Jedro

Po presoji vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji, določeni v 54. členu ZMZ, da lahko pristojni organ odloči v pospešenem postopku. Dejansko stanje je bilo namreč mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alinee 23. člena ZMZ.

Tožnika utemeljenega strahu pred preganjanjem očitno nista izkazala, saj nista navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Dejanja oziroma dogodki, ki jih opisujeta, sicer lahko vsebujejo elemente fizičnega in psihičnega nasilja iz prve alinee drugega odstavka 26. člena ZMZ, vendar očitno niso dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prva alinea prvega odstavka 26. člena ZMZ), niti očitno ne predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alinea prvega odstavka 26. člena ZMZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo obeh tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.2008; z 2. točko izreka pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka po predhodni združitvi zadev na podlagi tretje alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) odločila, da sta prošnji tožnikov očitno neutemeljeni (1. točka izreka) in da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni bila kršena pravica tožnikov, da spremljata postopek v jeziku, ki ga razumeta (prvi odstavek 10. člena ZMZ), niti da je tretji odstavek 10. člena ZMZ v nasprotju s 25. in 62. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Tožnika nista utemeljila, v čem je bil prevod odločbe tožene stranke po vsebini pomanjkljiv in v čem je preskop prevod onemogočil učinkovito sodno varstvo. Zgolj primerjava po obsegu odločbe v slovenščini in ruščini ni zadostna utemeljitev, zato bi morala tožnika utemeljiti, da v povzetku obrazložitve niso vključeni določeni konkretni in bistveni razlogi za odločitev. Pavšalen je tudi tožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v rednem postopku in da ni sledila navodilu sodišč (upravnega in vrhovnega) v predhodnih sodbah, ampak je uporabila ista dejstva kot v prvem primeru, le na drugi pravni podlagi. Dejstvo, da tožena stranka ni odločala v t. i. rednem postopku, kot sta ji to naložili sodišči, pa je treba po mnenju sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu presojati z vidika ZMZ in ustavno-pravnih procesnih standardov, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije (ustavno sodišče) postavilo v svoji praksi na podlagi Zakona o azilu (ZAzil). Glede presoje, ali je tožena stranka kršila katero izmed procesnih jamstev iz ZMZ in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, pa navaja, da je prvostopno sodišče v dosedanji praksi interpretiranja določb pospešenega postopka že zavzelo stališče, ki se nanaša na uresničevanje in varstvo pravice zaprositi za azil po Ženevski konvenciji o statusu beguncev ob spoštovanju procesnih jamstev (ŽK) iz 22. člena URS. Pri tem je treba ZMZ kot implementacijski akt direktive, št. 2004/83/EC (Direktiva), razlagati in uporabljati v skladu z ŽK (prvi odstavek 63. člena Pogodbe o Evropski skupnosti, Uradni list RS, št. 7/04, 2. in 3. točka preambule Direktive). Navaja stališča iz sodb Upravnega sodišča RS, št. U 204/2008 z dne 27.2.2008 in št. U 129/2008 z dne 6.2.2008, ki so relevantna tudi v obravnavanem upravnem sporu, in na tej podlagi ugotavlja, da tudi samo z vidika procesnih jamstev oziroma zaradi tega, ker bi tožena stranka morala opraviti t. i. redni postopek, namesto da je odločala v pospešenem postopku, izpodbijana odločba ni nezakonita in tudi ni treba prekiniti postopka po 156. členu URS zaradi morebitne neustavnosti pospešenega postopka. V zvezi s presojo zakonitosti izpodbijanega akta oziroma presojo, ali je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, in sicer tretjo alineo 55. člena ZMZ v zvezi s prvim in drugim odstavkom 26. člena ZMZ, pa sodišče prve stopnje navaja, da je utemeljen strah pred preganjanjem lahko posledica dovolj intenzivnih ali ponavljajočih groženj in psihičnega nasilja, kot je to ugotovilo Vrhovno sodišče RS s sodbo, št. I Up 1713/2006 z dne 21.12.2006, že na podlagi ZAzil in je pri tem upoštevalo tudi Direktivo kot interpretacijsko pomagalo. Zato enako velja tudi po ZMZ. Tožnika nepravilno (re)interpretirata odločitev tožene stranke, kajti iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da neposredne grožnje in psihično nasilje nikakor ne morejo biti preganjanje v smislu drugega odstavka 2. člena ZMZ, ampak je tožena stranka ugotovila, da oblika dejanj, ki sta jih navajala tožnika, sicer spada v možna dejanja preganjanja, vendar te grožnje v obravnavanem primeru niso dosegle zadostne intenzivnosti, kontinuiranosti ali ponavljanja v relevantnem časovnem obdobju. Ker je tožena stranka pravilno štela, da dejanja psihičnega nasilja in groženj spadajo v okvir dejanj preganjanja po drugem odstavku 26. člena ZMZ, iz tožbenih navedb ni jasno, v čem ZMZ, ki vsebuje drugačno formulacijo kot Direktiva v drugem odstavku 9. člena, posega v pravni interes tožnikov. Zaradi tega v obravnavanem primeru ni potrebna presoja skladnosti med ZMZ in Direktivo. Tožena stranka je tudi pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan, tožnika pa dokazne ocene s konkretnimi ugovori niti ne izpodbijata. Zato sodišče prve stopnje ne pon avlja razlogov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZMZ), temveč sledi dokazni oceni tožene stranke.

Tožnika vlagata pritožbo s pomočjo A.A., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da izpodbijana sodba sicer formalno odgovarja na tožbene ugovore, vendar na nekatere od njih povsem napačno ali pa se jim po vsebini izmakne. Posamezni ugovori so bili zavrnjeni tudi iz razloga, da naj bi bili pavšalni in nekonkretni, zato jih v pritožbi ponovno citirata v celoti. V zvezi s tožbenim ugovorom le delnega upoštevanje napotkov iz predhodnih sodb sodišč navajata, da tožena stranka in sodišče prve stopnje bistveno sporno vprašanje, ali je tožena stranka imela zakonito podlago za nespoštovanje izrecne zahteve sodišča po odločanju v rednem postopku, razlagata različno. Tožena stranka se je pri tem povsem na splošno sklicevala samo na novo zakonsko ureditev po ZMZ in na razširitev virov za odločanje v pospešenem postopku, sodišče prve stopnje pa dopustnost in zakonitost tega, da redni postopek ni bil izveden, opravičuje s tem, da napotek iz prejšnjega upravnega sojenja v tej zadevi preinterpretira tako, kot da se je nanašal samo na ugotavljanje tistih treh bistvenih okoliščin, na katere je tožena stranka oprla odločitev o zlorabi postopka. Pri tem pa ne drži trditev sodišče prve stopnje, da se nova odločba ne opira na nobeno od teh prvotnih treh bistvenih okoliščin, saj se opira na povsem isto tretjo okoliščino, to je, zakaj prosilca nista zapustila države že prej. Nezakonito pa je tudi njegovo stališče, ko je najprej ugotovilo kršitev ustavnopravnih procesnih jamstev iz 22. člena URS, nato pa navedlo, da ugotovljena procesna napaka ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, ker tožnika v tožbi ne navajata nič konkretnega v zvezi z omenjenimi dejstvi v tem smislu, da so ugotovljena dejstva netočna oziroma da imata šele v upravnem sporu možnost izpodbijanja teh navedb. Ustavno sodišče je namreč že v več primerih razsodilo, da opustitev soočenja prosilca z ugotovitvami pristojnega organa sama po sebi pomeni kršitev ustavne pravice iz 22. člena URS, zato je treba odločbo tožene stranke odpraviti in ji zadevo vrniti v ponovno odločanje. V zvezi z očitno neskladnostjo 26. člena ZMZ z ŽK (v povezavi s tretjo alineo 55. člena ZMZ) in s predlogom za presojo ustavnosti po 156. členu URS pa navajata, da izpodbijana sodba ta ključni in v tožbi natančno utemeljeni ugovor zavrača vsebinsko zgrešeno in nezakonito ter mimo tožbenih ugovorov. Resnična teza tožbe je povsem nedopustna tendenca dosedanje upravne in upravno-sodne prakse zreducirati „preganjalna dejanja“ na dejanja nasilja, celo samo fizičnega nasilja, in tako izločiti iz upravičenosti do azila vse druge oblike hudih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki zaradi svoje teže (ali v manj težkih oblikah tudi samo zaradi svojega ponavljanja) lahko naredijo normalno življenje prizadetemu v njegovi državi neznosno in s tem pomenijo preganjanje v smislu ŽK. Na to bistveno sporno vprašanje, ali poleg dejanj fizičnega in psihičnega nasilja (in »neposrednih groženj«) spadajo med »preganjalna dejanja« tudi »druge oblike hudih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki lahko naredijo normalno življenje prizadetemu v njegovi državi neznosno, pa sodišče prve stopnje ne odgovarja. Za v svetu uveljavljene interpretacije ŽK to ni niti malo sporno, le naša upravno-sodna praksa tega ne upošteva, niti te interpretacije neposredno ne zavrne. Sodišče prve stopnje tudi do ključnega tožbenega predloga, to je za presojo ustavnosti 26. člena ZMZ, ne zavzame stališča. Zahtevana je bila ustavna presoja celotnega 26. člena ZMZ, izpodbijana sodba pa predlog zreducira le na drugi odstavek. Pravni interes tožnikov za ustavno presojo ključne neskladnosti tega člena z ŽK (ker namesto »utemeljenega strahu pred preganjanjem« kot kriterij za presojo utemeljenosti prošnje za azil postavlja »dejanja preganjanja«), pa je razviden že iz besedila tožbe, npr. iz navedb tožene stranke v odločbi na str. 6/2, 7/3, 8/4 in 9/5, ki jasno dokazujejo, da tožena stranka kot kriterij za presojo dosledno in na vseh mestih upošteva preganjanje (namesto utemeljenega strahu pred preganjanjem) in samo že izvršena preganjaln a dejanja (kaj se je konkretno prosilcem že zgodilo). To pa je v eklatantnem nasprotju z vsemi relevantnimi strokovnimi interpretacijami ŽK (Hathaway) in s tujo judikaturo, zlasti z ameriško, kanadsko in avstralsko. Judikatura v državah EU pa je vedno bolj pod vplivom enako zgrešene koncepcije »preganjanja« (namesto: utemeljenega strahu pred preganjanjem), kakršna se je uveljavila tudi v 9. členu Direktive. V zvezi s tožbenim ugovorom nepotrebnosti in nemožnosti ugotavljanja neizpolnjenosti pogojev po 26. členu ZMZ, ker so ti pogoji v nasprotju z ŽK, pa tožba sploh ni zatrjevala nepravilne subsumpcije relevantnih dejstev pod zakonski dejanski stan, ampak subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod protiustavno oziroma z ŽK neskladno normo. Temu bistvenemu tožbenemu ugovoru pa se sodišče prve stopnje izogne. Izpodbijana sodba na tožbene navedbe v zvezi s protiustavnostjo in nezakonitostjo odločbe zaradi kršitve jezikovnih pravico odgovarja le indirektno, in sicer da tožba ni konkretno navedla, v čem je bil prevod po vsebini pomanjkljiv. Pri tem tožnika izpostavljata metodološko vprašanje, kako naj slovenski sestavljavec tožbe, ki ne zna jezika prosilca, in prosilec, ki ne zna slovenskega jezika, to sploh ugotovita. V konkretnem primeru pa je slovenski sestavljavec tožbe sodišču prve stopnje natančno označil (na slovenskem originalu), kateri odstavki in posamezni stavki so bili v ruščino prevedeni, in kateri ne. Sodišče prve stopnje se do izrecnega predloga za presojo ustavnosti 10. člena ZMZ sploh ne opredeli; do vprašanja neskladnosti te ureditve z 22. členom URS in zatrjevano neskladnost s 25. členom URS pa zavrne s povsem „nesklepčno“ utemeljitvijo. Neskladnost z 62. členom URS pa zavrne z utemeljitvijo, da je imel zakonodajalec v tem členu »pooblastilo za specialno zakonsko ureditev tega vprašanja, zato zatrjevana neskladnost ni podana“. V resnici pa ima zakonodajalec po tem členu pooblastilo le za urejanje načina, kako se uresničuje ta ustavna pravica, ne pa za omejevanje te pravice, ki pa je nedvomno omejena, če človek niti odločbe, s katero se postopek konča, ne dobi v celoti v svojem jeziku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v ŽK, to je, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, oziroma osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Po ZMZ o mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v rednem (53. člen ZMZ) ali v pospešenem azilnem postopku (54. člen ZMZ).

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru o prošnjah tožnikov pravilno in zakonito odločala v pospešenem postopku in je tudi utemeljeno zavrnila na podlagi tretje alinee 55. člena ZMZ.

Pritožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker tožena stranka v zadevi v ponovljenem postopku ni odločila v rednem postopku, tako kot sta to odločili sodišči v prvotnem postopku, ko sta še odločali po ZAzil, ni utemeljen. Rednega postopka po ZAzil v času odločanja tožene stranke ni bilo več, saj se po prvem odstavku 140. člena ZMZ postopki, začeti po ZAzil, končajo po določbah ZMZ. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba dejstvo, da tožena stranka ni odločala v t.i. rednem postopku, kot sta ji to naložili sodišči v prvem postopku, v tem upravnem sporu presojati z vidika ZMZ.

Po 53. členu ZMZ redni postopek obsega ugotavljanje vseh dejstev in okoliščin iz vseh desetih alinej 23. člena ZMZ, vključno iz zadnjih dveh alinej. V pospešenem postopku pa odloča organ, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alinee 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrne le, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. V 55. členu ZMZ pa je (med drugim) določeno, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (tretja alinea 55. člena ZMZ). To pa je pravna podlaga za odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji, določeni v 54. členu ZMZ, da lahko pristojni organ odloči v pospešenem postopku. Dejansko stanje je bilo namreč mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alinee 23. člena ZMZ, spoštovana pa so bila tudi vsa procesna jamstva in pravice. Podan pa je tudi materialno pravni pogoj za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene, določen v tretji alinei 55. člena ZMZ.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upravno sodišče v prvotnem postopku naložilo toženi stranki, da pretežno ugotavlja dejstva v rednem postopku zato, ker tožena stranka treh bistvenih okoliščin, na katere je oprla odločitev, ki je temeljila na zlorabi postopka po ZAzil (da bi morala tožnika vložiti prošnjo že v Češki republiki ali pa takoj, ko sta prišla v Slovenijo; ali je bil tožnik iz službe odpuščen, ali pa je sam dal odpoved in ali bi tožnik lahko na podlagi združevanja družine zaprosil za azil že prej), ni ugotovila z zadostno stopnjo zanesljivosti. Prav tako pa je pravilna ugotovitev, da tožena stranka v ponovnem postopku svoje odločitve ni več oprla na navedene okoliščine, ki so se nanašale na zlorabo postopka, temveč na okoliščine, na podlagi katerih je odločila, da je očitno, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za azil po tretji alinei 55. člena ZMZ. Tako tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da odločba temelji na isti tretji bistveni okoliščini kot v prvem postopku, čeprav je tožena stranka dejansko navedla, da za njo še vedno ni sprejemljivo pojasnilo tožnikov, zakaj izvorne države nista zapustila že prej. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka namreč v tej zvezi glede izdaje potnega lista za tožnico ugotovila drugačne podrobnosti in pravno relevantna dejstva kot v prvi odločbi, predvsem pa jih je ocenjevala v povezavi z njunimi navedbami o preganjanju in ravnanju uradnih oblasti pri izdaji potnih listov. Zato je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje odločitve v ponovnem postopku ni oprla na ista dejstva, a na drugi pravni podlagi, oziroma da izpodbijana odločba ne temelji na istih nedokazanih dejstvih, zaradi katerih je bila prva odločba tožene stranke odpravljena. Čeprav pa drži tožbena in pritožbena navedba, da je tožeča stranka odločila pretežno na podlagi podatkov in dokumentacije, s katero je že razpolagala v prvem postopku, pa pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da je tožena stranka v prvi odločbi listine in dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnika, samo navedla (ne pa tudi upoštevala in prevedla, kot je to v prvi odločbi tudi izrecno navedeno) in se do nje oziroma v njej vsebovanih dejstev ni opredeljevala in jih ni analizirala, tako kot je to storila v ponovljenem postopku (npr. drugi in tretji odstavek na 7. strani, tretji odstavek na 8. strani, prvi in četrti odstavek na 9.strani, tretji odstavek na 10. strani).

Pritožbeno sodišče se tudi strinja, da tožnika z vidika procesnih garancij pa tudi sicer konkretno ne navajata, v čem je pospešeni postopek lahko vplival na zakonitost in pravilnost odločitve. Tega ne spreminja niti v pritožbi očitana nezakonitost stališča sodišča prve stopnje, da na to ni mogla vplivati niti ugotovljena procesna napaka z vidika ustavno-pravnih jamstev iz 22. člena URS, to je, da je tožena stranka dokazno oceno oprla tudi na nekatere dokumente (Kazenski zakonik Rusije, dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnika, na primer delovna knjižica in podatek o sklenitvi cerkvene poroke), ne da bi pred izdajo odločbe soočila tožnika s svojimi ugotovitvami na podlagi teh listin in jima dala posebno možnost, da se o teh ugotovitvah izrečeta. Ne glede na to, da gre sicer za ugotovitve na podlagi splošnih dejstev (Kazenski zakonik Rusije naj bi bil znan vsaj tožniku, ki je po poklicu pravnik) oziroma na podlagi dokumentacije, ki sta jo predložila tožnika sama, pa je za odločitev glede te zatrjevane kršitve pomembna zlasti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika te procesne napake s tožbo niti ne izpodbijata. V tožbi in v pritožbi niti ne zatrjujeta, da gre za netočna dejstva oziroma za dejstva, pomembna za odločitev oziroma za izdajo odločbe v smislu 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 30. člena ZMZ in v povezavi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 oziroma za takšno bistveno kršitev postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Tudi pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu in se je nanje sklicevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodb. Sicer pa tožnika v pritožbi v bistvu ponavljata tožbene navedbe, do katerih se je že opredelilo sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče glede teh pritožbenih navedb sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe. Pri tem pa se pridružuje stališčem sodišča prve stopnje glede vprašanj, ki so neposredno povezana z obravnavanim primerom, se pa ne opredeljuje do širše problematike, ki jo v okviru citiranja sodb upravnega sodišča navaja sodišče prve stopnje. Tako se npr., glede na to, da tožba niti pritožba ne štejeta za sporno vprašanje opustitve osebnega razgovora, ne opredeljuje do polemike oziroma stališč sodišča prve stopnje in pritožbe v zvezi z izjavo iz zadnje alinee drugega odstavka 119. člena ZMZ in odločanjem na podlagi osebnega razgovora v smislu 45. in 47. člena ZMZ. Ne glede na to pa pripominja, da je izjava prosilca določena v dvaintrideseti in ne v enaintrideseti alinei, tako da ta izjava ni le eden izmed podatkov iz prve do enaintridesete alinee drugega odstavka 119. člena ZMZ, s katerimi se po prvem odstavku 43. člena ZMZ izpolni prošnja preden prosilec poda samostojno izjavo o razlogih za vložitev prošnje.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma ni zavzelo nikakršnega stališča do ključnega tožbenega predloga, to je do zahtevane ustavne presoje celotnega 26. člena ZMZ, pritožbeno sodišče sicer meni, da se je sodišče prve stopnje s svojo razlago opredelilo (deloma posredno) tudi do teh tožbenih ugovorov in predlogov ter pri tem podalo ustrezno razlago, zakaj meni, da ti ugovori in predlogi niso utemeljeni in zakaj meni, da je odločba tožene stranke tudi v tem delu pravilna in zakonita. Po 125. členu URS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Po 156. členu URS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem. Za takšno odločitev sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev. Če pa stranka da takšen predlog, to ni tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločiti. Po presoji pritožbenega sodišča v takem primeru sodišču, ker o oceni skladnosti določb zakonov z ustavo ni pristojno odločati, temveč je to oceno pristojno opraviti ustavno sodišče, tudi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje posamezno zakonsko določbo za ustavno skladno in zakaj v zvezi s predlogom stranke ne bo začelo postopka pred ustavnim sodiščem. Zato izpodbijana sodba glede teh vprašanj nima s pritožbo očitanih pomanjkljivosti, saj neopredelitev do tožbenega predloga, da naj sodišče začne postopek ocene ustavnosti 26. člena ZMZ na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da ni sporno, da se v smislu ŽK kot tudi sedaj po drugem odstavku 2. člena ZMZ, status begunca prizna osebi zaradi utemeljenega strahu (objektivni in subjektivni element) pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju. Najprej je torej treba ugotoviti, ali gre za razlog po ŽK: 1. rasa, vera, narodnost, politična in druga pripadnost, nato, ali gre za 2. preganjanje: dejanja, ki jih zatrjuje, njihova oblika, intenzivnost in podobno, vse v smislu ZMZ; če po tem kriteriju sploh ne gre za preganjanja, je nadaljnja presoja utemeljenosti strahu nepotrebna. Če pa ni preganjanja, ker v tem primeru tudi po presoji vrhovnega sodišča ni podano preganjanje v smislu ZMZ, utemeljenosti strahu sploh ni bilo treba ugotavljati.

Kakšne pa morajo biti lastnosti dejanja preganjanja (objektivni element), pa v smislu 1A. člena ŽK in v skladu z 9. členom Direktive določa 26. člen ZMZ, ki v prvem odstavku določa njihovo intenzivnost, in sicer morajo biti dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ni mogoče omejiti, ali pa morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Objektivne relevantne oblike dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom ŽK pa so določene v drugem odstavku navedenega člena, in sicer dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona; dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. V 24. in 25. členu ZMZ pa so določeni subjekti preganjanja in resne škode oziroma zaščite, razlogi preganjanja pa so določeni v 27. členu ZMZ. Vsi ti členi torej le podrobneje opredeljujejo pojem preganjanja in skupaj z drugimi določbami ZMZ tvorijo celoto pri opredeljevanju pogojev za mednarodno zaščito iz 2. člena ZMZ. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da 26. člena ZMZ, ker ne vsebuje tudi dikcije utemeljenega strahu, ni v nasprotju z ŽK. Za presojo upravičenosti oziroma izpolnjevanje pogojev za status begunca morajo biti tako podani kumulativno objektivni (dejanja preganjanja) in subjektivni (utemeljen strah pred preganjanjem) pogoji, pri tem pa je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjanja, na podlagi katerih obstaja tako utemeljen strah, da je oseba zapustila svoje ozemlje. Pri presoji pogojev za priznanje statusa begunca oziroma njegovega utemeljenega strahu pred preganjanjem morajo biti tako podana objektivna dejanja preganjanja, ki pa morajo biti take narave in oblike ter intenzivnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ. Pri tem pa ni odločilnega pomena, ali so se taka dejanja prosilcu že zgodila, temveč tudi, ali obstaja resna in neposredna nevarnost na podlagi npr. splošnih okoliščin in dogodkov (genocid, rasna nestrpnost, vojna, preganjanje drugih) ali pa konkretnih za prosilca, da se bodo zgodila, in je zato njegov strah pred preganjanjem utemeljen. Tako se lahko šele na podlagi objektivnih lastnosti in vrst dejanj preganjanja (preteklih ali grozečih) v smislu ZMZ presodi, ali je subjektivni strah glede teh preganjanj objektivno in zlasti subjektivno utemeljen.

Vprašanje utemeljenosti strahu pred preganjanjem je treba zato preučiti glede na okoliščine vsakega posameznega primera, dolžnost prosilca za azil pa je predložitev dokazov, potrebnih za presojo verodostojnosti dejstev in okoliščin, na katere se sklicuje. Ker gre za pravno dobroto, ki jo tujcu da (druga) država, je prosilec dolžan izčrpno in po resnici povedati okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (21. člen ZMZ). Če prosilec teh zakonskih obveznosti, na katere mora biti pred sprejemom prošnje na predpisanem obrazcu (119. člen ZMZ) posebej opozorjen (9. člen ZMZ), ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične, neverodostojne ali pa neprepričljive izjave, sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna.

Na tej podlagi pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovila vsa pomembna dejstva, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki sta jih navedla tožnika, in na podlagi predložene dokumentacije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja, da tožnika očitno ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Tožnika utemeljenega strahu pred preganjanjem očitno nista izkazala, saj nista navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Dejanja oziroma dogodki, ki jih opisujeta, sicer lahko vsebujejo elemente fizičnega in psihičnega nasilja iz prve alinee drugega odstavka 26. člena ZMZ, vendar očitno niso dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prva alinea prvega odstavka 26. člena ZMZ), niti očitno ne predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alinea prvega odstavka 26.člena ZMZ). Tožnika po njegovih navedbah preganjajo vsi, vendar ne navede nobenega konkretnega dogodka (razen, da ga je leta 2000 preteplo pet ljudi), ki bi potrjeval te njegove splošne navedbe, niti to ne izhaja iz dokumentacije, ki jo je predložil v postopku. Nasprotno je iz te dokumentacije mogoče razbrati, da je tožnik s svojimi prizadevanji oziroma z zapleti za pridobitev dokumentacije o svojem dedu in za ustanovitev društva dokaj ostro seznanjal domače visoke državne uradnike in varuha človekovih pravic kot tudi nekatere mednarodne institucije, vključno z Evropskim varuhom človekovih pravic, kar ne kaže na tožnikov strah, da bi bil zaradi teh njegovih ravnanj deležen morebitnega preganjanja. Tudi dejanja, ki jih navaja tožnica, niso take narave, da bi lahko dosegla intenziteto iz prve in druge alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ, saj konkretni dogodki, kot jih tožnica opisuje, ne morejo pomeniti dejanj preganjanja v smislu ZMZ, zato tudi utemeljenega strahu v smislu ZMZ ni mogoče ugotavljati. Na to ne kažejo niti nekatere tudi po mnenju pritožbenega sodišča protislovne tožničine navedbe, npr. da otrok niso hoteli sprejeti v vrtec, med tem ko so njo v tem vrtcu zaposlili; da so jo pretepli, ker so jo videli pri maši, ne navaja pa nobenih težav, ko sta pomagala pri graditvi cerkve; da tega pretepa ni javila policiji, ker prijave ne bi sprejeli, po drugi strani pa je prijavila, ko sta jo pretepla soseda. Tožnika naj bi bila preganjana zaradi političnega prepričanja, pripadnosti nevladni organizaciji, narodnosti in vere, vendar med dejanji in razlogi preganjanja, ki sta jih navedla, nista uspela izkazati vzročne zveze, niti ne navesti konkretnih subjektov preganjanja iz 25. člena ZMZ. Tako ni jasno, ali ju vsi preganjajo iz vseh treh razlogov ali pa jih nekateri preganjajo zaradi vere, drugi pa npr. zaradi političnega prepričanja. Tožnika sicer navajata več vrst dejanj preganjanja in dogodkov, vendar tudi na podlagi kombinacij vseh zatrjevanih dejanj, dogodkov in okoliščin očitno ni mogoče zaključiti, da gre za dejanja preganjanja v smislu ZMZ, na podlagi katerih bi bilo treba ugotavljati utemeljen strah pred preganjanjem v smislu druge alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ.

Konkretne formulacije tožene stranke, ki jih v tožbi in ponovno v pritožbi navajata tožnika, iz katerih naj bi izhajalo, da tožena stranka svojo odločitev temelji izključno na preteklih dejstvih oziroma na že izvršenih preganjalnih dejanjih, pa so logična posledica tožnikovih in tožničinih navedb, saj svojo prošnjo utemeljujeta predvsem oziroma skoraj izključno na preteklih dogodkih. Zato se je tožena stranka do njih morala opredeliti. Pred podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite pa sta bila seznanjena s svojimi pravicami in dolžnostmi (9. člen ZMZ) in bila opozorjena, da morata sama navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njun strah pred preganjanjem ali resno škodo (21. člen ZMZ), vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča nista navedla nobenih takih relevantnih subjektivnih niti objektivnih okoliščin, ki bi kazale na njun utemeljen strah pred bodočim preganjanjem, oziroma nista izkazala, da se bodo dejanja, ki sta jih opisovala in niso izpolnjevala kriterijev za preganjanje v smislu ZMZ, stopnjevala do te mere, da bi dosegla intenziteto in obliko preganjanja v smislu ŽK in ZMZ. Tožnika navajata le taka pretekla dejanja in dogodke, s katerimi utemeljujeta, da sta bila preganjana, in z njimi utemeljujeta svoj odhod iz države, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na njihovo intenzivnost, težo in pomen očitno ne izpolnjujejo kriterijev iz prvega odstavka 26. člena ZMZ. Pritožbene navedbe, da tožena stranka navaja samo dejanja preganjanja, ne pa tudi utemeljenega strahu pred njimi, glede na že omenjeno celoto in povezanost določb ZMZ v ničemer ne vplivajo na pravilnost njene odločitve. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v citiranih formulacijah navaja le objektivne elemente preganjanja oziroma sledi dikciji določb 26. in 28. člena ZMZ kot bistvenih elementov tretje alinee 55. člena ZMZ. Tožena stranka je torej le ugotovila, da v obravnavanem primeru očitno niso bila podana niti objektivna dejanja preganjanja oziroma pogoji iz navedenih členov. Ker je ocenila, da zatrjevana dejanja niso preganjanje v smislu ZMZ, se ji ni bilo treba opredeljevati do strahu zaradi preteklih dejanj. Ocenila je tudi, da tožnika svojega strahu, da ju bodo v primeru vrnitve ubili, nista z ničemer utemeljila in konkretizirala. Predvsem pa se je določno in jasno opredelila do vprašanja utemeljenega strahu tožnikov pred preganjanjem, ko je navedla, da morata biti tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve individualno utemeljena, prosilca pa subjektivnega strahu nista izkazala za verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega.

Dejanja, ki jih tožnika opisujeta, tako glede na ustaljeno upravno in sodno prakso ter glede na 26. in 28. člen ZMZ ne ustrezajo vsebini že v postopkih za azil po prejšnjem zakonu uveljavljenih pravnih standardov preganjanja, ki so se izoblikovali, ko se je Direktiva sicer uporabljala le kot razlagalni pripomoček. Tudi v tedanji sodni praksi se za preganjalna dejanja niso štela samo dejanja nasilja, predvsem fizičnega nasilja. Pritožbeno sodišče namreč meni, da je pravni standard psihičnega nasilja mogoče uvrstiti tudi dejanja, dogodke in okoliščine ter posledice, kot jih zatrjujeta tožnika, vendar mora prosilec v postopku mednarodne zaščite prepričljivo predstaviti in pojasniti ter po možnosti z (verodostojnimi listinami) potrditi zatrjevane okoliščine in dejstva, ki utegnejo biti pomembna za pridobitev mednarodne zaščite. Temu standardu pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnika nista zadostila. Tako po presoji pritožbenega sodišča nista izkazala niti v prošnjah zatrjevala, da jima grozijo take druge oblike kršitve ustavnih pravic, ki zaradi svoje teže ali zaradi ponavljanja lahko naredijo prizadetemu normalno življenje neznosno. Glede na navedeno in glede na to, da tožena stranka šteje dogodke, ki jih tožnika navajata kot možne oblike dejanj preganjanja iz prve alinee drugega odstavka 26. člena ZMZ, vendar nimajo lastnosti iz prvega odstavka tega člena, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da ugotavljanje protiustavnosti drugega odstavka 26. člena ZMZ zaradi neskladja z 9. členom Direktive (ker ta določba ZMZ dejanja preganjanja našteva taksativno, Direktiva pa eksemplifikativno) oziroma razreševanje razmerja med ZMZ in Direktivo v obravnavanem primeru ni potrebno. Ne glede na dikcijo drugega odstavka 26. člena ZMZ namreč vrhovno sodišče meni, da so ta dejanja našteta le primeroma.

V zvezi s tožbenimi in pritožbenimi navedbami o protiustavnosti in nezakonitosti odločbe tožene stranke zaradi kršitve jezikovnih pravic (ker tožnikoma ni bila vročena v celoti prevedena v njunem jeziku in ker ne vsebuje bistvenih razlogov za odločitev) se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni bila kršena ta pravica. Prav tako meni, da zaradi tega odločbe tožene stranke ni treba odpraviti, niti, da bi bilo treba (zaradi domnevne neskladnosti tretjega odstavka 10. člena ZMZ z 22., 25. in 62. členom URS) v obravnavanem primeru postopek prekiniti in sprožiti postopek za presojo ustavnosti te določbe. Določba tretjega odstavka 10. člena ZMZ, ki določa, da se v jezik, ki ga prosilec razume, prevedejo le izrek, kratek povzetek obrazložitve, iz katerega izhajajo bistveni razlogi za odločitev, in pravni pouk, ima tudi po presoji pritožbenega sodišča podlago za specialno zakonsko ureditev tega vprašanja v 62. členu URS, iz katere izhaja, da se način (v posameznih postopkih različno in v različnem obsegu) uresničevanja uporabe te pravice določi z zakonom. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Up 482/2007 z dne 19.7.2007, na katero se sklicuje tudi pritožbeno sodišče v tej sodbi. Ob predpostavki, da so prosilcu zagotovljena temeljna postopkovna jamstva (8. člena ZMZ), informiranja (9. člen ZMZ), pravica do tolmača (prvi in drugi odstavek 10. člena ZMZ), svetovalcev za begunce (13. člen ZMZ) oziroma brezplačna pravna pomoč pooblaščencev, pritožbeno sodišče meni (ne da bi se spuščalo, iz razlogov že navedenih v tej sodbi, v presojo ustavnosti), da lahko prosilci, ki jezika, v katerem poteka postopek, ne razumejo, učinkovito zastopajo svoje interese. Zato izpodbijana ureditev tretjega odstavka 10. člena ZMZ sama po sebi ne posega v ustavne pravice iz 22. in 25. člena URS. Pri tem pa gre tudi opozoriti, da Direktiva Sveta, 2005/5/ES z dne 1.12.2005, določa, da organ prosilca le obvesti (in torej ne prevede cele odločbe) o vsebini odločbe v jeziku, za katerega se lahko upravičeno domneva, da ga razume, celo v primeru, kadar prosilcu ne pomaga ali ga ne zastopa pravni ali drugi svetovalec in kadar mu ni na voljo brezplačna pravna pomoč.

Prav tako pa se vrhovno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnika v tožbi nista pojasnila, v čem naj bi po njunem mnenju pomanjkljiv prevod odločbe tožene stranke vplival na njune pravice iz omenjenih členov URS oziroma zakaj pomenijo tako kršitev postopka, da je bilo tožnikoma onemogočeno sodno varstvo in enako varstvo pravic in da je na tej podlagi podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnika v tožbi ne navajata, katerih bistvenih razlogov za odločitev iz odločbe ni v prevodu, temveč to nalogo nalagata sodišču oziroma mu predlagata, da najprej zahteva prevod ruskega prevoda nazaj v slovenščino in samo presodi tožnikova pavšalno zatrjevana dejstva ter naj primerja priloženi tekst odločbe v slovenskem jeziku, na katerem so označeni odstavki odločbe, ki so bili prevedeni v ruski jezik. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je dokazno breme tako v upravnem postopku (140. člen ZUP) kot v upravnem sporu (180. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člen ZUS-1) na tistemu, ki nekaj zatrjuje. Zato bi morala tožnika (ne glede na metodološko problematiko, ki jo izpostavljata) ob pravni pomoči pooblaščenca, ki sta jo imela sama, natančno in konkretno navesti, katerih po njunem mnenju bistvenih razlogov za odločitev ni v prevodu, vključno z navedbo, v čem je ta opustitev vplivala na uresničevanje njunih procesnih jamstev in pravic. Tega pa tožnika tudi po presoji pritožbenega sodišča nista izkazala niti z v pritožbi zatrjevano opustitvijo prevoda, ki se nanaša na tožničin potni list, ki ga je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve Železniškega okrožja v ... Četudi je mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da se ta potna listina, na katero se sklicuje tožena stranka, lahko nanaša na dovoljenje v notranjem in ne mednarodnem prometu, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za dejstvo, pomembno za odločitev oziroma za izdajo odločbe, oziroma ne gre za bistveni razlog za odločitev, ki bi moral biti preveden v smislu tretjega odstavka 10. člena ZMZ, temveč le za enega od razlogov, zakaj tožena stranka dvomi v tožnikove trditve, da sta imela težave pri pridobivanju potnih listov. Zato iz teh razlogov tudi pritožbeno sodišče očitke glede vsebine in obsega prevoda odločbe tožene stranke kot pavšalne zavrača. Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja ter ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta, zato pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tem primeru ni mogoče z uspehom uveljavljati (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).

Ker glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka niti zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.