Jedro

Dogovor o načinu uporabe solastne nepremičnine, ob dejstvu, da sta pravdni stranki vpisani v zemljiško knjigo kot solastnici vsaka do ½ obeh parcel, ob pravilni uporabi materialnega prava ne more predstavljati temelja za pridobitev izključne lastninske pravice ene pravdne stranke na eni, druge pravdne stranke pa na drugi parceli.

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo. Sodišče ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva – pritožbe. Razen tega bi postopek na drugi stopnji sojenja zaradi izenačevanja spoznavnih možnosti sodišča prve in druge stopnje bil nesorazmerno daljši in dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z enim od temeljnih načel pravdnega postopka – načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo 29.574,00 EUR s pripadki ter povrnitev pravdnih stroškov, katere je odmerilo na 2.689,51 EUR.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom. Tožnica in pravna prednica toženke naj bi dogovor o razdelitvi solastne nepremičnine sklenili v letu 1969, to je v času, ko so še veljala pravila Obče državljanskega zakonika (ODZ). Ta pa so za vsako pogodbo o prenosu stvari in osebnih pravic na nepremičninah zahtevala pisno obliko, konvalidacije ustne pogodbe z njeno izvršitvijo niso poznala. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Isto je storilo tudi s tem, ko sploh ni ugotavljalo dobrovernosti tožnice pri zatrjevanem izpolnjevanju ustno dogovorjene pogodbe. Tožnica ni dobroverna. Zmotno je uporabljeno tudi določilo 8. člena Zakona o zemljiški knjigi. Z izpodbijano sodbo je tožnica neupravičeno obogatena, saj bi prejela kar 4.055,53 EUR več, kot bi ji pripadalo, če bi bila res izključna lastnica parc. št. 983/7 k.o. H., še vedno pa bi bila vknjižena tudi kot solastnica do ½ pri parc. št. 991/33 k.o. H.. Ugovarja pasivno legitimacijo, češ da med pravdnima strankama ni pravnega razmerja, ki bi lahko bil podlaga za tožbeni zahtevek, saj sta podpisali vsaka svojo pogodbo z D. Prvostopenjskemu sodišču očita, da zatrjevanega dogovora o razdelitvi nepremičnine v letu 1969 sploh ni raziskovalo. Gre le za razdelitev užitka. Dogovor o možnosti samostojne prodaje vsake parcele ni dokazan. Napačno si sodišče razlaga dejstvo, da je tožnica v letu 2007 vložila predlog za razdelitev nepremičnega premoženja. Bistvene kršitve določb postopka pa je prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, ker sodba o obstoju zatrjevane pogodbe o razdelitvi nepremičnine nima razlogov, zlasti ne o tem, na kakšni pravni podlagi naj bi bila pogodba pravno veljavna kljub temu, da je nasprotovala takratnemu pravnemu redu. Izrek sodbe je v nasprotju z njeno obrazložitvijo, ker je navedeno, da naj bi tožnica prejela pravično odškodnino v znesku 59.148,00 EUR, izrek sodbe pa ji ob nespornem dejstvu, da je prejela odškodnino v znesku 33.629,52 EUR, dosodi še 29.574,00 EUR, torej kar 4.055,52 EUR več.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni da pritožbene navedbe predstavljajo nedopustne pritožbene novote, da mora toženka zavarovanje svojih pravic v zvezi z nepremičnino parc.št. 991/33 k.o. H. izposlovati z oblikovanjem in uveljavljanjem ustreznega zahtevka ter da ni z ničemer oškodovana. Inštančnemu sodišču predlaga, da toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijano odločitev je prvostopenjsko sodišče oprlo na zaključek, da sta tožnica in njena sestra, to je pravna prednica toženke, nepremičnini, katerih solastnici sta bili vsaka do ½, razdelili z ustnim dogovorom o razdelitvi solastnine tako, da je vsaka skladno z dogovorom uporabljala „svojo“ parcelo in s tem je pridobila izključno lastninsko pravico na tisti parceli, ki jo je uporabljala.

Ti zaključki so zmotni v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Tožeči stranki je uspelo dokazati kvečjemu le dogovor o načinu uporabe solastne nepremičnine, ki pa ob dejstvu, da sta pravdni stranki vpisani v zemljiško knjigo kot solastnici vsaka do ½ obeh parcel, ob pravilni uporabi materialnega prava ne more predstavljati temelja za pridobitev izključne lastninske pravice ene pravdne stranke na eni, druge pravdne stranke pa na drugi parceli. Dogovor namreč predstavlja pravnoposlovni način za pridobitev (so)lastninske pravice. Na podlagi pravnega posla pa se pridobi lastninska pravica na nepremičnini le z vpisom v zemljiško knjigo (49. člen sedaj veljavnega SPZ, enako 33. člen ZTLR in pravna pravila ODZ). Torej tudi če bi obstajal ustni dogovor, kakršnega zatrjuje tožeča stranka, ta še ne zadostuje za pridobitev izključne lastninske pravice tožnice na nepremičnini parc. št. 983/7 k.o. H.. Utemeljeno pritožba opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Ker sta tožnica in toženka solastnici parcele, ki jo je odkupil D., s tem, ko sta prejeli vsaka polovico kupnine zanjo, tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ) ni utemeljen.

Vendar pa s svojimi trditvami o dolgoletnem uživanju predmetne nepremičnine na podlagi dogovora, tožeča stranka smiselno zatrjuje tudi originaren način pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Da to zatrjuje, izhaja tudi iz njene vloge z dne 16.6.2009 (gl. list. št. 27 spisa). Sodišče, ki mora pravo poznati, mora sporno pravno razmerje presoditi z vidika vseh možnih pravnih podlag, katere izhajajo iz dejanskih navedb pravdnih strank. Zato bo moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva po določbi 285. člena ZPP poskrbeti, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pravno relevantnih dejstvih glede morebitnega priposestovanja, nato pa ponovno odločiti, seveda ob upoštevanju vseh zatrjevanih pravno relevantnih dejstev in iz njih izhajajočih pravnih podlag.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v takšnem primeru glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo (355. člen ZPP). Sodišče ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, kar pa bi v konkretnem primeru moralo, da bi lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva – pritožbe (25. člen Ustave RS). Razen tega bi postopek na drugi stopnji sojenja zaradi izenačevanja spoznavnih možnosti sodišča prve in druge stopnje bil nesorazmerno daljši in dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z enim od temeljnih načel pravdnega postopka – načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navodila zanj so vsebovana v predhodni obrazložitvi.

Predloga, naj se zadeva v ponovnem sojenju dodeli drugemu sodniku, pritožba z ničemer ne utemeljuje, pritožbeno sodišče pa ne vidi nobenega razloga za ugoditev predlogu.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.