Jedro

Tožena stranka (društvo) ne more s pravilnikom spreminjati pravil o dopustnosti sodnega varstva. Takšna določba, na podlagi katere bi moral delavec, da bi bilo sodno varstvo dopustno, vložiti pritožbo pri delodajalcu (na organ druge stopnje), je neupoštevna. Tožnik je ravnal pravilno, ko je zoper prenehanje delovnega razmerja uveljavljal sodno varstvo v 30-dnevnem roku pred delovnim sodiščem.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi, tako da se sodba v 4. odstavku I. točke za znesek 6.000,00 EUR in v 1. odstavku II. točke za plačilo 56.000,00 EUR ter v 6. odstavku I. točke glede odločitve o stroških postopka postopka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da sklep o prenehanju delovnega razmerja disciplinske komisije tožene stranke z dne 23. 11. 2009 ni zakonit in se razveljavi ter da se ugotovi, da je bilo delovno razmerje odpovedano nezakonito in da je trajalo do 26. 9. 2010. V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku osem dni po pravnomočnosti sodbe plačati: delno plačo oziroma nadomestilo plače za mesec november 2009 v znesku 467,00 EUR ter plačati od neto zneska določene davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2009 do plačila; plačo oziroma nadomestilo plače za čas od 1. 12. 2009 do 26. 9. 2010 v mesečnem znesku 2.000,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dneva naslednjega meseca, pri čemer mora od bruto zneska plače odvesti zakonske določene davke in prispevke; plačati vse zakonske določene davke in prispevke od 1. 7. 2009 do 23. 11. 2009. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku popolno in pravično odškodnino v višini 6.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka osem dni do plačila. Prav tako je naložilo toženi stranki, da tožniku izstavi pisne obračune plač in prispevkov in socialnega zavarovanja v roku osem dni po plačilu. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.362,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka osem dni do plačila pod izvršbo (I. točka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 56.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila zavrnilo. Zavrnilo je tudi plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v višini 20.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo kot navaja zoper odločitev o odmeri odškodnine v višini 6.000,00 EUR iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da iz razlogov sodbe, ki se nanašajo na popolno in pravično odškodnino zaradi nezakonito podane odpovedi v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih pravilno izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni mogoče, v nadaljevanju pa sodišče navede, da je odškodnina v višini 6.000,00 EUR ustrezna odškodnina, saj višino odmerjene odškodnine zakon v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča omejuje na največ 18 mesečnih plač delavca izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dosojena odškodnina naj ne bi odstopala od dosedanje prakse sodišč. Višina 6.000,00 EUR ne predstavlja niti dveh bruto plač tožnika – bruto plača tožnika je znašala okoli 3.200,00 EUR, tako da je odškodnina nekje 1,5 plače tožnika. Sodba je neobrazložena, ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti in to predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pri odmeri odškodnine bi bilo potrebno upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, poklic, delovno dobo, starost, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in drugo, česar pa sodišče ni storilo. Poklic trenerja je zelo specifičen poklic, saj zanj veljajo pravila, ki jih določa športni trg in obstaja zgolj omejeno število trenerskih mest. Drži, da je bil tožnik od 27. 9. 2010 do 19. 4. 2011 trener nogometnega kluba K., vendar je od 20. 4. 2011 ponovno brez zaposlitve in tožniku tako v bodoče ni zagotovljeno delo, kakor bi bilo z zaposlitvijo pri toženi stranki, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je oče dveh šoloobveznih otrok in brez drugih prejemkov. Tožena stranka je tožniku odvzela možnost boljšega zaslužka, pri čemer je bil tudi izpostavljen negativni medijski izpostavljenosti. Tožniku je neprijetno pred družino, prijatelji, okolico in nogometnimi strokovnjaki, s katerimi se srečuje. Prav tako sodišče ni upoštevalo kot kriterij za presojo višine odškodnine tudi dejstvo, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, kar je navedlo že višje sodbe v sodbi opr. št. Pdp 654/2007 z dne 14. 2. 2008. Kot izhaja iz navedene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča velja višina v 118. členu ZDR zgolj za pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, sankcije v primeru nezakonite odpovedi pogodbe za določen čas pa zakon ne omejuje. Sodišče ni upoštevalo kriterijev, ki jih je že izoblikovalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sodba ima tako pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in zavrže tožbo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni v I. točki izreka tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter toženi stranki (pravilno: tožeči stranki) naloži plačilo vseh pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki (pravilno: tožeči stranki) naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče zavzelo stališče, da je pogodbo sklenjeno dne 18. 6. 2009 med tožnikom in toženo stranko potrebno presojati po določbah Zakona o delovnih razmerjih, saj naj bi omenjena pogodba o sodelovanju imela elemente pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. in 9. člena Zakona o delovnih razmerjih in pri njej ne gre za pogodbo civilnega prava, ampak je med strankama obstajalo delovno razmerje. Pogodba o sodelovanju nima osnovnih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Tako je šlo za pogodbo civilnega prava in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zato je potrebno takšno sodbo razveljaviti in tožbo zavreči. Zavreči je treba tožbo tudi iz razloga, ker je tožba preuranjena. Tožnik je dne 22. 12. 2009 prejel odločitev drugostopnega organa pri toženi stranki o pritožbi zoper sklep o prenehanju pogodbenega odnosa. Tako je imela tožena stranka na dan vložitve tožbe še vedno čas za odločitev o pritožbi skladno s svojim pravilnikom in je torej tožba preuranjena. V kolikor pa je elektronsko sporočilo z dne 22. 12. 2009 šteti kot pravnoformalno veljavno pa tožena stranka opozarja, da drugostopnega sklepa tožeča stranka ni nikoli izpodbijala, kar pomeni, da je pravnomočen. Tožnik je grobo kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri svojem delu ni upošteval niti navodil direktorja tožnika (pravilno: tožene stranke), niti predsednika upravnega odbora. S svojem ravnanjem je kršil prepoved škodljivega ravnanja po 35. členu Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče po določilih 118. člena ZDR ni izvedlo nobenega dokaznega postopka in je odločilo brez pravnih zaključkov. Sodba ničesar ne pove o dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prisodilo oziroma odmerilo odškodnino tožniku in ne upošteva prakse Vrhovnega sodišča, da si odmere odškodnine ni mogoče predstavljati brez ustreznega dokaznega postopka, brez jasnih trditev in točno ugotovljenih dejstev o neki bodoči škodi. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in navaja, da je tožena stranka glede odškodnine že v svojih vlogah in v pritožbi uveljavljala, da v postopku izvedeni dokazi ne dajejo opore za nikakršno odškodnino, sploh pa ne za tako visoko kot jo terja tožnik. Tožnik se je namreč 27. 10. 2010 zaposlil pri NK K., tako da mu je po odločitvi sodišča delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 26. 10. 2010. Tožnik ni bil prikrajšan, saj je takoj dobil zaposlitev. Ni utemeljena odškodnina iz naslova delovne dobe in starosti, saj je delovanje trenerjev nogometnih klubih odvisno od rezultatov. Ne drži tudi navedba, da tožena stranka tožniku ni plačevala prispevkov, v kolikor bo sodba pravnomočna, bo tožena stranka dolžna plačati tudi vse prispevke iz naslova delovnega razmerja in tožnik iz tega naslova ne bo v ničemer prikrajšan. Tožnik navaja tudi določene pritožbene novote, ki jih drugostopno sodišče pri odločanju v pritožbi ne sme upoštevati. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu glede odločitve o prisojeni odškodnini zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja bistveno kršilo določbe postopka in sicer 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije v spisu, ki so jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika ter prič E.K. in R.B., ugotovilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku nezakonit in ga je razveljavilo, ugotovilo je, da je bilo tožniku odpovedano delovno razmerje nezakonito in je trajalo od prenehanja delovnega razmerja do dne 26. 9. 2010. V nadaljevanju je sodišče priznalo tožniku denarne zahtevke iz delovnega razmerja. Tožniku je priznalo tudi odškodnino v višini 6.000,00 EUR zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in v presežku tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz 118. člena ZDR v višini 56.000,00 EUR zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v višini 20.000,00 EUR.

- glede prenehanja delovnega razmerja Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da pogodba o sodelovanju, sklenjena dne 18. 6. 2009 med tožnikom in toženo stranko, ne pomeni pogodbe o zaposlitvi v smislu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 – ZDR). Iz pogodbe o sodelovanju z dne 18. 6. 2009 izhaja, da „Trener sklepa z društvom pogodbeno razmerje za čas od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2012“, kot to določa 2. člen pogodbe, pri čemer 1. člen točka c pogodbe izrecno določa, da „bo trener zaposlen v ND M.“. Torej gre za pogodbo o zaposlitvi, čeprav sicer pogodba nima tega naziva. Zaposlitev delavca oziroma delovno razmerje je namreč bistveni element pogodbe o zaposlitvi, ki jo loči od morebitnih drugih pogodb civilnega prava. Delovno razmerje pa je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca, kar pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik prejel sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 7. 12. 2009, kar med strankama tudi sicer ni bilo sporno. Tožnik je pravočasno vložil tožbo s priporočeno poštno pošiljko dne 6. 1. 2010, torej v 30-dnevnem prekluzivnem roku skladno z določili 3. odstavka 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je presojalo podani sklep o prenehanju delovnega razmerja in ugotovilo, da ni razvidno, ali je v konkretnem sporu bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali iz razloga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da tožena stranka ni podala zakonito odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti po postopku redne niti izredne odpovedi, pri čemer je poudariti, da je dokazno breme o tem, da je pogodba odpovedana zakonito na toženi stranki, kot to izrecno določa 82. člen ZDR in že iz tega razloga je bilo potrebno glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožbenemu zahtevku ugoditi. Ugotoviti je namreč, da je sodišče prve stopnje v tem delu sprejelo pravilno in popolno dokazno oceno in pravilno uporabilo materialno pravo, saj je izvedlo relevantne dokaze potrebne za pravilno rešitev pravnega vprašanja glede obstoja delovnega razmerja in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči iz razloga, ker je preuranjena, ker je tožnik dne 22. 12. 2009 prejel odločitev drugostopnega organa zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer naj bi tožena stranka imela na dan vložitve tožbe v skladu s pravilnikom še vedno čas za odločitev o pritožbi, torej je tožba preuranjena. Pritožbeno sodišče navaja, da tožena stranka najprej uveljavlja ugovor, da ne gre za pogodbo o zaposlitvi in s tem delovno razmerje, po drugi strani pa uveljavlja pritožbeni ugovor, da je tožba preuranjena upoštevaje pri tem 204. člen ZDR, ki sicer ureja uveljavljanje in varstvo pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, torej naj bi šlo za pogodbo o zaposlitvi. Sicer pa navedeni pritožbeni ugovor tudi ni utemeljen, saj ZDR v 3. odstavku 204. člena določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev te pravice pred pristojnim organom. Gre za zakonsko določilo, tako da pravilnik tožene stranke glede navedenega ne more biti drugačen in ZDR, katerega je bilo potrebno uporabiti glede na to, da gre za pogodbo o zaposlitvi, ne pozna več dvostopnega odločanja. Tako je tožnik moral glede na to, da mu je prenehalo delovno razmerje, vložiti tožbo, saj bi sicer tvegal, da bi zamudil prekluzivni rok za vložitev tožbe in s tem tudi izgubil pravico uveljavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotoviti pa tudi je, da je tožnik uveljavljal varstvo pravic skladno s pravnim poukom iz odločitve tožene stranke z dne 23. 11. 2009 in sicer na drugostopni organ v skladu z Disciplinskim pravilnikom tožene stranke, ki sicer v 12. členu določa disciplinske ukrepe, pri čemer je poudariti, da prenehanje delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti ukrep skladno z določili ZDR. Tožena stranka tudi zmotno meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je pogodba o sodelovanju civilna pogodba ter da bi moralo sodišče v takšnem primeru sodbo razveljaviti in tožbo zavreči. Za takšno stališče ni pravne podlage v ZPP niti v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih, ki sicer urejata postopek pred delovnimi sodišči. V tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za pogodbo civilnega prava, bi glede na določilo 19. člena ZPP, ki sicer določa, da mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost, moralo zadevo odstopiti v reševanje rednemu (okrajnemu ali okrožnemu) sodišču in nikakor ne bi moglo tožbe zavreči, kot to zmotno meni tožena stranka.

- glede plačila odškodnine Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR, pri čemer je višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 56.000,00 EUR zavrnilo. Zoper odločitev o odškodnini iz 118. člena ZDR podaja pritožbo tako tožnik, ki se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe, kot tudi tožena stranka, ki podaja pritožbo v ugodilnem delu, v katerem je sodišče tožniku prisodilo odškodnino. Pritožbeno sodišče ne odgovarja na posamezne pritožbene ugovore tako tožnika kot tožene stranke, pri čemer uvodoma le navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku po temelju utemeljeno priznalo odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 1. odstavka 118. člena ZDR, ki sicer določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v svoji pritožbi izrecno navaja, da sodišče pri odločitvi glede odškodnine storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. odstavka 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožena stranka tudi navaja, da sodišče ni izvedlo nikakršnih dokazov glede odmere odškodnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba pritožbena ugovora tako tožnika kot tožene stranke utemeljena, saj sodišče ob tem, ko ugotovi, da tožniku pripada odškodnina v smislu 1. odstavka 118. člena ZDR le navede, da tožniku pripada odškodnina v višini 6.000,00 EUR, pri čemer je ta odškodnina ustrezna odškodnina, saj višino odmerjene odškodnine zakon v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča omejuje na največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter da dosojena odškodnina ne odstopa od dosedanje prakse sodišč. Sodišče ne izvede nikakršnega dokaza in tudi v ničemer ne obrazloži, kakšne kriterije je upoštevalo pri določitvi višine odškodnine 6.000,00 EUR, razen da navedene zakonsko normo, da je odškodnina določena največ v višini 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tako se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, saj zgolj navedbe, da je odškodnina ustrezna, ne zadošča standardom preizkusa po pritožbenem sodišču. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v ponovljenem postopku jasno navesti, kaj je upoštevalo pri višini odškodnine, pri čemer tožnik utemeljeno navaja, da sodišče upošteva predvsem zaposlitvene možnosti delavca, poklic, delovno dobo, njegovo starost, druge okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in drugo, pri čemer se utemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009. Sodišče se bo moralo tudi posebej opredeliti glede tega, da ima tožnik specialen poklic ter tudi dejstvo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ob tem pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da si tožnik zmotno razlaga stališče pritožbenega sodišča, ki je v svojem sklepu pod opr. št. Pdp 654/2007 z dne 14. 2. 2008 poudarilo, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati, da gre za pogodbo o zaposlitvi za določen čas pri čemer naj bi pritožbeno sodišče štelo, da je odškodnina omejena le pri pogodbi za nedoločen čas, odškodnina pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas pa ni omejena. Pritožbeno sodišče je navedeno navedlo iz razloga, ker škoda pri pogodbi sklenjeni za določen lahko traja le za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi in ne dalj časa in je tako kvečjemu manjša kot bi bila škoda zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri pogodbi sklenjeni za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče tudi navaja, da je sicer neupošteven pritožbeni ugovor tožene stranke, da tožniku ne pripada nikakršna odškodnina, saj se je po prenehanju delovnega razmerja zaposlil. Poudariti je, da je odškodnina določena v 118. členu ZDR posebna oblika odškodnine, ki je različna od odškodnine po civilnem pravu, pri čemer je po ureditvi v ZDR omejena navzgor in sicer na višino največ 18 mesečnih plač delavca izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Ker je sodišče v tem delu zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in sodbo v tem delu ni mogoče preizkusiti, je moralo pritožbeno sodišče glede na to, da sta pritožbo podali tako tožnik kot tožena stranka, razveljaviti, in sicer tako v delu odločitve, ki se nanaša na ugodilni del v višini 6.000,00 EUR, kot v delu, ki se nanaša na zavrnilni del v višini 56.000,00 EUR. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.