjatve ne more plačati kadarkoli, temveč šele na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi stečajne mase.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 284,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Tožena stranka je zoper II. točko izreka sklepa pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov.

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, ker je tožeča stranka v soglasju s toženo stranko tožbo umaknila. Ugotovilo je:

-da je tožeča stranka tožbo umaknila 10. 9. 2024, po tem, ko ji je bil dne 19. 8. 2024 vročen sklep o nadaljevanju postopka, ki je bil v tem gospodarskem sporu prekinjen od 28. 8. 2023, ko se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, in še preden je tožena stranka opravila kakršnokoli dejanje v tem postopku ter

-da je tožbo umaknila iz razloga, ker ji je bila vtoževana terjatev v višini 15.560,92 EUR poplačana z unovčitvijo bančne garancije, ki jo je predložila tožena stranka, v preostalem delu, to je za znesek 12.474,56 EUR pa ji je bila terjatev priznana v stečajnem postopku nad toženo stranko.

6.Po presoji sodišča prve stopnje :

-ima priznanje terjatve v postopku stečaja enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja in jo je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku,

-je gledano celovito oba postopka treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku stečaja v tem delu zahtevka zoper toženo stranko v tej pravdi uspela,

-gre konkretno za položaj, ki je enak izpolnitvi tožbenega zahtevka s strani tožene stranke, zato je ta dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka.

7.Sodišče prve stopnje je navedlo, da terjatev do nasprotne stranke v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka nastane šele z odločitvijo sodišča, in ne takrat, ko stroški dejansko nastanejo. Zato za terjatve iz naslova pravdnih stroškov v pravdah, začetih preden je bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, pa o njih še ni bilo odločeno s sodno odločbo, ne velja obveznost prijave v stečajem postopku, saj ne gre za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja. Na obveznost plačila sodne takse pa naj ne bi vplivalo dejstvo, da ob nadaljevanju postopka tožeča stranka ni imela več pravne koristi za tožbo, ker ji je bila terjatev v stečaju priznana, saj mora sodišče o tožbenem zahtevku odločiti po pravilih pravdnega postopka in je v vsakem primeru potrebna odločitev pravdnega sodišča, za kar je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso.

8.Pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo določbo 3. točke drugega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ko je navedlo, da je merodajen trenutek za presojo narave terjatve trenutek izdaje sodne odločbe, ne pa trenutek nastanka stroškov. Pritrditi je namreč treba pritožniku, da je bila takšna starejša sodna praksa presežena z odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 67/2017 z dne 22. 5. 2018, v kateri je bilo zavzeto stališče, da za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem) ter da ta nastane v trenutku oprave procesnega dejanja, neodvisno od tega, kdaj sodišče o tem odloči. Vendar pa zmotna uporaba zgoraj navedene določbe ZFPPIPP na pravilnost odločitve ni vplivala. Stroški, ki so bili priznani tožeči stranki, so nastali po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Ta se je začel 28. 8. 2023, taksna obveznost za plačilo premalo plačane sodne takse za redni postopek po tarifni številki 1111 Taksne tarife pa je nastala 11. 9. 2023, ko je bil spis predložen pravdnemu sodišču, medtem ko je bil umik tožbe v tej zadevi vložen 10. 9. 2024.

9.Pritožnik nadalje trdi, da bi pritožbeno sodišče v primeru umika tožbe zaradi priznanja terjatve ali zavrženja tožbe zaradi prenehanja pravne koristi moralo zavzeti stališče, da stroškovna obveznost tožene stranke v takem primeru nikoli ne more nastati. Navaja, da sodna praksa o tem vprašanju ni enotna in ustaljena, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da večina novejše sodne prakse (to navaja že sam pritožnik

), ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, stoji na stališču, da priznanje terjatve v stečajnem postopku pomeni smiselno pripoznavo zahtevka. V takšni situaciji je zato zaradi specifik stečajnega postopka in vezanosti strank in sodišča na pravila o preizkusu terjatev in posledicah tega na mestu (le) smiselna uporaba določb ZPP o stroških postopka. Nobena od določb ZPP, v katerih so urejeni stroški postopka, se namreč ne prilega v celoti situaciji, kot je obravnavana, zlasti situaciji, ko tožeča stranka po priznanju terjatve v stečajnem postopku umakne tožbo. Po presoji pritožbena sodišča je v takšnem primeru priznanje terjatve v stečajnem postopku treba smiselno šteti kot izpolnitev zahtevka v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP. Pri tem je treba upoštevati sistematiko stečajnega postopka in način poplačila upnikov v njem, saj tožena stranka kot stečajni dolžnik terjatve ne more plačati kadarkoli, temveč šele na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi stečajne mase.

10.Tožena stranka se glede na navedeno ne more uspešno sklicevati na načelo končnega uspeha v pravdi s trditvijo, da bi tožba morala biti zavržena. Tudi določba 157. člena ZPP, v kolikor ne bi prišlo do umika tožbe, ne bi bila uporabljiva, saj tožena stranka ni niti trdila, da ni dala povoda za tožbo.

11.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani - Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 45543/2013 z dne 3. 8. 2023, s katerim je bil sklep o izvršbi z dne 26. 6. 2023 razveljavljen in odločeno, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, postal pravnomočen že dne 24. 8. 2023, kar je pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko (28. 8. 2023). S pravnomočnostjo navedenega sklepa se je začel pravdni postopek.

V primeru ažurnega postopanja izvršilnega sodišča bi bila torej zadeva odstopljena pravdnemu sodišču že pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko in bi torej taksna obveznost v skladu s 3. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri taksna obveznost za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naloga oziroma postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, nastane takrat, ko prispe spis k pristojnemu sodišču, pred katerim bo tekel pravdni postopek, nastala pred začetkom stečajnega postopka. Ker se po pravnomočnosti sklepa izvršilnega sodišča, s katerim to razveljavi sklep o izvršbi in zadevo odstopi v nadaljnje odločanje pravdnemu sodišču, postopek vodi po pravilih pravdnega postopka, ni odločilno, kdaj je zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se nato obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Procesnih dejanj v zvezi z umikom tožbe, ki je podan po pravnomočnosti zgoraj navedenega sklepa, torej ne opravlja več izvršilno sodišče, temveč jih opravlja pravdno sodišče. Odstop zadeve pravdnemu sodišču je le še tehnično opravilo, ki ga opravi izvršilno sodišče.

12.Pritožnik torej nima prav, ko trdi, da bi zato, ker je po objavi sklepa o preizkusu terjatev že podan položaj, da tožeča stranka nima več pravne koristi za tožbo, ker je bila terjatev v stečaju priznana, od tega trenutka dalje lahko sledilo le še neizbežno zavrženje tožbe, kar bi se ob pravilnem procesnem ravnanju moralo zgoditi še preden je bila zadeva sploh vpisana v Pg vpisnik, in še preden je bila odmerjena kakršnakoli taksa in še preden je tožeča stranka takso za redni postopek (za katerega tedaj ni imela več pravnega interesa) plačala.

13.Sodišče prve stopnje bi res lahko po objavi sklepa o preizkusu terjatev (ta je bil objavljen 29. 5. 2024) tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker je bila terjatev v stečajnem postopku priznana. Ker pa je tožeča stranka še pred tem tožbo umaknila, je sodišče prve stopnje njen umik moralo upoštevati, saj je ta izraz načel dispozitivnosti in ima v razmerju do vsebinske odločitve sodišča prve stopnje prednost. Tožeča stranka pa je z umikom tožbe tudi zmanjševala nadaljnje stroške, med drugim takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, saj bi bila v primeru zavrženja tožbe dolžna plačati takso po tarifni številki 1111 ZST-1 s količnikom 3, torej za celoten postopek, medtem ko je v primeru umika tožbe dolžna plačati sodno takso po tarifni številki 1112 ZST-1 s količnikom 1.

14.Stališču pritožnice, da je nastanek stroškov na način, kot se je to zgodilo v tej zadevi, da se po nadaljevanju postopku še opravljajo pravdna dejanja (odstopi spis v Pg, odmeri taksa, plača taksa), nesmiseln, ker da so vsa ta dejanja nepotrebna, ker je pravna korist tožeče stranke še pred izvedbo teh dejanj prenehala, ob povedanem ni mogoče slediti:

-saj se je pravda začela že s pravnomočnostjo sklepa izvršilnega sodišča VL 45543/2013 z dne 3. 8. 2023 in

-je odločitev o morebitnem zavrženju tožbe v pristojnosti pravdnega, in ne izvršilnega sodišča.

15.Čeprav je bila torej terjatev v stečajnem postopku priznana in je s tem prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje pravde, je za končanje postopka potrebna odločitev sodišča, pri čemer je od načina končanja postopka odvisna tudi višina sodne takse (tar. št. 1111 ali 1112 Taksne tarife). In ker je tožeča stranka tožbo umaknila, ker je upravitelj terjatev v stečajnem postopku priznal, je do stroškov, ki so ji nastali v zvezi z umikom tožbe, glede na zgoraj navedeno upravičena.

16.Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi 366. členom ZPP).

17.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 62, 62/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 158 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 60, 60/2, 60/2-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.