Jedro

Dedni dogovor, povzet v sklep o dedovanju, ima značaj sodne poravnave, torej je sposoben izvršilni naslov. Nepravilna je ustavitev izvršbe po čl. 68 ZIP, ker upnik ne bi imel izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s svojo končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 68. čl. Zakona o izvršilnem postopku že dovoljeno izvršbo ustavilo. V obrazložitvi navaja, da upnica v predmetni zadevi nima izvršilnega naslova, kajti niti dedni sklep, niti vanj povzeti dedni dogovor nimata t.i. dajatvenega petita, sodišče pa mora ves čas paziti po uradni dolžnosti na veljavnost izvršilnega naslova, zato je ugotovilo, da je na podlagi 68. čl. ZIP potrebno izvršbo ustaviti.

Zoper ta sklep se upnica pritožuje zaradi kršitev določb zakona o izvršilnem postopku in predlaga razveljavitev sklepa ter zakonito poslovanje v tej zadevi. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 68. čl. Zakona o izvršilnem postopku, kajti v konkretnem primeru ni podan noben od razlogov iz tega zakonitega določila za ustavitev izvršbe. Pritožba se tudi ne strinja z razlogi sklepa, da upnica nima veljavnega izvršilnega naslova. Iz sklepa o dedovanju sledi, da je dolžnica, prevzemnica zaščitene kmetije, upnica pa iz naslova deleža od te kmetije prejme letno pet prostorninskih metrov drv v dobi deset let od pravnomočnosti sklepa o dedovanju. V skladu s čl. 20 Zakona o izvršilnem postopku je sklep o dedovanju primeren za izvršbo, saj so v njem navedeni upnik, dolžnik in predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Izvršilni naslov je tako popolen in ni razloga za ustavitev izvršbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z mnenjem pritožbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 68. čl. Zakona o izvršilnem postopku. To določilo pove, da se izvršba ustavi po uradni dolžnosti, če je izvršilni naslov odpravljen, spremenjen, razveljavljen, izrečen za neveljavnega ali če je potrdilo o izvršljivosti razveljavljeno.

Vsi ti pogoji pa predpostavljajo, da je bila izvršba sicer dovoljena na podlagi pravega izvršilnega naslova, vendar je kasneje v teku izvršbe prišlo do spremembe v samem izvršilnem naslovu, bodisi da je bil ta razveljavljen ali izrečen za neizvršljivega oziroma iz razlogov, ki so že navedeni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa sledi, naj bi sodišče prve stopnje smatralo, da sklep o dedovanju, ki je podlaga za dovolitev izvršbe, sploh ni izvršilni naslov. V tem primeru sodišče prve stopnje izvršbe niti ne bi smelo dovoliti, oz.

bi po uradni dolžnosti lahko sklep o dovolitvi izvršbe kvečjemu razveljavilo. Že iz tega razloga, ker je prvo sodišče napačno uporabilo določilo 68. člena Zakona o izvršilnem postopku, je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti.

Sodišče druge stopnje pa se tudi ne strinja z mnenjem prvega sodišča, da sklep o dedovanju ni primeren izvršilni naslov. Res je, da v tem sklepu ni naveden paricijski rok, vendar ta rok sledi iz same vsebine dednega dogovora, končno pa v smislu 2. odst. 20. člena Zakona o izvršilnem postopku takšen rok lahko določi tudi samo izvršilno sodišče. Zapadlost terjatve je iz dednega dogovora tudi razvidna, ravno tako zavezanec za izpolnitev terjatve kot tudi upnik. Poudariti je, da so dediči sklenili dedni dogovor, ki ga je sodišče povzelo v sklep o dedovanju. Dedni dogovor, sklenjen pred zapuščinskim sodiščem, ima značaj sodne poravnave, procesnopravni učinki sodne poravnave pa se manifestirajo s pravnomočnostjo in izvršljivostjo.

Omenjeni sklep o dedovanju je tako primeren izvršilni naslov in sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da upnica nima izvršilnega naslova.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov razveljavilo izpodbijani slep in vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Izvršilno sodišče bo moralo meritorno obravnavati ugovor dolžnice, predvsem v smislu zatrjevanja, da se je upnica že sama poplačala s tem, da je v njenem gozdu posekala še celo več lesa, kot ji po dednem dogovoru pripada. Dolžnica torej zatrjuje razlog za ugovor iz 8. točke 50. člena Zakona o izvršilnem postopku in bo sodišče prve stopnje moralo na naroku razčistiti ta vprašanja. Z drugimi besedami povedano, sodišče prve stopnje bo moralo o dolžničinem ugovoru meritorno odločiti.

Zaradi razveljavitve sklepa je sodišče druge stopnje še odločilo, da bo o pritožbenih stroških vključno z vsemi izvršilnimi stroški sodišče prve stopnje odločilo s svojo končno odločbo.