Jedro

Na delodajalcu je trditveno in dokazno breme, da ni (ali da ni več) zavezanec h kvoti; organ se namreč pri nadzoru izpolnjevanja kvote po zakonu opira na uradne podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje o zaposlenih delavcih pri posameznih delodajalcih ter o prijavi in odjavi zaposlenih invalidov pri posameznih delodajalcih. Tožnik bi moral v postopku pred organom, če je menil, da v spornem obdobju ni bil oziroma ne več zavezanec h kvoti po določbah ZZRZI, zatrjevati dejstva, ki bi ga razbremenila v navedenem zakonu določene obveznosti, in ta dejstva dokazati. Ni predložil dokazil, ki bi jasno dokazovala, da uradni podatki o zaposlenih delavcih ter zaposlenih invalidih, na katere se je opiral organ, niso pravilni oziroma da organ, čeprav je tako navajal, ni uporabil uradnih podatkov zavoda.

Ni podlage za zaključevanje, da tožnik glede na tek postopka redne likvidacije po določbah 62. in 65. člena ZZRZI ne bi bil oziroma ostal zavezanec h kvoti glede na število zaposlenih delavcev oziroma ob neizpolnjevanju kvote za plačilo prispevka za spodbujanje zaposlovanja invalidov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od vključno februarja 2011 do vključno marca 2011 dolžan v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v skupnem znesku (ki vključuje glavnico do 31. 3. 2011 ter skupni znesek zamudnih obresti do 30. 11. 2012) 5.682,52 EUR. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da so na podlagi 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljevanju kvota). Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada Republike Slovenije z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba). Prvostopenjski organ po določbi pete alinee prvega odstavka 82. člena ZZRZI in 20. člena Uredbe nadzira izpolnjevanje kvote in ugotavlja obveznosti zavezancev za kvoto in sicer na podlagi javnih evidenc (ZZZS, AJPES in DURS). V skladu s 65. členom ZZRZI in 15. členom Uredbe je delodajalec, ki kvote ne izpolni z zaposlenimi invalidi niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno ob izplačilu plač oziroma od 17. 11. 2011 dalje do zadnjega dne v mesecu (novela ZZRZI) obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače, za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Če delodajalec svoje obveznosti ne izpolni pravočasno, ga prvostopenjski organ pisno pozove, da v naknadno določenem roku plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi. Če zavezanec tega ne stori, niti ne dokaže, da ni zavezanec oziroma da ni dolžnik, mu prvostopenjski organ, upoštevaje določbo 65. člena ZZRZI, izda odločbo o obveznosti plačila. Prvostopenjski organ dalje navaja, da je tožniku izdal poziv k plačilu neplačanega prispevka z dne 25. 11. 2011, ki mu je bil vročen 28. 11. 2011, vendar svoje obveznosti ni izpolnil, niti ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka, čeprav se je sicer na poziv organa pisno odzval z dopisi, ki jih je od tožnika prejel 30. 11. 2011, 16. 12. 2011 in 10. 9. 2012. V dopisu, ki ga je organ od tožnika prejel 21. 9. 2012, pa je tožnik navedel, da Sklad ni upravičen do plačila prispevka za invalide pod kvoto, kot ga zahteva, saj je bil tožnik v obdobju od januarja 2011 do marca 2011 v likvidacijskem postopku, v tem času pa je ukinil proizvodnjo in zaposlenim so bile dane odpovedi. Enako je tožnik uveljavljal v dopisu, ki ga je organ prejel 2. 11. 2012. Vendar je prvostopenjski organ ne glede na take navedbe tožnika na podlagi določb ZZRZI in v skladu s podatki, ki jih je prejel iz uradnih evidenc, temu izdal odločbo o obveznosti plačila.

2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 28. 6. 2013 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sicer pravilno ugotavlja, da je tožnik v mesecih januar 2011 do marec 2011 začel zmanjševati število zaposlenih in zaposlenih invalidov ter je zato padel pod kvoto, vendar pa se v razlogih ni opredelil do dejstva, da je bil tožnik v navedenem obdobju v insolvenčnem postopku – v redni likvidaciji, v okviru katerega je bila ukinjena proizvodnja in so bile na tej podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi vsem delavcem v proizvodnji, med njimi tudi invalidom. V likvidacijskem postopku ni zaščitenih kategorij, torej tudi ni tovrstne zaščite invalidnih oseb, kar pomeni, da ne more obstajati obveznost zagotavljanja kvote invalidov. Tožnik navaja, da je bila proizvodnja ukinjena z dnem 31. 3. 2011 ter da so s tem datumom prenehale pogodbe vsem delavcem, ki so opravljali delo v proizvodnji, torej tudi vsem invalidom. Likvidacijski postopek je bil v mesecih, za katere je organ tožniku določil obveznost plačila, v zaključni fazi. Kot dokaze za svoje navedbe tožnik predlaga vpogled v sodni register, vpogled v določbe četrtega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in zaslišanje strank. Dalje navaja, da bi zahtevek za plačilo, kot ga uveljavlja prvostopenjski organ, moral biti vložen v času likvidacijskega postopka, torej zoper likvidacijsko maso. Ker tako ni bilo, tožnik uveljavlja zastaranje zahtevka. Tožnik še navaja, da v času likvidacijskega postopka za urejanje delovnih razmerij, torej tudi glede zaposlovanja invalidov, veljajo določbe 113. do 116. člena ZDR ter da se določbe ZZRZI ne uporabljajo, ker gre za derogirane določbe. Če bi določbe ZZRZI glede kvote invalidov veljale tudi v insolvenčnih postopkih, potem teh ne bi bilo mogoče izvesti. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi oziroma podrejeno, naj odločbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnika ter vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Dodatno navaja, da Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) pozna dva načina likvidacije: prostovoljno (403. člena ZGD) in prisilno (sklep o likvidaciji družbe v tem primer sprejme sodišče zaradi insolventnosti). Navaja še, da je po podatkih AJPES skupščina družbe – tožnika dne 25. 10. 2010 sprejela sklep o začetku redne (prostovoljne) likvidacije družbe. Torej ni šlo za to, da bi do postopka likvidacije prišlo zaradi insolventnosti družbe. Po določbah ZGD naj bi se likvidacijski postopek končal z izbrisom družbe iz registra (418. člen ZGD). V tem primeru dejansko odškodninska terjatev proti likvidacijskemu upravitelju zastara v enem letu od dneva izbrisa družbe iz registra (419. člen ZGD). V konkretnem primeru pa je skupščina družbe dne 30. 6. 2011 sprejela sklep, da družba z dnem 1. 7. 2011 deluje dalje (422. člen ZGD) in do delitve premoženja med delničarje in izbrisa družbe iz registra ni prišlo. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev, ki jo je organ oprl na določbe 65. člena ZZRZI, da je tožnik dolžan zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od vključno februarja 2011 do vključno marca 2011 v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v skupnem znesku 5.682,52 EUR. Tožnik namreč ugovarja, da je bil v spornem obdobju v teku postopek likvidacije družbe, da tedaj določb ZZRZI ni bilo mogoče uporabljati, pač pa je bilo v zvezi z zaposlovanjem invalidov treba upoštevati določbe 113. do 116. člena ZDR oziroma da bi navedena terjatev morala biti uveljavljana zoper likvidacijsko maso ter da je tudi že nastopilo zastaranje.

7. V 65. členu ZZRZI ureja vprašanje plačila zaradi neizpolnjevanja kvote. Določa, da Sklad za delodajalca, zavezanca h kvoti, ki ne izpolnjuje kvote, objavi obveznost plačila prispevka na spletnem mestu za elektronsko izmenjavo podatkov, podlaga za objavo pa so podatki iz uradnih evidenc upravljavcev podatkov (prvi odstavek). Delodajalec, zavezanec h kvoti, ki ne izpolni kvote, mora do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga moral zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (drugi odstavek). Če Sklad ugotovi, da delodajalec prispevka iz prejšnjega odstavka ni plačal pravočasno, ga s pisnim opominom pozove, da plača prispevek v roku 15 dni od prejema poziva Sklada skupaj z zamudnimi obrestmi (tretji odstavek) ali da v tem roku dokaže nadomestno izpolnitev kvote (četrti odstavek). Če delodajalec, zavezanec h kvoti, v postavljenem roku ne izpolni obveznosti iz drugega odstavka tega člena, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo skladno s četrtim odstavkom tega člena, mu Sklad izda odločbo o obveznosti plačila (peti odstavek).

8. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije izhaja, da je prvostopenjski organ tožniku poslal poziv k plačilu neplačanega prispevka iz tretjega odstavka 65. člena ZZRZI dne 26. 11. 2011 in da je tožnik v odzivih obveznosti plačila prispevka vseskozi ugovarjal, nazadnje (v dopisih z dne 19. 9. 2012 in 29. 10. 2012) s sklicevanjem se na insolvenčni postopek - postopek likvidacije družbe ter z navedbami, da je bila v tem okviru z dnem 31. 3. 2011 ukinjena proizvodnja ter da so vsem delavcem, ki so opravljali delo v proizvodnji, tudi invalidom, prenehale pogodbe o zaposlitvi, in da bi organ mogel uveljavljati zahtevek za plačilo le zoper likvidacijsko maso. Vendar je organ ne glede na take navedbe odločbo o obveznosti plačila prispevka tožniku izdal ter se pri tem skliceval na določbe 65. člena ZZRZI.

9. Po prvem odstavku 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev, kar pomeni, da so zavezanci h kvoti. Če te obveznosti ne izpolnijo, morajo plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, obračunan v skladu z zakonom (65. člen ZZRZI). Glede na navedene določbe je po mnenju sodišča na delodajalcu trditveno in dokazno breme, da ni (ali da ni več) zavezanec h kvoti; organ se namreč pri nadzoru izpolnjevanja kvote po zakonu opira na uradne podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) o zaposlenih delavcih pri posameznih delodajalcih (ki jih ta mora organu sporočati redno mesečno) ter o prijavi in odjavi zaposlenih invalidov pri posameznih delodajalcih (66. člen ZZRZI, prvi in drugi odstavek 20. člena Uredbe).

10. Glede na tako pravno stališče sodišče meni, da bi tožnik moral v postopku pred organom, če je menil, da v spornem obdobju februar do marec 2011 ni bil oziroma ne več zavezanec h kvoti po določbah ZZRZI, zatrjevati dejstva, ki bi ga razbremenila v navedenem zakonu določene obveznosti, in ta dejstva dokazati. Tožnik pa je sicer zatrjeval, da ima organ za obdobje januar do marec 2011 nepravilne podatke ter da je bila v okviru insolvenčnega - likvidacijskega postopka ob koncu spornega obdobja, in sicer z dnem 31. 3. 2011 ukinjena proizvodnja ter da so s tem dnem prenehale pogodbe o zaposlitvi vsem delavcem v proizvodnji ter tudi invalidom. Vendar ni predložil dokazil, ki bi jasno dokazovala, da uradni podatki o zaposlenih delavcih ter zaposlenih invalidih, na katere se je opiral organ, niso pravilni oziroma da organ, čeprav je tako navajal, ni uporabil uradnih podatkov Zavoda. Tožnik se je skliceval tudi na četrti odstavek 116. člena ZDR, ki v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca pri odpovedi delovnega razmerja invalidu temu odreka sicer zagotovljeno varstvo, vendar po mnenju sodišča navedene določbe ni mogoče razlagati, kot to zagovarja tožnik, da naj bi bile z njo razveljavljene določbe ZZRZI, ki za delodajalce določajo dolžnost zaposlovanja invalidov oziroma v primeru neizpolnjevanja kvote plačila prispevka. Na kateri razlagalni argument tožnik opira zatrjevanje o derogaciji navedenih določb ZZRZI z določbo četrtega odstavka 116. člena ZDR, ta ne obrazloži; pri tem pa sodišče dodaja, da že glede na časovni argument taka razlaga ne pride v poštev, saj je navedena določba ZDR starejša od ZZRZI (oziroma določb tega zakona o kvotnem sistemu zaposlovanja invalidov). Glede na to pa, da kasneje uveljavljeni ZZRZI v poglavju o kvotnem sistemu zaposlovanja invalidov (ki obsega tudi 62. in 65. člen) določb v zvezi z zaposlovanjem invalidov v primerih uvedbe postopkov za prenehanje delodajalcev nima, to pomeni, da izjem za take primere ureditev ZZRZI ne predvideva. Do drugačne razlage citiranih določb 62. in 65. člena ZZRZI bi lahko vodila edino taka zakonska ureditev postopka za prenehanje družbe, ki bi določala take pravne posledice uvedbe postopka, ki bi se nanašale tudi na dolžnost zaposlovanja invalidov; v obravnavanem primeru gre za določbe o redni likvidaciji v ZGD-1 (česar tožnik sicer ne v postopku pred upravnim organom ne v tožbi ni eksplicitno navedel, pač pa se je oziroma se v dokazne namene sklicuje na vpogled v sodni register; tako – da namreč je šlo za postopek redne likvidacije, pa izhaja iz javno dostopnih podatkov, vpisanih o tožniku v sodni register oziroma vsebine listin iz zbirke listin sodnega registra, objavljenih na podlagi določb Zakona o sodnem registru na spletni strani AJPES, v katere je vpogledalo sodišče v tem postopku ter pred tem toženka, ki se je nanje tudi sklicevala v odgovoru na tožbo, tožnik pa jih naknadno ni prerekal). Vendar pa ZGD-1 v določbah o redni likvidaciji nima določb, ki bi se nanašale na obveznosti delodajalcev v smislu obravnavnih določb ZZRZI ter tudi ne določa takih pravnih posledic uvedbe postopka redne likvidacije, glede na katere bi bilo treba določbe ZZRZI v primeru takega postopka razlagati drugače, ko je njihov pomen sicer mogoče ugotoviti z jezikovno razlago. Zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni podlage za zaključevanje, da tožnik glede na tek postopka redne likvidacije po določbah 62. in 65. člena ZZRZI ne bi bil oziroma ostal zavezanec h kvoti glede na število zaposlenih delavcev oziroma ob neizpolnjevanju kvote za plačilo prispevka za spodbujanje zaposlovanja invalidov. Da je taka razlaga določb ZZRZI pravilna, potrjuje tudi tožnikov primer; postopek redne likvidacije družbe se namreč ni končal s prenehanjem družbe (tožnika), pač pa z njenim nadaljevanjem (422. člen ZGD-1).

11. Tožniku sodišče tudi ne pritrjuje, da bi organ mogel uveljavljati terjatev iz naslova plačila prispevka po 65. členu ZZRZI le zoper likvidacijsko maso. Zamuda roka za prijavo terjatve v rednem likvidacijskem postopku oziroma neprijava terjatve v tem postopku po določbah ZGD-1 – in zgolj te veljajo v primeru redne likvidacije, ki jo vodijo sami organi družbe, medtem ko se določbe ZFPPIPP uporabljajo za postopke prisilne likvidacije družb, ki pa jih mora voditi sodišče - namreč nima takih pravnih posledic, da bi upnik svojo pravico izgubil, če terjatve ne bi (pravočasno) prijavil (tako sodna praksa, npr. sodne odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1413/2010 z dne 19. 5. 2011 in Pdp 996/2013 z dne 14. 11. 2013 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 247/2012 z dne 12. 9. 2012).

12. Zastaranja terjatve iz naslova prispevkov iz 65. člena ZZRZI pa tožnik v postopku pred organom niti ni uveljavljal. Gre pa za okoliščino, ki je organ ne upošteva po uradni dolžnosti, če se dolžnik nanjo ne sklicuje (tretji odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika). Zato tožnik organu ne more očitati kršitev, ker ni ugotavljal, ali je nastopilo zastaranje terjatve. Uveljavljanje te okoliščine v predmetnem postopku upravnega spora pa predstavlja nedopustno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

13. Glede na navedeno se sodišče z organom strinja, da je tožnik po določbah 62. in 65. člena ZZRZI v spornem obdobju v letu 2011 bil zavezanec h kvoti oziroma kolikor je ni izpolnjeval, zavezanec k plačilu prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Navedb o tem, da naj bi bil znesek prispevka v izpodbijani odločbi nepravilno izračunan (po višini), pa tožba nima, zato sodišču preizkusa odločitve v tem pogledu ni bilo potrebno opraviti, saj dejansko stanje preizkusi v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

14. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.