Jedro

V postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja je treba upoštevati ne le določbo prvega, temveč tudi tudi določbo tretjega odstavka 31. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki glede odmika od kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, določa izjemo v primeru, ko gre za širitev odlagališča „na ali ob“ obstoječi lokaciji.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za okolje, št. 35402-13/2009-28 z dne 28. 5. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v upravnem sporu v znesku 782,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ v ponovnem postopku zavrnil zahtevo Mestne občine Ptuj (tožeče stranke) za izdajo okoljevarstvenega soglasja za izgradnjo II. faze odlagalnih polj na CERO v Gajkah pri Spuhlji na tam navedenih zemljiščih. Svojo odločitev je oprl na določbo prvega odstavka 31. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS št. 32/06, 89/07, 62/08, 53/09,61/11, v nadaljevanju Uredba), ki določa, da je treba pri načrtovanju odlagališča zagotoviti, da je odlagališče najmanj 300 m oddaljeno od območij, namenjenih poselitvi in rekreaciji, javnih parkov, zdravilišč in okrevališč, kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, ter vodotokov in drugih vodnih teles. Prvostopni organ je ugotovil, da nameravani poseg pomeni gradnjo novega odlagališča in da so v 300 m pasu od odlagališča zemljišča, ki so opredeljena kot kmetijska zemljišča, namenjena poljedelstvu. Svojo odločitev, da gre za novo odlagališče je utemeljil na določbi 25. točke 2. člena Uredbe, ki kot obstoječe odlagališče določa odlagališče, ki ga je na podlagi prijave upravljavca, v skladu z določbami Pravilnika o odlaganju odpadkov (Pravilnik) ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, razvrstilo med odlagališča za nevarne odpadke, odlagališča za nenevarne odpadke ali odlagališče za inertne odpadke. Glede na navedeno je odlagališče I. faza odlagalnih polj CERO v Gajkah obstoječe odlagališče, saj je bilo za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov izdano dovoljenje za obratovanje za fazi I. c in I. d, medtem kot za II. fazo izgradnje ni bilo izdano ne okoljevarstveno soglasje in tudi ne gradbeno dovoljenje. Dejstvo, da je nameravani poseg s prostorskim aktom (ureditvenim načrtom) že umeščen v prostor, pa še ne pomeni, da je mogoče vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja obravnavati po tretjem odstavku 31. člena Uredbe, ki določa, da je lahko pri prostorskem načrtovanju odlagališča na ali ob obstoječi lokaciji odlagališča, zunanji rob telesa odlagališča oddaljen od roba kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, manj kot 300 m, vendar ne manj kot 50 m. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo št. 35402-13/2009-4 z dne 2. 9. 2010. Tožeča stranka s tožbo nasprotuje izpodbijani odločitvi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je prostorsko načrtovanje zaključeno s sprejemom ustreznega prostorskega akta, ki v konkretnem primeru za gradnjo II. faze odlagališča že obstaja, kar ni sporno. Omejitve iz 31. člena Uredbe pa se nanašajo le na prostorsko planiranje in torej na fazo sprejemanja prostorskih aktov, ne pa tudi na fazo projektiranja oziroma gradnje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitev in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi gre za izdajo okoljevarstvenega soglasja, za katerega je tožeča stranka zaprosila v skladu s 57. členom Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), za izgradnjo II. faze odlagalnih polj na CERO v Gajkah pri Spuhlji. Za gradnjo obravnavanega Centra za ravnanje z odpadki Gajke v Spuhlji sta bila sprejeta Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana za območje Mestne občine Ptuj (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 1/2002, 8/2004 in 10/2007) in Odlok o ureditvenem načrtu za Center za ravnanje z odpadki Gajke v Spuhlji (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 5/2002 in 10/2005), iz katerih je razvidna predvidena izvedba po fazah in zemljišča, na katerih je predviden poseg.

V 57. členu ZVO-1 je določeno, da mora nosilec nameravanega posega iz 51. člena tega zakona ministrstvo zaprositi za izdajo okoljevarstvenega soglasja in sicer z vlogo, ki vsebuje projekt in poročilo o vplivih na okolje. Če ministrstvo ugotovi, da je nameravani poseg v očitnem nasprotju s predpisi in ga zato ni dovoljeno izvesti, izda odločbo, s katero zavrne okoljevarstveno soglasje. Uredba, izdana na podlagi tretjega odstavka 17. člena in petega odstavka 20. člena ZVO-1, med drugim določa obvezna ravnanja in druge pogoje za odlaganje odpadkov ter pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in zapiranjem odlagališč (1. člen Uredbe). Uredba v poglavju „Prostorsko načrtovanje, projektiranje in gradnja odlagališča „ v 31. členu v prvem odstavku določa, da je pri načrtovanju odlagališča treba zagotoviti, da je odlagališče najmanj 300 m oddaljeno od območij, namenjenih poselitvi in rekreaciji, javnih parkov, zdravilišč in okrevališč, kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, ter vodotokov in drugih vodnih teles; v tretjem odstavku pa določa, da je ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko pri prostorskem načrtovanju odlagališča na ali ob obstoječi lokaciji odlagališča zunanji rob telesa odlagališča oddaljen od roba kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, manj kot 300 m, vendar ne manj kot 50 m. Tožena stranka oziroma prvostopni upravni organ je svojo odločitev, da zavrne izdajo okoljevarstvenega soglasja oprl na sprejeto pravno stališče, da nameravani poseg pomeni gradnjo novega odlagališča, pri načrtovanju takega odlagališča pa je treba zagotoviti izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 31. člena Uredbe. Ker so v 300 m pasu od odlagališča zemljišča, ki so opredeljena kot kmetijska zemljišča, namenjena poljedelstvu, tožeča stranka pogojev za izdajo okoljevarstvenega soglasja ne izpolnjuje. To odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s svojo sodbo opr. št. II U 383/2010-9 z dne 12. 10. 2011. Vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 471/2011 z dne 20. 9. 2012 v postopku revizije citirano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V citiranem sklepu je zavzelo pravno stališče, da se določba 31. člena Uredbe ne nanaša zgolj na fazo sprejemanja prostorskega akta, pač pa tudi na nadaljnje faze, torej tudi na projektiranje in gradnjo. Menilo je, da so v določbi 31. člena Uredbe pojmi prostorsko načrtovanje, projektiranje in gradnja odlagališča uporabljeni nedosledno, zato je po presoji Vrhovnega sodišča RS določbo 31. člena Uredbe treba razlagati tako, da veljajo pogoji glede oddaljenosti odlagališča od drugih nepremičnin za celotni postopek „načrtovanja“, to je od umestitve v prostor do gradnje in da torej tretji odstavek velja tudi za fazo gradnje in ne samo za „prostorsko načrtovanje“, torej za umestitev v prostor.

Tako je glede na obrazloženo, v obravnavni zadevi v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za izgradnjo II. faze odlagališča, ki je bila predvidena že v Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana za območje Mestne občine Ptuj in Odloku o ureditvenem načrtu za Center za ravnanje z odpadki Gajke v Spuhlji, ki sta bila sprejeta že v letu 2002, in torej že umeščeno v prostor, v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja treba upoštevati ne le določbo prvega, temveč tudi tudi določbo tretjega odstavka 31. člena Uredbe, ki glede odmika od kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, določa izjemo v primeru, ko gre za širitev odlagališča „na ali ob“ obstoječi lokaciji.

Ker v postopku zaradi zavzetega (napačnega) pravnega stališča in posledično nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je moralo sodišče iz tega razloga tožbi ugoditi. Niti iz odločbe upravnega organa prve stopnje niti iz podatkov predloženega upravnega spisa namreč ni razvidno, katera kmetijska zemljišča namenjena poljedelstvu naj bi bila 50 m oddaljena od roba območja deponije (predvidene kot gradnja II. faze odlagališča). Prvostopni upravni organ bo zato moral v ponovljenem postopku dejansko stanje dopolniti tudi v smislu izpolnjevanja pogojev glede odmika odlagališča po tretjem odstavku 31. člena Uredbe.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Sodišče je glede na določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožeči stranki priznalo pavšalni znesek povračila stroškov postopka na prvi stopnji v višini 420,00 EUR. V skladu s 156. členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 je tožeča stranka upravičena tudi do povračila stroškov postopka v zvezi s pravnim sredstvom (revizijo) in sicer za postopek za revizijo po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 282,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV na odvetniške storitve v višini 60,40 EUR, skupaj 362,40 EUR, oziroma vse skupaj 782,40 EUR.