Jedro

Pod točko 6 je prvostopenjsko sodišče nanizalo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki delajo obdolženega G. ponovitveno nevarnega. Na strani objektivnih je pravilno izpostavilo še zlasti veliko kriminalno količino ter kratko časovno obdobje v katerem naj bi obdolženec izvršil osem kaznivih dejanj premoženjske narave, ki so predmet obtožnice. Obdolženec je specialni povratnik, sedaj obravnavana kazniva dejanja pa naj bi storil v času trajanja dveh preizkusnih dob po prejšnjih pogojnih obsodbah. Nahaja se še v številnih kazenskih postopkih zaradi istovrstnih kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obdolžena P. G. in D. K., zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter drugih kaznivih dejanj, na podlagi predloga okrožne državne tožilke, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencema pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženi P. G. se nahaja v priporu od 17. 12. 2020 od 00.11 od ure dalje, obdolženi D. K. pa od 5. 1. 2021 od 9.43 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora so se pravočasno pritožili zagovorniki obeh obdolžencev. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencema pripor odpravi oziroma, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma, da pripor obdolžencema nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po proučitvi izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so ob vložitvi obtožnega akta še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper oba priprta obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da sta storila očitana jima kazniva dejanja, da sta še vedno ponovitveno nevarna, da je pripor zoper njiju neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolžencev še vedno sorazmeren ukrep.

5. Zaključkom prvostopenjskega sodišča o obstoju utemeljenega suma, da sta obdolženca izvršila kazniva dejanja, katerih ju bremeni obtožnica, nasprotuje le zagovornik obtoženega P. G. Ponovno izpostavlja, da iz doslej zbranega dokaznega gradiva ni mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je prav obdolženec oseba, ki naj bi storila vsa obravnavana kazniva dejanja. Pri tem pritožnik izpostavlja kazniva dejanja na škodo Bencinskega servisa ..., Zdravstvenega doma ..., Lekarne ... ter fizične osebe J. K. Dejanski storilec ima obraz prekrit zaščitno masko, noben posnetek pa storilca ni posnel v obraz od blizu. Meni, da identifikacija obdolženca kot storilca sloni na neprepričljivih dokazih. Posnetki videonadzornih sistemov so slabe kvalitete, storilci so imeli zakrite obraze, prepoznava po policistih pa ima tudi sicer nizko dokazno vrednost. V tem delu naj bi bil izpodbijani sklep celo pomanjkljivo obrazložen, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno uporabilo tudi določbo tretjega odstavka 201. člena ZKP, ko je zaključilo, da doslej zbrano dokazno gradivo zadostuje za sklep o utemeljenem sumu.

6. Sodišče druge stopnje najprej ne soglaša s pritožbenim očitkom o skopi obrazložitvi zahtevanega dokaznega standarda v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje ga je pod točko 5 obrazložitve obrazložilo izčrpno, z dosledno analizo tekom preiskave zbranih dokazov ter v obsegu kot to dopušča sedanja faza kazenskega postopka, ko sodišče vendarle ocenjuje, ali zbrani dokazi v večji meri potrjujejo tezo obtožnice, da je prav obdolženi G. storilec očitanih mu kaznivih dejanj, kot pa da to ni. Prepoznava obdolženca kot storilca kaznivega dejanja na škodo Bencinskega servisa ... po policistu P. P. je bila, kot izhaja iz njegovih izpovedb v preiskavi z dne 15. 1. 2021, zanesljiva. Vlom v skladiščni prostor Zdravstvene postaje ... se obdolžencu dokazuje tudi z zavarovanimi sledmi obuvala znamke K., ki ustrezajo obdolžencu zaseženem obuvalu. Enako velja za sledi obuval, zavarovanih na kraju kaznivega dejanja vloma v prostore Lekarne ... (poročili o preiskavi NFL z dne 11. 1. 2021 in 12. 1. 2021). Utemeljen sum o tem, da naj bi bil prav obtoženec storilec kaznivega dejanja na škodo J. K. oziroma V. R. izhaja iz izpovedbe priče M. H., kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in poudarilo, da je priča obdolženca videla na razdalji 10 metrov. Upoštevaje obsežno in prepričljivo argumentacijo utemeljenega suma po prvem sodišču, sodišče druge stopnje zavrača očitke pritožnika o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter napačni uporabi tretjega odstavka 201. člena ZKP.

7. Ob pritožbeno neoporečnem zaključku sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitana jima kazniva dejana, pritožnikom ni moč pritrditi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je pri obeh obdolžencih podana realna nevarnost, da bosta v primeru odprave pripora na prostosti ponavljala kazniva dejanja, kakršnih sta utemeljeno osumljena v predmetni kazenski zadevi.

8. Sodišče druge stopnje zavrača trditev zagovornika obdolženega P. G., da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni navedlo nobene objektivne oziroma subjektivne okoliščine, ki bi potrjevale obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Pod točko 6 je prvostopenjsko sodišče nanizalo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki delajo obdolženega G. ponovitveno nevarnega. Na strani objektivnih je pravilno izpostavilo še zlasti veliko kriminalno količino ter kratko časovno obdobje v katerem naj bi obdolženec izvršil osem kaznivih dejanj premoženjske narave, ki so predmet obtožnice. Obdolženec je specialni povratnik, sedaj obravnavana kazniva dejanja pa naj bi storil v času trajanja dveh preizkusnih dob po prejšnjih pogojnih obsodbah. Nahaja se še v številnih kazenskih postopkih zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Na obdolženčevo ponovitveno nevarnost vsekakor vplivajo tudi sedanje življenje razmere, ko je brez zaposlitve, rednih dohodkov (razen denarne socialne pomoči), premoženja ter da te okoliščine, povezane z njegovo odvisnostjo od prepovedanih drog, potencirajo ponovitveno nevarnost. Ponoviti gre, da iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi bilo v priporu obdolženčevo zdravstveno stanje ogroženo, zgolj načeloma izražena želja po zdravljenju zoper odvisnost od prepovedanih drog, pa po prepričanju sodišča druge stopnje ne more pretehtati nad njegovo poudarjeno ponovitveno nevarnostjo. Tudi do tega vprašanja se je prvo sodišče v zadostni meri opredelilo pod točko 6 obrazložitve. Že sama obravnavana kriminalna količina ne potrjuje obrambne teze, da gre zgolj za kriminaliteto bagatelne narave.

9. Zagovorniki obdolženega D. K. zaključke prvega sodišča o subjektivni komponenti obdolženčeve ponovitvene nevarnosti osporavajo s trditvijo, da je obdolženec sicer priznal svojo odvisnost od prepovedanih drog, a je tudi pojasnil, da obiskuje metadonsko ambulanto ter izrazil željo po zdravljenju. Prepovedane droge pa so v priporu lahko dostopne. Zagovorniki se v tej zvezi sklicujejo tudi na načelo sorazmernosti in majhno vrednost odtujenih predmetov. Sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da povratništvo obdolženega K., storitev obravnavanih kaznivih dejanj tekom preizkusne dobe po prejšnji pogojni obsodbi, novi kazenski postopki zoper njega zaradi skupno devetih kaznivih dejanj tatvine ter tudi v obrazložitvi dosledno poudarjene življenjske razmere tega obdolženca, ne dopuščajo zaključka, da obdolženi K. ni ponovitveno nevaren ter da pripor ni sorazmeren in neogiben prisilni ukrep. Prav zaradi velike kriminalne količine oziroma neustavljivega ponavljanja kaznivih dejanj premoženjske narave, tudi sicer manjše vrednosti odtujenih predmetov ne morejo ovreči razlogov o sorazmernosti ukrepa. Enako velja zaključiti tudi glede obdolženega P. G. V nasprotju z očitki pritožnika, da sodišče prve stopnje glede tega obdolženca sploh ni obrazložilo zakaj ne bi prišel v poštev milejši ukrep hišnega pripora, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi o tem vprašanju zapisani pod točko 7 obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema. V tej zvezi sodišče druge stopnje znova poudarja, da glede na obdolženčevo vztrajnost in intenzivnost pri početju kaznivih dejanj, kontinuiteto kriminalne dejavnosti, obsežno predkaznovanost in s ponavljanjem kaznivih dejanj izkazan brezbrižen odnos do v preteklosti izrečenih mu kazenskih sankcij ter neurejene življenjske razmere, ni pričakovati, da bi milejši osebni omejevalni ukrep nudil zadostno jamstvo, da obdolženec kaznivih dejanj več ne bi ponavljal. 10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodni taksi za pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.