Jedro

Dokazni standard verjetnosti ne zadošča za dokazovanje pravotvornih dejstev materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, po katerem sta toženca dolžna v osmih dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje tožeče stranke tako, da na severnem delu parcele št. 81.S (ID znak 000), k.o. X vkopljeta v zemljo vzdolž severne stene toženčeve stanovanjske hiše šest betonskih stebrov v ravni vrsti v dolžini 13,40 metra, tako da bo na zahodni strani znašal odmik stebra 70 cm od severne stene toženčeve hiše, na vzhodni strani pa 230 cm od severne stene toženčeve hiše in se tožencema v bodoče prepoveduje kakorkoli posegati na opisano zemljišče in se jima izrecno prepoveduje lomiti ali podirati betonske stebre. Sodišče prve stopnje je tožniku še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencema v višini 231,00 EUR, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil tožnik in navedel, da je v konkretnem primeru podana vrsta okoliščin, ki kažejo, da sta ravno toženca izvršila podrtje stebrov ali pa da sta to vsaj naročila tretji osebi, da je to storila po njunem nalogu. Toženca se pretežno sprenevedata, da jima pripada pas v širini 3 do 5,10 metra od obstoječega objekta, pri tem pa zamolčita, da obstoječi objekt sestoji tudi iz prizidka k stari hiši in da jima pripada zemljiški pas v tej širini od stare hiše in ne od prizidka. Toženca sta vložila zoper tožnika tudi posebno lastninsko tožbo zaradi prenehanja vznemirjanja. A to šele potem, ko sta prejela motenjsko tožbo in ugotovila, da posest motitveno dejanje ni pravilen odgovor na tožnikovo postavitev stebrov. Edino toženca imata interes, da tožniku onemogočita demonstracijo meje, s katero se ne strinjata. Toženca sta menila, da bosta problem rešila z angažiranjem geodetske službe in sta na ogledu 4. 9. 2012 pred geodetom vztrajala na katastrski meji in nasprotovala meji, kot jo je pokazal tožnik. Ko sta ugotovila, da geodet ne bo postavil meje, kot sta jo zatrjevala in da bodo njuna pričakovanja o mirni odstranitvi stebrov jalova, sta se odločila stvar vzeti v svoje roke in stebre podreti. Niti toženca nista mogla zanikati, da ju je postavitev stebrov zelo jezila in da so se tudi doma pogovarjali o tem, da bi jih podrli. Brez teže so sodne navedbe, da naj bi bila toženca dopoldne na sejmu v S., popoldne pa prvotoženec na njivi, saj je podrtje šestih stebrov mogoče izvršiti v manj kot eni minuti. Če bi okoli stebrov brez dovoljenja tožencev hodila oseba, ki toženčevemu psu ne bi bila poznana, bi ta lajal. Tožnik je po zaznavi dejanja poklical policijo in četudi ni izrecno navedel imena storilca, je bilo jasno, da sta to storila edinole toženca, zato je policija zoper njiju podala kazensko ovadbo. S podrtjem stebrov se je izničila tožnikova demonstracija poteka meje, s tem pa je bilo v korist tožene stranke vzpostavljeno prejšnje posestno stanje. Pasivno je legitimiran tudi tisti, ki se upira mirni vrnitvi stvari oziroma vzpostavitvi prvotnega posestnega stanja. Tudi če bi držalo, da toženca nista sama podrla omenjenih stebrov, pa sta v postopku jasno izkazala svoje nasprotovanje, da se stebri postavijo nazaj.

3. V odgovoru na pritožbo toženca navajata, da pritožnik ni dokazal, da naj bi onadva storila motilno dejanje. Odstranitev nezakonito postavljenih stebričkov s strani pritožnika dosegla v vznemiritveni tožbi. Poudarjata, da v upravnem postopku ureditve meje ni uspel pritožnik, ne pa toženca, kar izhaja tudi iz vabila Območne geodetske uprave S. Napačne so zato pritožbene navedbe, da se toženčeva pričakovanja niso izpolnila in da je zato logično, da naj bi ravno to rodilo v njima dokončen sklep, da uresničita tisto, o čemer so se prej pogovarjali in podreta stebre.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdni zaradi motenja posesti med strankama ni sporno, da je v juniju 2012 tožnik na spornem severnem delu zemljišča parc. št. 81.S (ID znak 000) k.o. X postavil ograjo s šestimi betonskimi stebri v dolžini 13,40 m. Tožnik zatrjuje, da je do motilnega dejanja, to je podrtja stebrov oziroma ograje, prišlo 6. 10. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do podrtja stebrov prišlo, po izvedenem dokaznem postopku pa zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi stebre podrla ravno toženca. Višje sodišče se s tako odločitvijo strinja.

6. Sodišče prve stopnje je namreč skrbno ocenilo izvedene dokaze in pravilno zaključilo, da se o tem, da sta ograjo oziroma stebre podrla toženca, ni moglo prepričati z dovolj visoko stopnjo materialne resnice, da bi to dejstvo lahko vzelo v dejansko podlago odločbe. Pritožba tega zaključka ne more omajati.

7. Pritožbene teze, da sta toženca menila, da bosta problem rešila z angažiranjem geodetske službe, ko pa sta ugotovila, da geodet ne bo postavil meje, kot sta jo zatrjevala, vzela stvari v svoje roke in stebre podrla, izvedeni dokazi ne potrjujejo oziroma so z njimi celo v nasprotju. Iz izpovedb obeh pravdnih strank namreč izhaja, da je količke, ki jih je na ogledu postavil geometer, zmetal ven tožnik (1), dejstvo, da se on ne strinja z mejo, pa izhaja tudi iz vabila na ustno obravnavo v geodetskem postopku (priloga B8). Poleg tega je bil ogled opravljen 4. 9. 2012, do motilnega dejanja pa naj bi prišlo cel mesec kasneje. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se je s podrtjem stebrov izničila tožnikova demonstracija poteka meje in da je bilo s tem v korist tožene stranke vzpostavljeno prejšnje posestno stanje. Iz fotografij v spisu in izpovedb strank izhaja, da je žičnata ograja na šestih betonskih stebričkih pravzaprav le „prevrnjena“ in tako še vedno demonstrira tožnikovo stališče o poteku uživalne meje. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženca nista imela koristi od dejanja. Tožnikova izpovedba je neprepričljiva tudi v delu, kjer je izpovedal, da je tudi prejšnji lastnik tožnikove hiše kosil do uživalne meje, ki jo zatrjuje tožnik. F. Š. (prejšnji lastnik) je namreč povedal, da nižje dol ni kosil oziroma ni kosil pri tožencih na brežini. Tudi ko mu je bila predočena nasprotna izpovedba tožnika, je odločno vztrajal, da spornega zemljišča ni kosil ampak brežino pri M. stari hiši. 8. Pritožbeno stališče, da bi bila le toženca zainteresirana za odstranitev ograje, je sicer življenjsko logično, vendar bi bilo bolj logično tudi, da bi toženca podrla v juniju 2012 postavljeno ograjo prej in ne šele 6. 10. 2012. Kot je bilo že poudarjeno, dokazni standard verjetnosti ne zadošča za dokazovanje pravotvornih dejstev materialnega prava. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zato tožnik v tem postopku ni uspel dokazati (7. in 212. člen ZPP), da sta toženca podrla ograjo ali da sta to komu naročila ali da se upirata mirni vzpostavitvi prejšnjega stanja, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potreben strošek postopka (1. točka 155. člena ZPP).

(1) Zapisnik glavne obravnave z dne 8. 1. 2013 na list. št. 23: „Tiste količke, ki jih je geometer postavil, sem jaz takoj ven zmetal, postavljeni so bili na mapno mejo.“