Jedro

Določilo prvega odstavka 17. člena ZIZ ima (v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZIZ, ki določa obvezne sestavine predloga za izvršbo), procesnopravno in materialnopravno vsebino. Prva se nanaša na izvršilni naslov kot procesno predpostavko, druga pa na presojo, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova, kar je vse pomembno pri odločitvi o utemeljenosti predloga za izvršbo. To po eni strani pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti, čeprav ugovor v tej smeri ni obrazložen.

Izrek

Pritožbi drugega dolžnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor drugega dolžnika in odločilo o nadaljnjih izvršilnih stroških.

2. Drugi dolžnik v pravočasni laični pritožbi v bistvenem opozarja, da ni izpolnjen pogoj zapadlosti izterjevanih kreditnih obveznosti, zaradi česar izvršba ni dovoljena oziroma ni dovoljena v izterjevanem obsegu. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila postopka s tem, ko ni zaslišalo dolžnikov, kar je predlagal v ugovoru. Posplošeno podaja tudi ugovor zastaranja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu ugovoru ugodi in predlog za izvršbo zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, česar pa sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti (355. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), zato je pritožbi ugodilo, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede izterjevanih kreditnih obveznosti bo namreč potrebno dodatno izvesti materialno procesno vodstvo in šele nato ponovno odločiti o ugovoru drugega dolžnika.

6. Določilo prvega odstavka 17. člena ZIZ ima (v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZIZ, ki določa obvezne sestavine predloga za izvršbo), procesnopravno in materialnopravno vsebino. Prva se nanaša na izvršilni naslov kot procesno predpostavko, druga pa na presojo, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova, kar je vse pomembno pri odločitvi o utemeljenosti predloga za izvršbo. To po eni strani pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti, čeprav ugovor v tej smeri ni obrazložen (drugi odstavek 55. člena ZIZ, primerjaj tudi Sklep VS RS II Ips 408/2003 z dne 27. 11. 2003). Sodišče druge stopnje je ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (smiselno drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pojasnjen preizkus skladnosti z izvršilnim naslovom opustilo, zaradi tega pa ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev glede izterjevanih denarnih obveznosti in njihove zapadlosti.

7. Upnikova trditvena podlaga zaradi neustreznega (nezadostnega) strukturiranja dolžnikovih obveznosti pojasnjenega preizkusa skladnosti ne omogoča. Na prvi pogled je očitno, da skupni izterjevani znesek (konta kredita) 36.155,75 EUR, obračunan na dan 7. 7. 2009, ne predstavlja glavnice kredita (ta je v predlogu navedena v pogodbeni višini 33.000,00 EUR, ne pa tudi v neplačanem znesku po prejetih delnih plačilih), in vsebuje najmanj tudi obresti, katerih konkretni znesek ni pojasnjen. Tudi priložen obračun Zaprtje kreditnega računa 10.466.951 (priloga A3), ki vsebuje le nepojasnjeni skupni znesek 33.825,00 EUR na datum 2. 4. 2008 pod postavko „prištetje kredita“ in v nadaljevanju le nepojasnjene zneske „zaključkov kvartalov“ ter zneske opominov, ne zadošča standardu določnega substanciranja izterjevanega skupnega zneska dolga po posameznih obveznostih, kakor te izhajajo iz izvršilnega naslova, notarskega zapisa SV 285/08 z dne 1. 4. 2008 (glavnica kredita, pogodbene obresti, zamudne obresti, posamezne stranske pristojbine, posamezni drugi stroški).

8. Taka strukturiranost skupnih zneskov je pomembna tudi za pravilno uporabo določila 21. člena ZIZ, ki kot primeren izvršilni naslov opredeljuje le tistega, ki vsebuje določno opredeljene obveznosti. Sodišče ne sme dovoliti izvršbe za obveznosti, ki so v notarskem zapisu le posplošeno navedene, ne da bi bil konkretiziran njihov obseg in zapadlost. 9. Upnik je navedel, da je odstopil od pogodbe, pri tem pa ni navedel datuma zapadlosti kreditnih obveznosti, ki je pogoj izvršljivosti notarskega zapisa (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Take navedbe po vsebini ne predstavlja niti s strani upnika poljubno določen datum obračuna, niti datum obvestila dolžniku.

10. Šele, ko bo sodišče prve stopnje prejelo ustrezna dodatna pojasnila s strani upnika po pozivu, ki ga bo oblikovalo ob smiselni uporabi 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, bo lahko sprejelo odločitev o ugovoru drugega dolžnika. Z namenom zagotovitve kontradiktornega postopka bo prejeta pojasnila moralo vročiti drugemu dolžniku v izjavo.

11. Pri tem naj bo pri ponovnem odločanju pozorno, da je lahko notarski zapis neposredno izvršljiv le glede obveznosti, za katere je dovoljena poravnava (4. člen Zakona o notariatu – ZN), ta pa ni dovoljena, če nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (3. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če lahko izvršilno sodišče ugotovi nasprotje že iz podatkov, ki izhajajo iz notarskega zapisa, mora tako očitno ničnost upoštevati po uradni dolžnosti, saj v tem obsegu ni podan izvršilni naslov in izvršbe ni dopustno dovoliti (prvi odstavek in 2. alineja drugega odstavka 17. člena ZIZ).

12. Ker gre za razmerje s tujim elementom glede na upnikov sedež v Republiki Avstriji, je pri določitvi merodajnega prava pravilno uporabiti določila Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, z dne 19. junija 1980 (Rimska konvencija), saj je bilo kreditno razmerje sklenjeno pred 17. 12. 2009, torej pred uveljavitvijo Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja, z dne 17. junija 2008 (Uredba Rim I). Iz notarskega zapisa SV 285/08 izhaja sklicevanje na Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK - drugi odstavek na 2. strani notarskega zapisa), kar kaže na izbiro slovenskega prava (prvi odstavek 3. člena Rimske konvencije).

13. Sodišče prve stopnje naj bo posebej pozorno na prisilno določilo petega odstavka 13. člena ZPotK, ki je veljal v času sestave notarskega zapisa, po katerem so po odpovedi pogodbe ali ob predčasni zapadlosti kredita dopustne le zamudne obresti v višini zakonskih zamudnih obresti ali ob dogovoru po nižji obrestni meri (prvi odstavek 21. člena ZPotK). Obrestna mera zakonskih zamudnih obresti je opredeljena v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) v 2. členu kot vodilna obrestna mera, ki je povečana za 8% pribitek, in je objavljena v Uradnem listu RS glede na vsakokratno spremembo.

14. Obresti ne izgubijo svoje narave stranske terjatve samo zato, ker so kapitalizirane in pripisane glavnici. Te nikoli ne postanejo nova glavnica, zato jih je pravilno obravnavati ločeno. Ko upnik od skupnega zneska 36.155,75 EUR izterjuje še 14% letne obresti od dne 8. 7. 2009, je očitno obrestno obrestovanje, ki ni dopustno, četudi bi bilo dogovorjeno (prvi in drugi odstavek 374. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

15. Sicer pa sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je treba pisno izjavo kot dokaz po tretjem odstavku 20.a člena ZIZ vročiti le glavnemu dolžniku, ne pa tudi porokom. Porok se zaveže izpolniti tuj in ne svoj dolg. Tako solidarnega poroštva ni mogoče enačiti s solidarno odgovornostjo dolžnikov, katerih obveznosti so samostojne in neodvisne, saj gre za akcesorno obveznost odvisno od glavne obveznosti (primerjaj V. Kranjc v: M. Juhart in N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str.1049). Zato ni dopustno uporabiti določila drugega odstavka 402. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem zamuda enega solidarnega dolžnika ne učinkuje nasproti drugim solidarnim dolžnikom. Opustitev upnikovega obvestila poroku, da je glavni dolžnik v zamudi z izpolnitvijo, ima tako lahko le posledice odškodninske odgovornosti (1025. člen OZ), za dokaz zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, za katere izpolnitev se je zavezal tudi porok, pa zadošča le priporočeno vročena pisna izjava glavnemu dolžniku (tretji in peti odstavek 20.a člena ZIZ). Zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba izvajati s strani dolžnika predlaganih dokazov glede pravno nepomembnega dejstva obvestitve porokov (prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Ugovor zastaranja, ki ga je drugi dolžnik postavil brez pojasnila razlogov šele v pritožbi, kar je glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ prepozno, je tudi premalo določen, da bi se sodišče druge stopnje do njega lahko opredelilo.

17. Glavni dolžnik in poroka niso enotni soudeleženci postopka (smiselno 196. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), za katere bi se morala izdati enotna odločitev, saj njihova odgovornost ni nujno enaka, kar zadeva obseg in vsebino (primerjaj N. Betetto v: L. Ude, in A. Galič (red.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 250). Enako velja tudi za poroka v okviru soporoštva (solidarnosti več porokov za isti dolg – 1020. člen OZ), saj gre za primerljive posledice kot pri solidarnih dolžnikih, ki se jih praviloma obravnava kot navadne sospornike (primerjaj N. Betetto, nav delo, str. 260). Po pojasnjenem ima razveljavitev izpodbijanega sklepa učinek le za drugega dolžnika (solidarnega poroka), ki je edini vložil ugovor zoper sklep o izvršbi in nato pritožbo zoper izpodbijani sklep o ugovoru, ne pa za prvega dolžnika in tretjo dolžnico. Kljub nastopu pravnomočnosti sklepa o izvršbi za slednja, se bo postopek oprave izvršbe nadaljeval le zoper tretjo dolžnico, saj je bil izvršilni postopek zoper prvega dolžnika s sklepom sodišča prve stopnje In 1574/2009 z dne 29.9.2011 ustavljen.

18. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj niso bili priglašeni.