Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za delo na delovnih mestih novinar - urednik in novinar - poročevalec ni izpolnjeval predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe. Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah odstopilo od stališča, da je v primeru spora o obstoju delovnega razmerja treba dokazati tudi izpolnjevanje pogojev za opravljanje dela. To stališče je utemeljilo z obrazložitvijo, da je pogoje za opravljanje dela določil delodajalec, ter da se je ta sam odločil, da teh pogojev ne bo upošteval pri razmerju, ki ima sicer vse elemente delovnega razmerja. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS zato ni mogoče šteti, da ne obstoji delovno razmerje le zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da neizpolnjevanje predpisanega pogoja izobrazbe predstavlja oviro za vzpostavitev delovnega razmerja v obdobju, ko stranki nista več pogodbeno sodelovali, in hkrati okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje takšnega delovnega razmerja v prihodnje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - razveljavi v IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - delno spremeni v VI. točki izreka, tako da se glasi:

II. "VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v znesku 7.557,40 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni tožeči stranki obračunati denarno povračilo v znesku 8.242,60 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka sodbe). Ugotovilo je tudi, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu novinar - urednik od 1. 1. 2011 do 11. 2. 2015, od 12. 2. 2015 do 30. 9. 2015 pa na delovnem mestu novinar - poročevalec; kar je tožnik iz tega naslova zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna v roku 8 dni: - za čas od 1. 1. 2011 do 30. 9. 2015 priznati delovno razmerje in ga prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ (III. točka izreka sodbe); - za čas od 1. 1. 2011 do 31. 5. 2013 obračunati plačo, ki bi jo prejel na delovnem mestu novinar - urednik z osnovno plačo 34. plačnega razreda v mesečnem znesku 1.688,41 EUR, od 1. 6. 2013 do 11. 2. 2015 osnovno plačo 34. plačnega razreda v mesečnem znesku 1.587,91 EUR, za čas od 12. 2. 2015 do 30. 9. 2015 pa osnovno plačo 29. plačnega razreda v mesečnem znesku 1.308,92 EUR; - od zneskov iz prejšnje alineje odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati razliko od tako dobljenih zneskov plače in prejetim plačilo za delo pri toženi stranki za mesece april in avgust 2011, avgust 2012, april in avgust 2013, avgust 2014 in avgust 2015, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; kar je tožnik iz tega naslova zahteval več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe); - v zneskih, navedenih v izreku sodbe, izplačati regres za letni dopust za leta od 2011 do 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila; kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je zavrnilo (V. točka izreka sodbe); - obračunati denarno povračilo v bruto znesku 3.778,70 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila; kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je zavrnilo (VI. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za reintegracijo ter zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku od 1. 10. 2015 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto "novinar - urednik", od plače v višini 34. plačnega razreda odvesti predpisane davke in prispevke, tako dobljene mesečne neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.171,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (VIII. točka izreka sodbe).

S sklepom, ki ga pritožbi ne napadata, je ustavilo postopek v delu tožbe, v katerem je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka dolžna v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 5. 2013 obračunati osnovno plačo nad mesečnim zneskom 1.888,90 EUR bruto, v obdobju od 1. 6. 2013 do 30. 9. 2015 pa osnovno plačo v mesečnem znesku nad 1.715,51 EUR bruto in izplačati razliko med plačilom za delo, ki ga je tožnik prejel pri toženi stranki od 1. 1. 2011 do 31. 5. 2013 nad mesečnimi zneski 1.888,90 EUR bruto ter od 1. 6. 2013 do 30. 9. 2015 nad mesečnimi zneski 1.715,51 EUR bruto (I. točka izreka sklepa). Postopek je ustavilo tudi v delu tožbe, v katerem je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka dolžna od 1. 10. 2015 do ponovnega nastopa dela priznati plačo nad 34. plačnim razredom ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati mesečne neto znese z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje glede višine plače 34. plačnega razreda v obdobju od 1. 1. 2011 do 1. 5. 2013. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je tožena stranka dolžna obračunati razliko v prejemkih le za v IV. točki izreka sodbe navedene mesece. Sodišče prve stopnje je to odločitev sprejelo brez ustreznega strokovnega znanja in ob upoštevanju napačnih podatkov. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje izračun razlike v prejemkih prepustiti izvršilnemu postopku. Nadalje nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za reintegracijo. Meni, da pogodbe o zaposlitvi, ki je sklenjena za delovno mesto, za katero delavec ne izpolnjuje pogojev, ni mogoče sodno razvezati. Navaja, da se njegov pravni položaj ne razlikuje od položaja novinarjev, ki so pri toženi stranki še vedno zaposleni, čeprav nimajo ustrezne izobrazbe. Po njegovem mnenju za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni bilo pogojev, saj se relevantne okoliščine od leta 2009 do 2015 niso spremenile. V zvezi s tem se sklicuje na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 181/2014. Izpostavlja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da ga ne more reintegrirati iz poslovnega razloga, obstoja tega razloga pa ni dokazala. Uveljavlja, da je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi v letu 2009 pridobil pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ne more odvzeti. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno tolmačilo Dogovor o priznavanju pravic in zaposlovanju svobodnih samostojnih novinarjev na javnem zavodu B. z dne 13. 1. 2010, Dogovor o priznavanju pravic svobodnih in samostojnih sodelavcev in zaposlovanju rednih pogodbenih sodelavcev na javnem zavodu B. z dne 19. 11. 2012 in izpoved priče A.A.. Uveljavlja, da ima glede na določila Dogovora z dne 13. 1. 2010 tekom trajanja delovnega razmerja pravico pridobiti ustrezno izobrazbo, sodišče prve stopnje pa mu je z izpodbijano odločitvijo to pravico odvzelo. Meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje delovno razmerje priznati do datuma izdaje izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je denarno povračilo odmerilo v prenizkem znesku. Ob upoštevanju trajanja delovne dobe, nezakonitega ravnanja tožene stranke in dejstva, da so zaposlitvene možnosti v medijskem prostoru slabe, bi mu moralo prisoditi denarno povračilo v višini vsaj petih mesečnih plač. Izpostavlja, da je bistvo tega individualnega delovnega spora ugotovitev obstoja delovnega razmerja in ne ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato določba 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) niti ne pride v poštev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe (za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka nima pravnega interesa), prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da neizpolnjevanje predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 83/2001 in na zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 562/2011 in Pdp 1082/2006. Po njenem mnenju je spregled izobrazbenega pogoja dopusten le v primeru, ko javni uslužbenec ob prehodu na nov plačni sistem nadaljuje z opravljanjem dela na delovnem mestu, na katerem so se s Kolektivno pogodbo za javni sektor spremenili pogoji za zaposlitev. Le v tem primeru pride v poštev tudi uporaba določbe 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nadalj.). Sklicuje se na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 152/2012, in sicer da je treba delavca, za katerega se ugotavlja obstoj delovnega razmerja, obravnavati enako kot delavca, s katerim delodajalec kljub neustrezni izobrazbi sklene pogodbo o zaposlitvi. V obravnavani zadevi je zato pomembno, da od avgusta 2008 dalje ne sklepa več delovnih razmerij z osebami, ki za delovna mesta ne izpolnjujejo predpisanih pogojev ustrezne izobrazbe. Meni, da stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 963/2015, v javnem sektorju ni uporabljivo. V zvezi s tem opozarja, da je pri sklepanju pogodb o zaposlitvi dolžna upoštevati določbe 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) ter 9. in 22. člen ZDR-1. Uveljavlja, da je argumentacija, s katero je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka za reintegracijo, uporabljiva tudi pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja. Sodišču prve stopnje očita, da so razlogi v 19. točki v nasprotju z razlogi v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 31. 8. 2015 podala tožniku, nezakonita. Sodišču prve stopnje očita, da za to odločitev ni navedlo razlogov. Izpostavlja, da je v obvestilu natančno pojasnila, zakaj nadaljevanje (delovnega) razmerja s tožnikom ni mogoče. Odločitev, da je bila odpoved delovnega razmerja z obvestilom z dne 31. 8. 2015 nezakonita, je sporna tudi zato, ker sodelovanja s honorarnim sodelavcem iz poslovnih razlogov v takšnem primeru ni mogoče prekiniti zakonito. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje glede višine plače 34. plačnega razreda. Glede obrazložitve višine denarnega povračila po določbi 118. člena ZDR-1 navaja, da s tožnikom glede na prisilne predpise ni smela skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker gre za pravico iz delovnega razmerja, nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da tožniku pripada regres za letni dopust za leta od 2011 do 2015. 5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa je pri odločitvi deloma zmotno uporabilo materialno pravo (glede višine osnovne plače 34. plačnega razreda, glede načina izračuna tožnikovega prikrajšanja iz naslova razlik v prejemkih ter glede odmere denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi), zaradi česar je dejansko stanje ostalo deloma nepopolno ugotovljeno.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2011 dalje, ker naj bi v razmerju, ki sta ga s toženo stranko uredila z različnimi pogodbami civilnega prava (tj. pogodbami o naročilu avtorskega dela), obstajali elementi delovnega razmerja. Na podlagi 4. člena ZDR-1 je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Enako ureditev je določal tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal do 12. 4. 2013. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal od 1. 1. 2011 do 11. 2. 2015 na delovnem mestu novinar - urednik, od 12. 2. 2015 do 30. 9. 2015 pa na delovnem mestu novinar - poročevalec. Delo je opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, pri čemer je delal v prostorih toženke, z njenimi delovnimi sredstvi in po vnaprej predvidenem delovnem času. Z dela je izostal le v času bolniške odsotnosti ali dopusta, pri čemer je moral toženo stranko o odsotnosti predhodno obvestiti, dopust pa prijaviti. Delo je opravljal za plačilo, ki ga je (na podlagi poročil o delu) dobil mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključil prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni pri toženi stranki. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je imelo razmerje med strankama v obdobju od 1. 1. 2011 do 30. 9. 2015 vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Temu tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje.

9. Ker se pritožbi vsebinsko prekrivata, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na obe pritožbi hkrati.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za delo na delovnih mestih novinar - urednik in novinar - poročevalec ni izpolnjeval predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe1. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da to predstavlja oviro za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče je sicer res v zadevah opr. št. Pdp 562/2011 z dne 25. 8. 2011 in opr. št. Pdp 1082/2006 z dne 10. 5. 2007 zavzelo stališče, da ugotovitev delovnega razmerja v takšnem primeru ni mogoča, vendar je Vrhovno sodišče RS v novejših odločbah (glej npr. sodbo opr. št. VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017) odstopilo od stališča, da je v primeru spora o obstoju delovnega razmerja treba dokazati tudi izpolnjevanje pogojev za opravljanje dela. To stališče je utemeljilo z obrazložitvijo, da je pogoje za opravljanje dela določil delodajalec ter da se je ta sam odločil, da teh pogojev ne bo upošteval pri razmerju, ki ima sicer vse elemente delovnega razmerja. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS zato ni mogoče šteti, da ne obstoji delovno razmerje le zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je kljub tej okoliščini ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, od 1. 1. 2011 do 12. 2. 2015 na delovnem mestu novinar - urednik, od 12. 2. 2015 do 30. 9. 2015 pa na delovnem mestu novinar - poročevalec.

11. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da neizpolnjevanje predpisanega pogoja izobrazbe predstavlja oviro za vzpostavitev delovnega razmerja v obdobju, ko stranki nista več pogodbeno sodelovali, in hkrati okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje takšnega delovnega razmerja v prihodnje. Stranki v pritožbah neutemeljeno uveljavljata obstoj nasprotja med razlogi v zvezi z obstojem elementov delovnega razmerja na eni ter razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na drugi strani. Dejstvo, da v primeru spora o obstoju delovnega razmerja za obdobje, ko sta stranki poslovno sodelovali na podlagi pogodb civilnega prava, ni treba dokazati tudi izpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, namreč ne pomeni, da (ne)izpolnjevanje predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe ne vpliva na odločanje o obstoju delovnega razmerja v obdobju, ko je pogodbeno razmerje med strankama že prenehalo, oziroma pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za reintegracijo. Iz že prej citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017 namreč izhaja, da je spregled izobrazbenega pogoja dopusten zato, ker bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi se delodajalec svojim obveznostim iz faktičnega delovnega razmerja lahko izognil z utemeljitvijo, da delavec ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, ki jih je določil sam. Ker je faktično delovno razmerje med strankama v obravnavanem primeru nesporno prenehalo že 30. 9. 2015, je sodišče prve stopnje presodilo, da neizpolnjevanje pogoja predpisane izobrazbe od tega datuma dalje predstavlja oviro za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

12. To odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDR-1 objavljene pogoje za opravljanje dela. Ker je tožena stranka javni zavod, je pri sklepanju pogodb o zaposlitvi dolžna upoštevati tudi določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ta pa ji kot delodajalki v tretjem odstavku 16. člena prepoveduje, da bi delavcu zagotavljala pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi upoštevalo tudi navodilo Ministrstva za javno upravo z dne 16. 6. 2008 (B11), iz katerega izhaja, da je spregled izobrazbenega pogoja mogoč le pri tistih javnih uslužbencih, ki so ob prehodu na nov plačni sistem (v letu 2008) nadaljevali z delom z opravljanjem nespremenjenih delovnih nalog na delovnem mestu, ki se je s spremembo plačnega sistema preimenovalo oziroma so se spremenili pogoji za zaposlitev na takšnem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravnim razlogom sodišča prve stopnje, nasprotno pritožbeno uveljavljanje tožnika pa je neutemeljeno.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi moralo razvezati šele z dnem izdaje izpodbijane odločbe. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 je namreč datum izdaje odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum, do katerega je delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče - če so podane določene okoliščine - sodno razveže pogodbo o zaposlitvi že prej. Ker je bila takšna okoliščina v obravnavani zadevi podana, je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo že pred datumom izdaje izpodbijane odločitve. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene trditve v smeri, da je tožena stranka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z obstojem poslovnega razloga, ki ga v postopku na prvi stopnji ni dokazala. Sodišče namreč lahko pri odločanju o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi upošteva vse izvedene dokaze, ne glede na to, če sta jih stranki predlagali za dokazovanje drugih dejstev, pomembni pa so tudi za ugotavljanje dejstev glede sodne razveze (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014, ki se je sicer nanašala na 118. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožnik se v pritožbi v zvezi s tem zmotno sklicuje na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 181/2014 z dne 23. 4. 2014. V navedeni zadevi se namreč pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali neizpolnjevanje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe lahko predstavlja okoliščino, ki utemeljuje sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

14. Sodišče prve stopnje ni zmotno dokazno ocenilo Dogovora o priznavanju pravic in zaposlovanju svobodnih samostojnih novinarjev na javnem zavodu B. z dne 13. 1. 2010, Dogovora o priznavanju pravic svobodnih in samostojnih sodelavcev in zaposlovanju rednih pogodbenih sodelavcev na javnem zavodu B. z dne 19. 11. 2012 in izpovedi priče A.A., zato tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nasprotno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč korektno povzelo vsebino navedenih dokazov, dejanske zaključke pa napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da ima na podlagi določil Dogovora z dne 13. 1. 2010 ustrezno izobrazbo pravico pridobiti tekom trajanja delovnega razmerja. Tožena stranka se je namreč v 6. členu tega Dogovora zavezala, da bo novinarjem z neustrezno izobrazbo, ki z njo na podlagi pogodb civilnega prava sodelujejo že več kot pet let, omogočila pogoje za zaključek študija pod enakimi pogoji, kot jih imajo redno zaposleni delavci, po dokončanem študiju pa jim bo ponudila zaposlitev. Iz določil Dogovora torej izhaja, da se je tožena stranka zaposlitev zavezala ponuditi le novinarju, ki je z dokončanjem študija pridobil ustrezno izobrazbo, tožnik pa je nesporno (še) ni pridobil. 15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je imelo obvestilo o prenehanju pogodbenega razmerja z dne 31. 8. 2015 naravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz tega obvestila izhaja, da tožena stranka tožnika seznanja, da z njim ne bo podaljšala sodelovanja po pogodbi o poslovnem sodelovanju, vendar pa to nikakor ne pomeni, da je tožena stranka s tem obvestilom tožniku dejansko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ne glede na to, da se v obvestilu sklicuje na reorganizacijo, zmanjšanje obsega dela in znižanje stroškov kot razloge za nepodaljšanje pogodbe o poslovnem sodelovanju). Sodišče prve stopnje je navedbe tožene stranke v zvezi s tem izrecno zavrnilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je neutemeljeno tudi njeno pritožbeno uveljavljanje obstoja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama v obdobju od 1. 1. 2011 do 30. 9. 2015, je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za to obdobje obračunati in izplačati ugotovljene razlike v prejemkih (IV. točka izreka sodbe). Pritožbi utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi upoštevalo napačne mesečne bruto zneske glede višine plače 34. plačnega razreda. Pri tej odločitvi se je namreč nepravilno oprlo na plačno lestvico, ki je bila med Vlado Republike Slovenije in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja dogovorjena v Sporazumu v zvezi s stavkovnimi zahtevami stavkovnega odbora reprezentativnih sindikatov javnega sektorja (Ur. l. RS, št. 10-324/2008), vendar se v skladu z 2. točko navedenega sporazuma plačna lestvica z osnovno plačo 34. plačnega razreda v bruto znesku 1.688,41 EUR realizira šele s spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Pritožbeno sodišče po pregledu veljavnih plačnih lestvic v obdobju od 1. 1. 2008 dalje ugotavlja, da sprememba ZSPJS v tej smeri ni bila nikoli sprejeta. Pritožbi zato pravilno opozarjata, da je višina plače 34. plačnega razreda v obdobju od 1. 1. 2011 do 1. 6. 2013 znašala 1.746,39 EUR (od 1. 1. 2011 do 30. 5. 2012) oziroma 1.606,68 EUR (od 1. 6. 2012 do 1. 6. 2013) in ne 1.688,41 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

17. Utemeljena je tudi tožnikova pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri izračunu njegovega prikrajšanja iz naslova razlike v prejemkih nepravilno primerjalo višino bruto plač, do katerih je tožnik upravičen na podlagi vzpostavljenega delovnega razmerja, z zneski, ki mu jih je tožena stranka izplačala na podlagi pogodb o naročilu avtorskega dela. Navedeni postavki namreč že zaradi različnih stopenj davčne obremenitve nista primerljivi, pravilno pa je tudi uveljavljanje tožnika, da sodišče prve stopnje za ugotavljanje višine njegovega prikrajšanja iz tega naslova nima ustreznega strokovnega znanja.

18. Sodišče prve stopnje je tožniku ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prisodilo denarno povračilo v višini dveh mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine denarnega povračila upoštevalo, da je tožnik za toženo stranko delal štiri leta in pol, da je bil ob prenehanju delovnega razmerja star 36 let, da ne spada v kategorijo težje zaposljivih oseb (glede na srednješolsko izobrazbo lahko išče zaposlitev tudi izven medijskega prostora) in da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko z njim ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Upoštevajoč navedene okoliščine in višino denarnih povračil, ki se v sodni praksi odmerjajo v primerih sodne razveze, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do denarnega povračila v višjem znesku, kot mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Pravično denarno povračilo v obravnavani zadevi znaša štiri mesečne plače, ki so bile tožniku izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo osnovo za odmero denarnega povračila (1.889,35 EUR), je tožnik upravičen do denarnega povračila v bruto znesku 7.557,40 EUR. Pritožba tožnika je zato v tem delu delno utemeljena, pritožba tožene stranke, ki uveljavlja, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo odmerilo v previsokem znesku, pa ni utemeljena.

19. Ker je sodišče prve stopnje glede tožbenega zahtevka za reparacijo (IV. točka izreka sodbe) deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo, IV. točko izreka sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno presojalo utemeljenost tega tožbenega zahtevka, naj odločitev opre na pravilno pravno podlago (tj. na plačne lestvice, ki so veljale v vtoževanem obdobju), pri izračunu razlik v prejemkih pa upošteva, da zneski, ki jih je tožnik prejel od tožene stranke na podlagi pogodbe o naročilu avtorskega dela, niso neposredno primerljivi z bruto plačami, do katerih je tožnik upravičen na podlagi vzpostavljenega delovnega razmerja. Če bo sodišče prve stopnje presodilo, da je to potrebno, naj z namenom ugotavljanja višine tožnikovega prikrajšanja iz tega naslova postavi sodnega izvedenca finančne stroke, kot je to že v tožbi predlagal tožnik.

20. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo tudi v delu, v katerem je ta nasprotoval višini prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa le deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v VI. točki izreka delno spremenilo tako, da je prisojeno denarno povračilo zvišalo na znesek 7.557,40 EUR bruto, višji tožbeni zahteve iz tega naslova (tj. do vtoževanih 15.800,00 EUR) pa zavrnilo kot neutemeljenega.

21. Ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka se zoper odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leta 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015 (V. točka izreka sodbe) pritožuje le pavšalno, zato je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev v zvezi s tem materialnopravno pravilna, je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče je kljub delni razveljavitvi izpodbijane sodbe potrdilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (VIII. točka izreka izpodbijane sodbe). Uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu je namreč odvisen le od odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da je ta tožbeni zahtevek v pretežni meri utemeljen.

22. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Za ti delovni mesti se zahteva izobrazba univerzitetni diplomiran novinar oziroma alternativno univerzitetna izobrazba, tožnik pa je gimnazijski maturant.