Jedro

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne vpliva na tožnikov položaj delavca družbe A. d. o. o. za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da znaša razlika v plači, ki jo je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki, za mesec junij 2018 740,38 EUR, za mesec junij 2023 pa 3,10 EUR; v presežku (za mesec junij 2018 v znesku 90,00 EUR in za mesec junij 2023 v znesku 1.933,28 EUR) se tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za navedena meseca zavrne.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju s toženko od 25. 12. 2019 do 3. 3. 2020, od 14. 3. 2020 do 16. 8. 2020 in od 1. 10. 2021 do 31. 3. 2023 za opravljanje dela luško transportnega delavca za polni delovni čas 40 ur tedensko. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama tudi od 4. 3. 2020 do 13. 3. 2020 in od 17. 8. 2020 do 31. 8. 2020 (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača: razlike v bruto plačah za obdobje od junija 2017 do julija 2023 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka II izreka); razlike regresa za letni dopust za leto 2020, 2021, 2022 in 2023 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (točka III izreka); 13. plače za obdobje od leta 2017 pa vse do vključno leta 2022 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka IV izreka); božičnice za leto 2019, 2021 in 2022 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo poslovne uspešnosti za leto 2020 in za plačilo poračuna RDV za leto 2018 (točka VI izreka) ter zahtevek za ugotovitev pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev mesečnih višin plač in izročitev pogodbe o zaposlitvi (točka VII izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2017, 2018 in 2019, zavrglo (točka VIII izreka). V delu, ki se nanaša na poziv nazaj na delo, pa je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (točka IX izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka do celote (točka X izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno in da je bil tožnik z njo v delovnem razmerju. Tožnik je bil namreč zaposlen v družbi A. d. o. o. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje, da je odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, odstopa od ustaljene sodne prakse. Ker je bil zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja med strankama za obdobje od 12. 6. 2017 do 24. 12. 2019 pravnomočno zavrnjen, meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju. Zato uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje samovoljna in arbitrarna, zato uveljavlja tudi kršitev ustavnih določil. Nadalje navaja, da je koncept dejanskega delodajalca vpeljalo Vrhovno sodišče RS. S tem stališčem Vrhovnega sodišča se ne strinja. Izvedeni dokazni postopek pa niti ni pokazal, da bi bili med strankama podani elementi delovnega razmerja. Ker tožnik najmanj od 28. 12. 2019 dalje ni več delal na njenem območju, v tem obdobju z njo ni mogel biti več v delovnem razmerju, zato mu vsaj za ta čas ničesar ne dolguje. Nadalje ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe in metodologiji izračuna prikrajšanja, za katero sodišče prve stopnje niti ni navedlo razlogov. Meni, da metoda izračuna razlike v plači glede na povprečne plače pri toženki zaposlenih delavcev ni pravilna. Dodatki se niso izplačevali kar vsem delavcem, ampak le, če so bili izpolnjeni pogoji iz določb Kolektivne pogodbe. Ni znano, kako je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik upravičen do dodatkov in v kakšni višini. Meni tudi, da tožnik ni podal zadostne trditvene in dokazne podlage. Ni dokazal kdaj in v kakem obsegu ter pod kakšnimi pogoji je opravljal delo pri toženki. Zato meni, da bi bil tožnik lahko upravičen le do zneska osnovne plače. Sodišču prve stopnje očita, da neupravičeno ni izvedlo vseh dokazov glede ugotovitve utemeljenosti zahtevka po višini. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo ugovora zastaranja ter da je nepravilno prisodilo prikrajšanje za meseca junij 2018 in junij 2023, ker ni upoštevalo, da izvedenka za ta dva meseca ni pravilno upoštevala tožnikove plače. Sodišče prve stopnje je nepravilno izračunalo tudi regres za leto 2023, saj bi moralo upoštevati zgolj sorazmerni del regresa. Končno se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki je nepravilna že zato, ker ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato ni mogoče uporabiti določila petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izpodbijani ugodilni del sodbe utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

6.Tožnik je bil v obdobju od 12. 6. 2017 do 24. 12. 2019 v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. - izvajalcem pristaniških storitev. V tem obdobju je delo neprekinjeno opravljal na območju, ki je v upravljanju toženke, na njenem kontejnerskem terminalu in v delovnem procesu, ki ga je organizirala toženka.

7.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že dvakrat odločalo, nazadnje s sodbo in sklepom Pdp 813/2022 z dne 27. 6. 2023. Prav tako je v tej zadevi odločalo že Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom VIII Ips 18/2022 z dne 20. 12. 2022. Tako je bilo v tej zadevi že pravnomočno odločeno, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu plačati nekatere terjatve iz delovnega razmerja (regres za letni dopust za leto 2017, 2018 in 2019). Posledično toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri obširnih navedbah, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka.

8.Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sodbi in sklepu Pdp 813/2022 ter kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 18/2022, se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in družbo A. d. o. o. dejansko izvajala; tožnik je bil pri njej v delovnem razmerju, na podlagi delovnega razmerja je bil vključen v vsa obvezna zavarovanja. Zato je Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 18/2022 potrdilo odločitev pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 365/2021 z dne 7. 12. 2021, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s toženko od 12. 6. 2017 do vključno 24. 12. 2019. Delavec namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas; torej se mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja), ne more priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu - konkretno pri toženki, kar pa ne velja za tisti čas po 25. 12. 2019, ko je tožniku že prenehalo delovno razmerje pri družbi A. d. o. o. in ni bil zaposlen pri drugih delodajalcih.

9.Tožnik je v obdobju od 12. 6. 2017 do vključno 24. 12. 2019 (ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je podala družba A. d. o. o.) opravljal delo po navodilih in pod nadzorom toženke na njenem kontejnerskem terminalu. Toženka je družbi A. d. o. o. dnevno sporočala profil delavcev, ki ga bo potrebovala. Na podlagi tega naročila ji je družba A. d. o. o. sporočila imena delavcev, ki bodo delali pri njej. Delavci družbe A. d. o. o. so delali z delovnimi sredstvi toženke. Tožniku je plačo izplačevala družba A. d. o. o. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani te družbe je bila tožniku podana zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja med njo in toženko. V enakem položaju kot tožnik je bilo tudi večje število delavcev drugih izvajalcev pristaniških storitev.

10.Poslovno sodelovanje med družbo A. d. o. o. in toženko je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev oziroma podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot to določajo členi od 619 do 648 Obligacijskega zakonika (OZ). Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalni tožnikov delodajalec (A. d. o. o.) je po vsebini opravljal dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjeval zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD). Zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smel ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Tožnik je delo pri toženki opravljal trajno, ne začasno (pri toženki je na tak način delal več kot dve leti).

11.Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi in v ostalih istovrstnih sporih zoper toženko (npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

12.Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot že navedeno, ne vpliva na tožnikov položaj delavca družbe A. d. o. o. za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec. Zato je utemeljeno ugodilo zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika s toženko in za priznanje pravic iz delovnega razmerja pri toženki za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. dalje (razen za čas, ko je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih), saj je bil tožnik tudi pred navedenim obdobjem v dejanskem delovnem razmerju pri toženki. Toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec družbe A. d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran (tako Vrhovno sodišče RS v že omenjeni sodbi in sklepu VIII Ips 18/2022, izdani v tej zadevi).

13.Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da je bila predmetna tožba vložena prepozno. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sodbi in sklepu Pdp 813/2022, lahko delavec skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izpovedi tožnika in prič) pravilno zaključilo, da je tožnik tik pred novim letom od direktorja družbe A. d. o. o. prejel obvestilo, da so prenehali z delom in da se dobijo po praznikih; šele po praznikih, v mesecu januarju 2020 so prevzeli sklepe o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnih razlogov z dne 24. 11. 2019. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek, da je tožba, vložena dne 5. 2. 2020, pravočasna.