Jedro

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je dolžnost sodišča preizkušati le obstoj tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek zahteve jasen in določen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu K 29/2002 z dne 28. 9. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 65/2010 z dne 28. 9. 2010 se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu K 61/2000 z dne 30. 10. 2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 911/2000 z dne 9. 5. 2001 se zavrže. III. Obsojenec je dolžan plačati sodni taksi.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo K 61/2000 z dne 30. 10. 2000 obsojenega V. Z. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen dve leti in dva meseca zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo Kp 911/2000 z dne 9. 5. 2001 zavrnilo pritožbe okrožne državne tožilke, obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo K 29/2002 z dne 28. 9. 2009 obsojenega V. Z. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) Višje sodišče v Mariboru je s sodbo Kp 65/2010 z dne 28. 9. 2010 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo sodne takse.

3. Zoper navedeni pravnomočni sodbi je obsojenec z eno vlogo dne 22. 3. 2011 vložil zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da so vse sodbe zlagane, da temeljijo na lažnih izjavah prič, da so plod „političnega komplota“, da sojenje ni bilo pošteno, da mu sodba ni bila pravilno vročena, da se sodbe opirajo na ponarejene listine, da družba A. d. o. o., v januarju 1993 ni dobila posojila od Rdečega križa, niti od družbe S. d. o. o. ter, da se sodnik C. „ni izločil iz sodnega spisa“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izrečene sodbe v vseh točkah razveljavi.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal zavrnitev zahteve, ker le-ta ni obrazložena oziroma se nanaša na dejansko stanje.

5. Obsojenec je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca izrazil nestrinjanje z njegovim predlogom ter ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B./1

K točki I. izreka sodbe

6. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in drugih) navedlo kriterije, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da Vrhovno sodišče lahko preizkusi v njej zatrjevane kršitve. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno in praviloma devolutivno pravno sredstvo, s katero je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče napasti sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati le obstoj tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek zahteve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkušalo utemeljenost zahteve. Ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Poleg tega je v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Obsojenec V. Z. v laični in na več mestih nerazumljivi zahtevi za varstvo zakonitosti nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, določno ne opredeli, ampak z navedbami, da sodba temelji na lažnih izjavah prič, da je bilo sojenje plod „političnega komplota“ ter da družba A. d. o. o., ni dobila posojila od Rdečega Križa, niti od družbe S. d. o. o., ponuja lastno oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi in na tej podlagi zavrača odločitev sodišča. B./2

K točki II. izreka sodbe

8. Iz podatkov spisa izhaja, da sta obsojenec in njegov zagovornik dne 2. 6. 2001 zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu K 61/2000 z dne 30. 10. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 911/2000 z dne 9. 5. 2001 vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ju je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 343/2001 z dne 26. 9. 2002 zavrnilo ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

9. Ker je Vrhovno sodišče o zahtevah obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu K 61/2000 z dne 30. 10. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 911/2000 z dne 9. 5. 2001 že odločilo, je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti vloženo zoper navedeno sodbo kot nedovoljeno zavrglo.

C.

10. Vrhovno sodišče v obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu K 29/2002 z dne 28. 9. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 65/2010 z dne 28. 9. 2010 zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker je Vrhovno sodišče o zahtevah obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu K 61/2000 z dne 30. 10. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 911/2000 z dne 9. 5. 2001 že odločilo, je nedovoljeno zahtevo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP s sklepom zavrglo.

12. Glede na izid postopka je obsojenec, ki je po podatkih spisa zaposlen in prejema osebni dohodek, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodni taksi kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevama za varstvo zakonitosti in bosta odmerjeni s posebnima plačilnima nalogoma sodišča, pred katerim sta tekla postopka na prvi stopnji.