Jedro

Upniki v zapuščinskem postopku niso stranke, če niso zahtevali ločitve zapuščine od premoženja dedičev.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pritožniki sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za zakonita dediča zapustnikovega premoženja, ki ga sestavljajo nepremičnine navedene pod točko I/1a) sklepa ter kmetijski traktor, razglasilo sinova B. in M. P., vsakega do ene polovice. Ugotovilo je še, da so bile terjatve, ki so bile priglašene v postopku s strani upnikov, med drugim tudi terjatev M. R., priznane. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da so v postopku, na račun dediščine po zapustnikovem očetu, določene nepremičnine zahtevali tudi pritožniki, vendar sodišče, njihovi zahtevi, saj niso zapustnikovi dediči, ni sledilo.

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo M. T., F. P. in M. R. (sestri in brat zapustnika). Navajajo, da so se v tem zapuščinskem postopku priglasili k dedovanju in na račun dedovanja po pokojnem zapustnikovem očetu zahtevali določene nepremičnine. Podlaga za zahtevek je dedni dogovor o delitvi premoženja po pokojnem J. P., ki so ga sklenili z zapustnikom. Na dogovor je sodišče opozorila M. R. z dopisom 17. 3. 2014. Sodišče se v dopis ni spuščalo in ni poskušalo preveriti trditev, niti se do njih ni opredelilo. Sodišču očitajo kršitev po 14. in 15. točki 339. člena ZPP ter kršitev materialnega prava.

Trdijo še, da ne drži, da poslovilno pismo zapustnika ne predstavlja oporoke. M. R. je to pismo že v dopisu z dne 17. 3. 2014 opredelila za oporoko, na zapuščinski obravnavi pa se z ugotovitvijo sodišča, da gre zgolj za naročilo, pritožniki niso strinjali in zapisnika tudi niso podpisali. Sodišče bi moralo raziskati, ali gre za oporoko ali ne, ne pa, da se je oprlo na zatrjevanje M. V., ki ji prava volja zapustnika ni mogla biti poznana. Tudi v tem delu je bila storjena kršitev po 14. in 15. točki 339. člena ZPP.

M. R. je v postopku priglasila terjatev, ki je bila v celoti priznana. Ker sklep ne določa roka, v katerem mora biti terjatev plačana, to lahko povzroči težave z izvršljivostjo. Ker rok ni določen, je podana kršitev po 14. točki 339. člena ZPP. Priglašajo stroške.

3. Dediča na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Po prvem odstavku 333. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glede na 163. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) uporablja tudi v zapuščinskem postopku, smejo vložiti pritožbo (le) stranke postopka. Po 175. členu ZD so stranke zapuščinskega postopka dediči, volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, torej vse osebe, ki jim na dedno pravni podlagi pripada dedna pravica ali pravica iz volila.

6. Pritožniki, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, niso zapustnikovi zakoniti dediči. Njegova zakonita dediča sta njegova sinova (11. člen ZD). K dedovanju se niso priglasili niti kot morebitni oporočni dediči. Tako ne pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ne trdijo, da jih je zapustnik s poslovilnim pismom, za katerega trdijo, da predstavlja oporoko, določil za dediče ali volilojemnike. Res je sicer, da so na račun dednega dogovora, ki naj bi bil sklenjen v zapuščinskem postopku po pokojnem zapustnikovem očetu, iz zapuščine zapustnika zahtevali določene nepremičnine, vendar pa jim tudi ta zahtevek ne zagotavlja položaja stranke. S postavitvijo takšnega zahtevka(1) so pridobili zgolj položaj upnikov, upniki pa v zapuščinskem postopku niso stranke, če niso zahtevali ločitve zapuščine od premoženja dedičev. Vse povedano velja tudi v pogledu priglašene terjatve iz naslova plačila pogrebnih stroškov, dolgov in ostalih neplačanih stroškov zapustnika, ki jo je priglasila M. T. Tudi s to priglasitvijo je pridobila zgolj položaj upnice.

7. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbo na podlagi 343. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrglo.

8. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pritožnici M. T. pojasnjuje, da njen denarni zahtevek, ki se nanaša na plačilo pogrebnih stroškov, dolgov zapustnika in drugih stroškov, ni dednopravni, ampak obligacijskopravni, zato o njem zapuščinsko sodišče ne odloča. Podlage, da bi dedičema določilo rok, v katerem morata poravnati sicer priznano terjatev, zato ni. V kolikor ne bo prišlo do prostovoljnega plačila, bo tudi v zvezi s tem zahtevkom potrebna vložitev ustrezne tožbe.

9. V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. Če je bilo kaj skupnih stroškov, sodišče določi, v katerem razmerju jih stranke trpijo (174. člen ZD). Do povračila stroškov zastopanja v pritožbenem postopku pritožniki torej v nobenem primeru niso upravičeni, stroška plačane takse pa ni mogoče šteti za skupnega, saj je nastal z vložitvijo nedovoljene pritožbe. Stroške, ki so jim nastali v pritožbenem postopku, zato nosijo sami.

Op. št. (1): Vsebinsko gre za izločitveni zahtevek in s tem za spor o obsegu zapuščinskega premoženja. Ker ta spor ni nastal med dediči, ampak med dedičema in tretjimi osebami, sodišče prve stopnje postopka tudi ni bilo dolžno prekiniti (212. člen ZD). Pritožniki lahko svoj zahtevek, zato uveljavljajo le v pravdi.