Jedro

Po ustaljeni sodni praksi začne teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „Zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2016 do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.334,64 EUR v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 8.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek do vtoževanega zneska 9.700,00 EUR zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.195,00 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje glede zastaranja zahtevka napačen, saj je bil bolniški stalež tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) zaključen 31. 5. 2013, tožba pa je bila priporočeno vložena na pošto 1. 6. 2016, torej po preteku 3 letnega zastaralnega roka. Nadalje graja še višino prisojene odškodnine.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti in ne že istega dne. Če je torej tožnik 31. 5. 2013 zaključil bolniški stalež, je tega dne tudi dobil pravico terjati izpolnitev obveznosti in je zastaranje pričelo teči 1. 6. 2013. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 12/2018 z dne 16. 1. 2018 pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je bila dopuščena revizija. V vloženi reviziji je toženka zatrjevala, da je odločitev sodišča druge stopnje glede ugovora zastaranja zmotna. V odgovoru na dopuščeno revizijo je tožnik poudarjal, da je bil v bolniškem staležu do 31. 5. 2013 in je tako dobil pravico uveljavljati odškodnino 1. 6. 2013 in ne že na dan, ko je še vedno bil upravičeno odsoten iz dela, sicer pa 31. 5. 2013 še ni mogel vedeti, ali se bo lahko vrnil na delo, ali bo zaprosil za podaljšanje staleža in ali bo delo, na katerega se mora vrniti, sploh lahko opravil. 6. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Ips 143/2018 z dne 25. 7. 2019 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje. Pri tem je poudarilo, da v skladu s 352. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec izvedel za obseg in višino škode. Odškodninska obveznost namreč zapade že takrat, ko nastane škoda, za njeno vedenje pa je treba upoštevati celoten obseg in višino oziroma upoštevano škodno obdobje, zajeto v njenem odpravljanju, torej tako potek zdravljenja kot tudi njegov sestavni del - zaključek zdravljenja. Ta je v svojem bistvu hipen, čeprav se v sodni praksi pogosto opredeljuje v dnevnih ali celo mesecih, zato je v takem primeru treba kot del škode upoštevati tudi zadnjo kvalitativno enoto pred njenim koncem. Nadalje je Vrhovno sodišče RS v sklepu poudarilo, da je treba tek zastaranja odškodninskega zahtevka presojati po 352. členu OZ, torej brez dodatnega enodnevnega zamika, potem, ko je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja. Zastaranje pa nastopi s potekom treh let (62. člen OZ - 19. točka obrazložitve). Nadalje je opozorilo na navedbe tožnika v odgovoru na revizijo, da je dobil možnost za uveljavljanje odškodninske terjatve šele pozneje, ko se je lahko s stabiliziranim zdravstvenim stanjem uspešno vrnil na delo.

7. Glede na odločbo VSRS II Ips 143/2018 z dne 25. 7. 2019 je višje sodišče ponovno presojalo toženkin ugovor zastaranja.

8. Nesporno med pravdnima strankama je, da je bilo z odločbo št. 300000-18070-1347/2014/8 ZZZS z dne 22. 5. 2013 odločeno, da je tožnik od dne 21. 5. 2013 do dne 31. 5. 2013 začasno nezmožen za delo, od dne 1. 6. 2013 dalje pa je zavarovanec zmožen za delo. Iz odločbe nadalje izhaja, da je prvi dan zavarovančeve začasne zadržanosti od dela 25. 1. 2013 in da se na osnovi medicinske dokumentacije bolniški stalež utemeljeno do 31. 5. 2013, ko se zaključi. Predmetno odločbo je tožnik nesporno dobil najkasneje do 31. 5. 2013, saj je 1. 6. 2013 nastopil delo. Tožnik ne zatrjuje, da je podal vlogo za podaljšanje bolniškega staleža ali da 1. 6. 2013 ni bil sposoben vrnitve na delo, zato je njegovo revizijsko zatrjevanje, da 31. 5. 2013 še ni mogel vedeti ali bo lahko opravljal delo in ali se bo s 1. 6. 2013 lahko vrnil na delo oz. bo podaljšal bolniški stalež povsem pavšalno.

9. Po ustaljeni sodni praksi začne teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka1. 10. Ker ni nastala hipotetično zatrjevana situacija na strani tožnika, da se s 1. 6. 2013 ne bi mogel vrniti na delo, niti ni zaprosil za podaljšanje bolniškega staleža, čeprav je s prejemom odločbe s strani ZZZS vedel, da je z dnem 31. 5. 2013 zdravljenje zaključeno je tako po mnenju sodišča druge stopnje 31. 5. 2013 tisti datum, ko je oškodovanec nesporno vedel za obseg in višino škode in je s tem odškodninska obveznost z dnem 31. 5. 2013 nedvomno zapadla. Z 31. 5. 2013 oziroma s prejemom odločbe ZZZS o zaključku bolniškega staleža z dnem 31. 5. 2013, ki jo je tožnik nedvomno sprejel pred dnem zaključka bolniškega staleža, je tako nastopilo oškodovančevo védenje o obsegu škode, saj se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. S tem pa je tudi pričelo teči zastaranje odškodninske terjatve, saj se je škoda do zadnjega trenutka zaključka zdravljenja ustalila.

11. Glede na obrazloženo in ker pri začetku teka zastaralnega roka pri zastaranju odškodninskih terjatev iz 352. člena OZ ni mogoče uporabiti splošnega pravila o enodnevnem zamiku iz 336. člena OZ (gre za razmerje določb med splošno in posebno in je potrebno uporabiti specialno določbo 352. člena OZ, ki zastaranje vključno z začetkom njegovega teka opredeljuje drugače kot splošna določba 336. člena OZ), je zastaranje vezano na oškodovančevo vedenje o škodi in storilcu, torej na kumulativno izpolnjevanje ključnih elementov, ki mu omogočajo, da od povzročitelja terja povrnitev škode (16. točka sklepa VS RS II Ips 143/2018 z dne 25. 7. 2019).

12. Sodišče druge stopnje je tako ob pravilni uporabi določb materialnega prava (341. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), in sicer 352. člena OZ, ob pravilni presoji odločb ZZZS o začasni nezmožnosti tožnika za delo oziroma zaključku zdravljenja dne 31. 5. 2013, pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (2. alinea 358. člena ZPP).

13. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških in sicer je sodišče v skladu z 154., 155. in prvim odstavkom 165. člena ZPP in veljavno odvetniško tarifo (OT) ter Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) odločilo o stroških toženke in ji za pripravljalne vloge pred sodiščem prve stopnje priznalo pavšalni znesek v višini 10,00 EUR, takso za pritožbo v višini 345,00 EUR, sodno takso za predlog za dopustitev revizije 115,00 EUR in sodno takso za revizijo v višini 230,00 EUR. Za predlog za dopustitev revizije 500 točk (upoštevaje, da se v skladu s tar. št. 21/5 OT 50% odvetniške nagrade všteje v odvetniško nagrado po tar. št. 31/3, za dopuščeno revizijo po tar. št. 31/3 600 točk, 2 % materialne stroške in 22 % DDV. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša nagrada toženke 1.334,65 EUR, kar ji je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

1 VSRS II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015