Jedro

Zakon omejuje pravico in dolžnost informiranja tedaj, ko posega v drugo človekovo pravico in sicer pravico do varovanja časti in dobrega imena ali ugleda. Svoboda izražanja se mora omejiti s pravicami drugih in ko pride do kolizije pravice do osebnega dostojanstva in pravice do svobode izražanja, je treba dati prednost varstvu človekovega dostojanstva in s tem omejiti svobodo izražanja. Naloga sredstev javnega obveščanja je informiranje javnosti, vendar pa morajo imeti novinarji spoštljiv odnos do bralcev in se na morejo izgovarjati, da dajejo javnosti to, kar si ta želi. Bistveno je, kakšne posledice je imel objavljeni članek za oba tožnika v okolju, v katerem prebivata in ne, ali sta bila prepoznavna širši javnosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka s p r e m e n i tako, da se glasi: Tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 154.980,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2002 do plačila, v 15-tih dneh.

V ostalem delu se zavrne pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zavrne se predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino tožnici M.L. v višini 500.000,00 SIT in tožniku D. L.v višini 750.000,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2002 dalje (1. točka izreka sodbe), tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 116.898,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2002 dalje do plačila (2. točka izreka) in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (3. točka izreka).

Proti sodbi sta se po svojih pooblaščencih pritožili tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe glede glavnega zahtevka in glede stroškov in jo izpodbija iz vseh razlogov. V pritožbi navaja, da gre predvsem za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da članek, ki je bil objavljen v časopisu tožene stranke, ni v celoti v skladu z dejansko zbranimi informacijami, da je prekoračena meja podajanja informacij, da je ta informacija po oceni sodišča podana na neprimeren način, da je šlo za željo po senzaciji in da sta bila tožnika označena kot trgovca z belim blagom, kar vse dejansko tudi drži. Po drugi strani je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno predvsem zaradi tega, ker je povsem nepotrebno zavrnjen dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Gre za težave tožnikov, glede katerih se praviloma ne izdajajo zdravniška spričevala, in odločitev na podlagi splošnih življenjskih izkušenj gotovo ni zadostovala za pravilno odločitev o višini škode. Izpodbijana sodba kljub navedbi, da je sodišče verjelo prepričljivi in življensko sprejemljivi izpovedbi tožnice, ji očitno ni verjelo v zadostni meri, saj bi sicer določilo ustreznejšo odškodnino. Ni namreč zdravniških spričeval zaradi skrivanja tožnikov pred ljudmi in njunem zapiranju doma, kar jima je povzročilo velike težave. Nepotrebno so zavrnjeni tudi dokazni predlogi tožeče stranke za opravo poizvedb pri Zavodu za zaposlovanje, agencijah in DURS-u o ustvarjenem prometu v lokalu, saj težave pri omenjenih ustanovah ne pomenijo le gmotne škode, temveč kažejo tudi na omenjeno negmotno škodo. Tožnika sta psihično močno trpela tudi zaradi tega, ker je njuno dolgoletno delo z lokalom in tudi načrti v zvezi s tem ves ta čas propadalo in končno tudi propadlo. Oba tožnika sta na zaslišanju največ govorila ravno o svojih psihičnih težavah zaradi propadanja lokala in tudi zaradi težav v komunikacijah z agencijami, zavodom za zaposlovanje, iskanju delovne sile, z organiziranjem predstavitev, saj je vse to propadlo in ne pomeni le izgube zaslužka. Zaradi tega je napačna obrazložitev zavrnitve teh dokaznih predlogov, da se nanašajo le na izgubo dohodka, čeprav bi se z izvedbo predlaganih dokazov sodišče samo prepričalo o razliki med zaslužkom pred objavo članka in potem in koliko časa so trajale finančne težave, s čimer v zvezi so trajale tudi psihične težave tožnikov. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo, saj prisojena zneska nikakor ne moreta predstavljati odškodnine za nekajletne psihične težave tožnikov. Zavrnitev teh dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložena, zato so bistveno kršene tudi določbe pravdnega postopka. Zmotno je uporabljeno materialno pravo pri odločitvi o stroških, saj ni uspeh tožeče stranke le 25 %. Po temelju sta uspela v celoti, kar pomeni najmanj 50 % uspeh in je tako njun uspeh 75 % in ne 25 %. Ustrezno temu bi morali biti odmerjeni tudi stroški tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga, da sodišče sodbo v zavrnjenem delu razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške pravde in na koncu odloči o celotnih stroških tožeče stranke. Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu (1. točka izreka) in v stroškovnem delu, ker toženi stranki niso bili priznani vsi stroški postopka, iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da naj bi sporni članek predstavljal temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke kot izdajatelja časopisa. Odločitev sodišča pomeni nedovoljen poseg v ustavno zagotovoljeno svobodo izražanja po 39. čl. Ustave. Sodišče napačno tolmači in razlaga, kaj predstavlja podlago odškodninske odgovornosti. Kot podlago za odškodninsko odgovornost navaja le dva razloga in sicer škodno ravnanje in nastalo škodo. Za odškodnino te predpostavke ne zadoščajo. Za upravičeno uveljavljanje odškodnine (materialne ali nematerialne) morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke: škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo in odgovornost tistega, ki za škodo odgovarja. V obravnavanem primeru niso podane predpostavke škodne odgovornosti. Sodišče napačno tolmači in razume pomen ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin. V nasprotju z ustavno pravno ureditvijo in uveljavljeno ustavno in sodno prakso ugotavlja, da ima v primeru kolizij ustavne svoboščine svobode izražanja in pravice do osebnega dostojanstva, prednost varstvo človekovega dostojanstva in je treba zaradi tega svobodo izražanja omejiti. To stališče je protiustavno. Načelno so vse pravice in svoboščine enakopravne in so omejene le s pravicami drugih, kot je določeno v 15. čl. Ustave. Za nobeno pravico in svoboščino ni mogoče vnaprej trditi, da ima večjo težo kot druga pravica ali svoboščina. V nasprotju z napačnim stališčem sodišča je ustavno sodišče zavzelo stališče, da ima svoboda izražanja poseben pomen, kar je eden od temeljnih konstitutivnih elementov svobode demokratične družbe. Zaradi tega pomena so v interesu te pravice dopustni tudi močni posegi v druge pravice, tudi pravice do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti osebnosti. V obravnavanem primeru gre za novinarski članek, ki ga je napisal novinar na podlagi informacij, ki jih je dobil na UNZ K.. Ne gre za neko ekskluzivno informacijo, temveč za informacijo, ki jo je UNZ posredovala javnosti, saj je bila z njo seznanjena tudi novinarka P., ki so tudi objavile članek. Primerjava vsebine obeh člankov pokaže, da sta oba novinarja dobila enake informacije in jih na zelo podoben način v obeh člankih tudi zapisala. Glede na to odpade očitek tožeče stranke, da so v spornem članku zapisane neresnice. Zapisano je le, kar sta novinarja izvedela od policije. Sodišče moti način pisanja in meni, da so neprimerni izrazi "uklenjene spolne sužnje", "trgovina z belim blagom", "trgovci z belim blagom" in označba članka kot "sekskluziven". Spušča se v vrednostno oceno stila članka, kar pa ne more biti podlaga za sodno presojo odškodninske odgovornosti. Časopis S. je specifičen časopis, ki ima svoj stil pisanja. Gre za t.i. lažjo obliko informiranja javnosti ali "rumeni tisk", ki na preprostejši način in manj zahtevno informira javnost o aktualnih temah. Stil pisanja je lahkotnejši, bolj jedek in šaljiv. Zgolj zaradi tega, ker sodišče ni naklonjeno takšnemu načinu pisanja, ni mogoče zaključiti, da članek predstavlja protipraven poseg v osebnostne pravice tožnikov. Izrazi kot "spolne sužnje", "uklenjena dekleta" ustrezajo stilu časopisa in so uporabljeni figurativno, izraz "trgovina z belim blagom" pa ustreza dejstvu. Sodišče tudi moti, da je novinar v članku napisal svoje mnenje, kar je njegova pravica. Svoboda izražanja ni omejena zgolj na informiranje javnosti, temveč pomeni tudi pravico sprejemanja in širjenja mnenj, to pravico pa imajo tudi novinarji. Ker Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) konkretno ne določa, kdaj gre za posege v pravico osebnosti, se sodna praksa tudi v pravdnih postopkih opira na kriterije, ki jih določa kazenska zakonodaja. Iz ugotovitev sodišča je mogoče zaključiti, da sodišče posemezne izraze v spornem članku šteje za žaljive. Ne gre torej za širjenje neresničnih vesti, temveč za žalitev, kot je opredeljena v 169. čl. Kazenskega zakonika (KZ). Pritožba opozarja na uveljavljeno sodno prakso, da je treba v teh primerih upoštevati razloge, ki izključujejo protipravnost, tudi če niso posebej določeni v ZOR, temveč so določeni v drugih predpisih in sicer v kazenski zakonodaji. Tudi če bi posamezne izjave, ki jih navaja sodišče, šteli za žalitev, čeprav to niso, bi moralo sodišče tako ravnanje presojati iz vidika 3. odstavka 169. čl. KZ, po katerem je izključena protipravnost žaljivih zapisov v novinarskih člankih, razen če se dokaže, da je novinar ravnal z namenom zaničevanja. Sodišče o tem okoliščinah nima razlogov. Prav iz nobenega dejstva ali dokaza ni mogoče zaključiti, da bi imel novinar sovražen odnos do tožnikov in bi ga pri pisanju vodil žaljiv namen. Protipravnost ravnanja novinarja je izključena, novinar je ravnal v skladu s svojimi poklicnimi obveznostni in je zato izkjučena tudi odgovornost tožene stranke kot njegovega delodajalca. Sodišče je napačno ugotovilo, da je prva tožnica M.L. v članku prepoznavna in identificirana. V članku ni omenjena niti z inicialkami, govori le o lastniku lokala D.L.. Zapis je v ednini, kar potrjuje, da tožnica v članku ni omenjena in je ni mogoče identificirati. Novinarju zato ni mogoče očitati, da je v članku objavil podatke, ki so omogočili indentifikacijo tožnikov. Tožnika širši javnosti nista bila prepoznavna, v nobenem primeru pa ni mogoče preprečiti, da ožji krog ljudi, ki so mu razmere znane, ne bi prepoznal posameznika, ki je v kateremkoli novinarskem članku objavljen samo z inicialkami. Tožena stranka izpodbija predvsem temelj odškodninske odgovornosti, opozarja pa tudi, da so zaključki sodišča glede nastanka in obsega škode v obliki duševnega trpljenja tožnikov neprepričljivi in nerealni. Tožnika sta v opisu duševnih in fizičnih posledic spornega zapisa močno pretiravala, saj je izkustveno neverjetno, da bi sporni zapis povzročil tako dramatične posledice, ki bi se kazale v hudem poslabšanju zdravja in psihičnem trpljenju. Tožnika sta bila prizadeta zaradi akcije policije, ne pa zato, ker se je o tej akciji pisalo v časopisu. Sodišče je zmotno ugotovilo, da naj bi posamezni izrazi v članku bili žaljivi in pri tem tudi ni presojalo, ali je mogoče avtorju članka - novinarju pripisati žaljiv namen. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker šteje sporni zapis za nedovoljen poseg v osebnostne pravice tožnika, saj je izključena odgovornost avtorja in s tem tudi tožene stranke kot njegovega delodajalca. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo glede ugotovljene škode in višine odškodnine. Tožena stranka predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, toženi stranki pa prizna vse stroške pravdnega postopka in jih naloži v plačilo tožeči stranki, poleg tega pa uveljavlja tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena (glede stroškovne odločitve), pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za rešitev zadeve, pravilno je uporabilo materialno pravo (razen pri stroškovni odločitvi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju), pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, ki jih zgolj pavšalno zatrjuje tožeča stranka. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija dosojeno višino odškodnine, tožena stranka pa temelj in višino, zato je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo pritožbo tožene stranke, kolikor izpodbija temelj in nato skupaj pritožbi obeh pravdnih strank glede višine dosojene odškodnine.

Najprej o temelju: Tožena stranka je uveljavljala kot pritožbena razloga zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Preizkus je pokazal, da navedena pritožbena razloga nista podana. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bil objavljeni članek takšen, da predstavlja poseg v dobro ime in čast tožnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo zahtevek tožnikov zaradi razžalitve dobrega imena in časti po 1. odst. 200. čl. ZOR, ki se po 1.060 čl. Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. 1. odst. 200. čl. ZOR govori o razžalitvi dobrega imena in časti, pri čemer je čast zavest človeka o lastni vrednosti, dobro ime ali ugled pa spoštovanje človeka v družbi in njegova veljava v očeh drugih. Med strankama objava članka z vsebino, ki se navaja v tožbi, ni bila sporna. Tožena stranka navaja, da je treba članek obravnavati v okviru ustavno zagotovljene pravice do svobode obveščanja po 39. čl. Ustave Republike Slovenije, tožeča stranka pa uveljavlja varstvo časti in ugleda, ki je opredeljen v 34. čl. Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti). Ustava Republike Slovenije v 39. čl. in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v 10. čl. vsakomu zagotavljata, da svobodno izraža misli in širi vesti in mnenja, novinarju pa nalagata tudi dolžnost, da posameznikom omogoči, da dobijo informacije javnega značaja, za katere imajo v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Zakon omejuje pravico in dolžnost informiranja tedaj, ko posega v drugo človekovo pravico in sicer pravico do varovanja časti in dobrega imena ali ugleda. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da se mora svoboda izražanja omejiti s pravicami drugih in ko pride do kolizije pravice do osebnega dostojanstva in pravice do svobode izražanja, je treba dati prednost varstvu človekovega dostojanstva in s tem omejiti svobodo izražanja. Naloga sredstev javnega obveščanja je informiranje javnosti, vendar pa morajo imeti novinarji spoštljiv odnos do bralcev in se na morejo izgovarjati, da dajejo javnosti to, kar si ta želi. Informacije v sredstvih javnega obveščanja morajo biti, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, objektivne in resnične in ne smejo imeti za namen zabavo ali zadovoljevanje radovednosti in želje po senzaciji. Tožena stranka se sklicuje na to, da so S. specifičen časopis, ki ima svoj stil pisanja (lažja oblika informiranja javnosti ali rumeni tisk), ki na preprostejši način in manj zahtevno informira javnost o aktualnih temah, stil pisanja pa je lahkotnejši, jedek in šaljiv. To lahko vpliva samo na tehniko in način sporočanja, ne more pa razvrednotiti temeljne dolžnosti novinarjev, saj žanr na novinarjevo dolžnost ne vpliva. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na argumentirane zaključke sodišča prve stopnje, da je bila s spornim člankom prekršena meja podajanja informacij oziroma je bila ta podana na neprimeren način in gre za način izražanja, ki ima željo po senzaciji, na kar kaže naslov na naslovnici časopisa "uklenjene spolne sužnje" in v okvirju poudarjena beseda "sekskluzivno". Čeprav naj bi šlo le za poročanje o dogodkih v M.k. v R., pa ta informacija ni bila objavljena tako, kot bi morala, ampak z že omenjenim naslovom in besedami v okvirju, kar je pomenilo poseg v čast in dobro ime tožnikov in pri njima izzvalo psihične bolečine. Neutemeljeno je pritožbene izvajanje tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati razloge, ki izključujejo protipravnost, tudi če ti niso določeni v ZOR, temveč so določeni v drugih predpisih in sicer v kazenski zakonodaji, in pri razžalitvi ugotavljati namen zaničevanja, saj se odškodninska odgovornost presoja drugače kot obstoj kaznivega dejanja. Za kršitev pravice do časti in dobrega imena, ki je kot osebnostan pravica zavarovana tudi z odškodninsko sankcijo, ni potreben namen razžalitve, saj zadošča objektivno stanje, ki je v tem primeru ugotovljeno iz vsebine objavljenga članka. Tožnica v spornem članku res ni bila omenjena niti z začetnicama, je pa bilo objavljeno ime lokala, omenjen lastnik lokala in tudi začetnice L.D. in sta bila torej oba tožnika v svojem okolju pripoznavna, zato so pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena. Bistveno je, kakšne posledice je imel objavljeni članek za oba tožnika v okolju, v katerem prebivata in ne, ali sta bila prepoznavna širši javnosti. Razlogi izpodbijane sodbe o teh okoliščinah so logični in prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe res navedlo, da morata biti za presojo te vrste škode izpolnjena dva pogoja: da je šlo za pretrpljena duševne bolečine in da je bil vzrok za to v razžalitvi dobrega imena in časti. V nadaljevanju pa je ugotovilo in obrazložilo vse potrebne predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke in odmero odškodnine. Pravilno je ugotovilo, da je tožnikoma zaradi ravnanja tožene stranke (objava članka) nastala škoda in sicer duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Podana je torej vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj objava žaljivega članka predstavlja zelo boleč poseg v čast in dobro ime tožnikov, da je pri njiju izzvala bolečine take intenzitete, ki utemeljujejo denarno odškodnino v skladu z 200. čl. ZOR.

O višini odškodnine: Glede višine prisojene odškodnine sta pritožbo izpodbijali obe pravdni stranki in sicer tožeča stranka v zavrnilnem delu, tožena pa v ugodilnem delu. Sodišče prve stopnje je tudi glede same višine pravilno ugotovilo vse dejansko pomembne okoliščine, pri tem pa ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pavšalno zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke in sicer zaslišanje prič, ker glede temelja odškodninskega zahtevka te izpovedi niso pravno pomembne za razsojo. Predlagane poizvedbe pri zavodih za zaposlovanje, agencijah in DURS-u o stanju prometa v lokalu pred in po objavi članka, je prav tako obrazloženo zavrnilo, saj tožnika nista uveljavljala izgube zaslužka. O zatrjevanem psihičnem trpljenju v zvezi z izpadom prometa sta lahko sama izpovedala na zaslišanju. Sodišče prve stopnje ima dovolj strokovnega znanja in izkušenj, da je lahko ocenilo obstoj te škode, zato ni bila potrebna izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke, še manj pa izvajanje dokazov v zvezi z ugotavljanjem obsega poslovanja pred in po objavi članka. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo izpovedi tožnikov, razen zdravstvenih težav tožnice, ki izvirajo iz poznejšega obdobja, saj sta nazorno opisala svojo prizadetost po objavi spornega članka, reakcijo okolice na ta članek in kako se je to manifestiralo v njuni osebnostni sferi in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopne sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stopnja duševnih bolečin, ki sta jih zaradi objavljenega članka trpela tožnika, in njihovo trajanje opravičujejo denarno odškodnino v višini 500.000,00 SIT za prvo tožnico in 750.000,00 SIT za drugega tožnika. Po prepričanju pritožbenega sodišča zneska predstavljata pravično denarno odškodnino ob upoštevanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, pa tudi ob upoštevanju odškodnin, ki se prisojejo v naši državi iz tovrstnega naslova. Iz navedenih razlogov pritožbi pravdnih strank glede višine dosojene odškodnine nista utemeljeni.

O stroških: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožeče stranke proti stroškovnemu delu sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša uspeh tožeče stranke 25 % in uspeh tožene stranke 75 %, ugotovilo skupne stroške tožeče in tožene stranke, jih odmerilo glede na tako ugotovljeni obseg in po pobotu mora tožeča stranka plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 116.898,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2002 dalje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo uspeh pravdnih strank in zato napačno uporabilo materialno pravo, saj je uspeh ugotavljalo samo glede na višino, ni pa presojalo celotnega uspeha strank v pravdi. Stroški se odmerijo po pravilih določbe 154. čl. ZPP glede na uspeh tožnika v pravdi. Po določbi 2. odstavka navedenega člena naloži sodišče eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Med strankama sta bila sporna temelj in višina zahtevka. Tožeča stranka je v celoti uspela po temelju, po višini s 25 % in je njen celoten uspeh v sporu 62,5 % ter uspeh tožene stranke 37,5 %. Po odmeri prvostopnega sodišča, ki ji stranki nista ugovarjali, znaša seštevek stroškov tožeče stranke 426.858,00 SIT, tožene pa 298.150,00 SIT. Tako mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 62,5 % od 426.858,00 SIT, kar znese 266.786,00 SIT, tožeča pa toženi 37,5 % od 298.150,00 SIT, kar znese 111.806,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju stroškov mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 154.980,00 SIT za zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo v 2. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 154.980,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2002 dalje v 15-tih dneh. V ostalem delu je pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku predvsem izpodbijala dosojeno višino, uspela pa je le delno glede stroškov, z izpodbijanjem tega dela sodbe pa ji niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njen predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).