Jedro

Sodišče prve stopnje je s pravilnimi razlogi zavrnilo ugovor litispendence. Ne gre za isto zemljišče niti isti znesek kupnine oziroma isto sporno razmerje med pravdnima strankama, pač pa le za enako ravnanje toženca v obeh primerih (dvojna prodaja istih zemljišč tretji osebi namesto tožniku). Pogoj za ugovor litispendence je istovetnost zahtevka (tretji odstavek 189. člena ZPP). V obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj gre za dva različna denarna zahtevka z različno dejansko podlago oziroma različnim dejanskim temeljem, ker se tožbena zahtevka nanašata na različni zemljišči oziroma dve različni sporni razmerji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo v plačilo 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2017 in pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec vlaga laično pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Podredno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je odločitev in ocena sodišča glede plačila oprta na pavšalne in nepreverjene izpovedbe prič in spreminjajočo se izpovedbo tožnika. Ni bilo dokaznega postopka o dejanskem prejemu denarja, o obstoju 6 m pasu in kvadraturi, čeprav bi moralo sodišče ugotavljati materialno resnico, preizkusiti trditveno podlago višine zneskov in dejansko plačilo. Vztraja, da ni bil seznanjen z vsebino podpisane listine 16. 9. 2006, da mu je bil rokopis podtaknjen, da ga je podpisal med žaganjem v gozdu ob predstavitvi drugačne vsebine (v zvezi s parcelo 65). Sodišče je neutemeljeno in brez upoštevanja dejstev in prava verjelo tožniku glede dogovora oziroma pogodbe in o plačilu. Šele od odgovora na to vprašanje bi bilo odvisno vprašanje protipravnosti toženčevega ravnanja. Plačilo ni navedeno, ni raziskano, ali je tožnik sploh kaj plačal, ko je bil v zaporu, izpuščena je primerjava s pogodbo (vrednostmi) iz leta 1986, sodišče ni upoštevalo toženčevih navedb o tožnikovih posegih (prestavitvi meje) v škodo lastnika parcele 65/1. Ugotoviti bi bilo treba, koliko od zatrjevanih 12.000,00 EUR je bilo plačanih za parcelo 65/2 in koliko za premik meje v parcelo 56/1, nato pa to od zatrjevanega dolga odšteti. Sodni izvedenec je pokazal, da je mejnik v asfaltu. Ni jasno, zakaj bi moral toženec zdaj še plačati 6.000,00 EUR. Sodnica je omejila dokazovanje o mejnikih v škodo toženega. 6 m pas posega v tretjo parcelo, ki ni predmet postopka, in česar ne izvedenec ne sodišče nista želela upoštevati ter nista odgovorila na pisne pripombe toženega. To nakazuje na izkrivljene dokaze, da je tožnik podpisal listino in dobil denar. Tožbena trditvena podlaga ni izpolnjena. Toženec priznava le eno pogodbo iz leta 1995, ki dokazuje, da vtoževana pogodba ni verjetna. Tožnik je toženca zaradi neukosti in bolezni prepričal v podpis listine brez očal. Upoštevati bi bilo treba sočasni tožbeni zahtevek v pravdi P 250/2017, ki dokazuje litispendenco. V sodbi ni jasnih zaključkov. V večji meri je bilo izločeno zahtevano dokazovanje s strani toženca. Zaključki sodišča so nejasni. Ni raziskano, koliko od plačila okoli 18.000,00 DEM po prodajni pogodbi v letu 1995 je tožnik plačeval za neodmerjeni del zemljišča in kako je drugače omogočil del plačila. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbe ni mogoče preizkusiti. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne odločitve o glavni stvari je napačno odločeno o stroških.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je od toženca zahteval odškodnino v višini 6.000,00 EUR z obrestmi. Trdil in dokazoval je, da je tožencu v tej višini plačal kupnino za 6 m pas zemljišča parc. št. 56/1 k. o. X po ustno sklenjeni, realizirani in v letu 2016 dokumentirani prodajni pogodbi, ter da ga je toženec s ponovno prodajo iste nepremičnine tretji osebi izigral, ko je v letu 2017 kljub tožnikovemu pozivu k ureditvi zemljiškoknjižnega stanja celotno parcelo 56/1 k. o. X mimo tožnika prodal tretji osebi, ki se je kot lastnik že vpisala v zemljiški knjigi. S tem je tožniku preprečil pridobitev lastninske pravice in mu povzročil škodo v višini izročene kupnine.

6. Toženec tožnikovega (neuspešnega) poziva k ureditvi zemljiškoknjižnega stanja in prodaje parcele tretji osebi ni zanikal. Branil se je, da za sporno zemljišče s tožnikom ni sklenil ne ustne ne pisne pogodbe, da je z njim sklenil le eno pogodbo (za parc. št. 56/2 v letu 1995) in da mu tožnik za sporno zemljišče ni plačal ničesar.

7. V okviru trditvene in dokazne podlage strank je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da sta se pravdni stranki leta 1998 ustno dogovorili, da toženec tožniku proda 6 m pas nepremičnine parc. št. 56/1 (sedaj 56/3) k. o. X, - da je bil ustni dogovor realiziran tako, da je tožnik tožencu izročil takratnih 12.000,00 DEM kupnine in hkrati nastopil posest: toženec je nepremičnino zamejil z zasaditvijo smrečic in v letu 2000 pristal na postavitev dveh mejnikov; - da prodajne pogodbe nista izpeljala do konca (niti geodetskega postopka parcelacije niti vpisa lastninske pravice v korist tožnika v zemljiški knjigi); - da je v letu 2016 zaradi poslabšanega toženčevega zdravstvenega stanja tožnik v dogovoru s tožencem z namenom dokumentiranja dogovora dne 19. 3. 2016 spisal kupoprodajno pogodbo, datirano s 15. 9. 2006 (priloga A5), ki sta jo podpisali obe pravdni stranki; - da je toženec 11. 7. 2017 mimo in brez vednosti tožnika prodal celotno parcelo 56 k. o. X, vključno z delom, ki ga je predhodno že prodal in izročil tožniku, in sicer tretji osebi, ki se je na podlagi prodajne pogodbe kot lastnica že vpisala v zemljiško knjigo, ter tako onemogočil zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožnika in izpolnitev pogodbene zaveze z njim.

8. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, in po presoji, da so zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja (dvojna prodaja istega zemljišča, izigranje tožnika pri prenosu lastninske pravice kljub že plačani kupnini), ki je oškodovala tožnika za vrednost plačane kupnine, je tožbenemu zahtevku na podlagi 131. člena OZ2 v celoti ugodilo.

9. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pojasnjena je z jasnimi, pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje. V nadaljevanju bo zato odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Sodišče je v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank (212. člen ZPP) ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Izvedlo je vse potrebne dokaze. Nepotrebne je obrazloženo zavrnilo v točki 7 sodbe. Pavšalna in neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče tožencu ni dopustilo dokazovanja in da je sledilo le tožniku. Sodišče je namreč izvedlo tudi toženčeve dokaze, ki so bili relevantni za obravnavano razmerje. Dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi dejstev, ki niso pravno relevantna za obravnavano sporno razmerje, in dokazov, ki so za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimerni, pa sodišče ni dolžno izvajati. Taki so bili dokazi toženca, ki jih je sodišče zavrnilo. Priča A. A. naj bi po toženčevih navedbah izpovedovala o komunikaciji med pravdnima strankama od konca 2005 do 2006, kar ni bilo v pravno relevantni vzročni zvezi s spornim razmerjem. Zaslišanje geodeta, ki je v letu 2017 opravil geodetski posnetek za novega kupca, ter izvedenec oziroma dopolnjevanje izvedeniškega mnenja zaradi ugotavljanja dejstev v zvezi z zatrjevanim premikanjem meje v škodo parcele 56/1, prav tako za obravnavano sporno razmerje nista bila relevantna. Ne gre namreč za mejni spor, pač pa za ugotavljanje dejstev, ali je toženec res že pred ponovno prodajo prodal in izročil v posest tožniku del parcele 56/1. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ugotoviti, koliko od zatrjevanih 12.000,00 EUR je bilo plačanih za kupljeno zemljišče 65/2 in za premaknjeno mejo v škodo zemljišč 56/1, ter slednje odšteti od zatrjevanega dolga, pa so prepozne in nedovoljene novote. Na prvi stopnji jih toženec namreč ni podal in v pritožbi tega ne opraviči. Na neupoštevne pritožbene novote ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Ne drži, da sodišče ni raziskalo, ali je bila dogovorjena kupnina dejansko plačana. Dokazna ocena, da je tožnik denar tožencu izročil, ima oporo v listini v prilogi A5. Sodišče je ugotovilo, da jo je toženec podpisal. Nenazadnje je to priznal v svoji izpovedbi, čeprav je v navedbah trdil drugače (svoj podpis je zanikal in ponujal dokaz z izvedencem grafologom; ta ugovor in dokaz je kasneje umaknil). Zato ni bilo razlogov, da se sodišče ne bi smelo opreti na navedeno listino. Ob dejstvu, da iz listine izhaja nedvoumno potrdilo, da je toženec od tožnika prejel denar, tožnik pa mu ga je izročil, so pritožbene navedbe o neraziskanem dejanskem stanju glede dejanskega plačila neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sledi tudi prepričljivi dokazni oceni o sklenitvi in realizaciji ustnega dogovora pravdnih strank za nakup spornega zemljišča. O realizirani prepustitvi prodanega dela zemljišča tožniku v posest se je sodišče prepričalo z ogledom stanja v naravi, s pričami in izvedencem geodetske stroke. V celoti so bile potrjene tožnikove navedbe in izpovedba o zamejitvi prodanega kosa zemljišča s smrečicami in dvema mejnikoma, čeprav se je izkazalo, da tudi geodetski postopek ni bil (uradno) dokončan. Ne more biti dvoma niti o pravilnosti dokazne ocene o okoliščinah zapisa sporne listine v prilogi A5. Prepričljivim in logičnim razlogom, zakaj je sodišče verjelo tožniku, da je pisni zapis pogodbe pripravil v soglasju in dogovoru s tožencem, ter da je slednji podpisal pripravljeno listino zavestno in hote, ni treba ničesar dodati. Pritožnikovo vztrajanje, da mu je bil papir podtaknjen v podpis, sklicevanje na slabo zdravje in pozabljivost, je bilo ob njegovih nekonsistentnih navedbah, ki so ostale povsem nedokazane, pravilno zavrnjeno. Dokazna ocena je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Opravljena je upoštevaje celotno dokazno gradivo. Toženčeva izpovedba je ostala osamljena, tožnikova pa potrjena z drugimi dokazi oziroma okoliščinami, zato je toženec ne more omajati.

13. Po ugotovitvi, da sta se pravdni stranki dogovarjali za nakup več zemljišč in da sta poleg pogodbe iz leta 1995, ki jo priznava pritožnik, ostali sporni dve drugi razmerji (v zvezi z nakupom dveh različnih zemljišč), je sodišče prve stopnje s pravilnimi razlogi zavrnilo tudi ugovor litispendence, ki ga pritožnik ponovno omenja v pritožbi. Vztraja, da je s tožnikom sklenil le eno pogodbo v letu 1995 in da je bilo isto zemljišče, ki je predmet te pravde, obravnavano tudi v pravdi pred okrožnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v podatke druge pravde ugotovilo, da ne gre za isto zemljišče niti isti znesek kupnine oziroma isto sporno razmerje med pravdnima strankama, pač pa le za enako ravnanje toženca v obeh primerih (dvojna prodaja istih zemljišč tretji osebi namesto tožniku). Tožnikovo izpovedbo, da gre za različne parcele, različno kupnino in različni pogodbi, pa je bila v celoti potrjena tudi z izpovedbo priče – geodeta, ki ga je toženec angažiral za izvedbo parcelacije. Tako se izkaže, da je tudi dejansko stanje o ugovoru litispendence ugotovljeno pravilno. Pogoj za ugovor litispendence je istovetnost zahtevka (tretji odstavek 189. člena ZPP). V obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj gre za dva različna denarna zahtevka z različno dejansko podlago oziroma različnim dejanskim temeljem, ker se tožbena zahtevka nanašata na različni zemljišči oziroma dve različni sporni razmerji.

14. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo tako glede glavne stvari kot glede stroškov. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev in tudi tistih ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. št. 26/1999 s spremembami 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami