Jedro

V izpodbijani sodbi ni stališč na katera se nanašajo 1., 2. in 5. vprašanje. V tem delu predlagatelj polemizira z razlogi iz odločbe davčnega organa, ki pa ni predmet revizijskega preizkusa. Navedena vprašanja tako ne izpolnjujejo nujne lastnosti spornosti iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP oziroma koneksnosti z izpodbijano sodbo, saj če sodišče določenega pravnega vprašanja v sodbi ni obravnavalo, ga ni moglo rešiti nezakonito in ni prekršilo nobenega pravnega pravila. Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede 1., 2. in 5. vprašanja ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.

Dopustilo pa je revizijo glede vprašanja: Ali odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji)?

Izrek

I. Predlog se zavrže glede 1., 2. in 5. vprašanja.

II. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji)?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-508681/2015-5 08-211-34 z dne 4. 9. 2019, s katero je bila v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2012 odpravljena prvotna odločba o odmeri dohodnine z dne 2. 4. 2013 in nadomeščena z navedeno odločbo, s katero je davčni organ tožniku odmeril davek v znesku 17.945,32 EUR. V plačilo mu je naložil znesek 5.732,46 EUR, kolikor znaša razlika med odmerjeno dohodnino ter po odpravljeni odločbi plačanim zneskom in med letom plačanimi akontacijami.

2. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki ga je predhodno izvedel davčni organ, je bilo ugotovljeno, da je tožnik od družbe A., registrirane na Cipru, v več zaporednih letih prejel nakazila v skupni višini 247.100 EUR, za katera ni oddal davčne napovedi. Tožnik je z družbo A. kot posojilodajalko sklenil posojilno pogodbo z dne 15. 4. 2008, na podlagi katere mu je družba izplačala 35.300 EUR. Posojilo do datuma zapadlosti ni bilo vrnjeno. Davčni organ je zato pogodbo opredelil kot navidezno na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), izplačani znesek pa štel za tožnikov obdavčljiv dohodek. Več posojilnih pogodb z družbo A. kot posojilojemalko sta sklenili družbi B., d. o. o., in C., d. o. o. V letu 2009 sta navedeni družbi prenehali po skrajšanem postopku brez likvidacije, njuno premoženje pa je prešlo na tožnika kot edinega družbenika. Nanj naj bi prešle tudi terjatve do ciprske družbe iz naslova sklenjenih posojilnih pogodb. Davčni organ je tudi te posojilne pogodbe štel za navidezne, kar posledično pomeni, da terjatev družb B. in C. do družbe A. iz naslova posojil ni nikoli obstajala in zato ob prenehanju družb ni mogla preiti na tožnika. Zato zneskov, ki jih je tožniku nakazala družba A. ni mogoče šteti za vračilo posojil, ampak gre tudi v tem primeru za tožnikove (druge) dohodke, ki so obdavčeni na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

3. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je tožnik v tožbi vztrajal, da pri prejetih sredstvih ne gre za dohodke, ki so obdavčeni po določbah ZDoh-2. Upravno sodišče mu ni pritrdilo, temveč je presodilo, da gre za druge dohodke, ki se obdavčijo z dohodnino. Dejansko stanje, ki se nanaša na naknadno ugotovljene dohodke in njihovo obdavčitev, je nesporno isto, kot je bilo ugotovljeno že v inšpekcijskem postopku. Z njim je bil tožnik seznanjen tako v inšpekcijskem postopku kot v sklepu o obnovi postopka. Zato sta se davčna organa obeh stopenj utemeljeno sklicevala na ugotovitve inšpekcije, ob tem da so vsa relevantna dejstva in dokazi natančno in konkretno obravnavani in presojeni tudi v izpodbijani odločbi. Na podlagi tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo na seji, saj gre za spor med istima strankama in za podobno dejansko in pravno podlago kot v zadevah, v katerih je sodišče že pravnomočno odločilo.

4. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi naslednjih vprašanj:

1. Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da za obrazložitev (absolutne) navideznosti pravnega posla in njegovih civilnopravnih posledic v davčni odmerni odločbi zadošča, da se davčni organ sklicuje na obrazložitev v drugi odločbi, ki jo je izdal isti stranki (davčnemu zavezancu), in zato ni potrebno ponavljati utemeljitve v vsakem postopku, ki se vodi zoper isto stranko (zavezanca)?

2. Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da tretji odstavek 74. člena ZDavP-2, ki ureja davčnopravne posledice navideznih pravnih poslov, dopušča odločanje o tem, ali obstajajo civilnopravne terjatve med zasebniki?

3. Ali je s tem, ko je Upravno sodišče potrdilo odločitev davčnih organov, da zaradi absolutne navideznosti posojilne pogodbe ne obstaja terjatev posojilodajalca do posojilojemalca za vračilo sredstev, ki so bila sicer nakazana na podlagi take pogodbe, prišlo do odločanja o civilnopravnih pravicah s strani nepristojnega organa in s tem za kršitev 23. člena Ustave, saj z vidika Ustave ni ustrezno, da bi lahko davčni organ o obstoju civilnopravne terjatve odločal kot o predhodnem vprašanju?

4. Ali odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji)?

5. Ali je pravilno in skladno z načelom materialne resnice stališče Upravnega sodišča, da je višina premoženja, ki ga družbenik prejme od družbe kot posledico prenehanja družbe po skrajšanem postopku, lahko le tolikšna, kolikor znaša (neto) knjigovodska vrednost kapitala (sredstva – obveznosti) po zaključni bilanci stanja družbe?

6. Ali v okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja? **K I. točki izreka**

5. Predlog glede 1., 2. in 5. vprašanja ni popoln.

6. Predlog v navedenem obsegu ne izpolnjuje formalnih zahtev iz 367. b člena ZPP, ki določa, da mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

Iz sodbe izhaja, da je predlagatelj v tožbi vztrajal, da gre pri obdavčenih sredstvih za posojilo oziroma vračilo posojil in da torej ne gre za dohodke, ki bi bili obdavčeni po ZDoh-2. V sodbi tako ni stališča, da obrazložitev upravnega akta zadosti zahtevam iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), če se davčni organ sklicuje na ugotovitve iz drugega postopka (drugega akta), ne da bi jih v odločbi izrecno ponovil, na kar se nanaša 1. zastavljeno vprašanje. Prav tako iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče sprejelo stališče o pristojnosti davčnega organa odločati o civilnopravnih vprašanjih ali o načinu izračuna vrednosti družb ob prenehanju, na kar se nanašata 2. in 5. vprašanje. V tem delu predlagatelj polemizira z razlogi iz odločbe davčnega organa, ki pa ni predmet revizijskega preizkusa. Navedena vprašanja tako ne izpolnjujejo nujne lastnosti spornosti iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP oziroma koneksnosti z izpodbijano sodbo, saj če sodišče določenega pravnega vprašanja v sodbi ni obravnavalo, ga ni moglo rešiti nezakonito in ni prekršilo nobenega pravnega pravila. Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede 1., 2. in 5. vprašanja ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.

**K II. točki izreka**

7. V preostalem delu je predlog delno utemeljen.

8. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zato je predlogu v navedenem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP), glede 3. in 6. zastavljenega vprašanja pa revizije ni dopustilo, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

9. V zvezi z dopuščenim vprašanjem predlagatelj zatrjuje kršitev določbe 59. člena ZUS-1, ki v prvem in drugem odstavku določa izjeme glede izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu.1 Upravno sodišče je o tožbi odločilo na seji z obrazložitvijo, da je v podobnem sporu med istima strankama že pravnomočno odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker se vprašanje nanaša na pravico do glavne obravnave, ki je tudi ustavna pravica (22. člen Ustave), o navedeni izjemi od obveznosti izvedbe glavne obravnave pa sodne prakse še ni, je odgovor Vrhovnega sodišča pomemben za razvoj sodne prakse in zagotovitev pravne varnosti strank v upravnem sporu.

1 Tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na katero je odločitev o sojenju na seji, oprlo Upravno sodišče določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če gre za spor med istima strankama, pa gre za podobno dejansko in pravno podlago ter je o tem vprašanju sodišče že pravnomočno odločilo.