Jedro

Zahtevek, ki sta ga tožnika postavila kot primarnega, je enak zahtevku, ki sta ga tožnika označila kot podrednega. Zato ne gre za odnos primarno - podredno, pač pa le za en sam zahtevek, saj sta oba zahtevka enaka, imata enako dejansko podlago, različni sta le vsoti zaradi ocene vrednosti na različen čas (tožnik je primarni zahtevek postavil glede na vrednost nepremičnine v času sklenjene kupoprodajne pogodbe, drugega pa glede na vrednost nepremičnine v času izdaje sodbe). Zato ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov po III. odstavku 182. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala plačilo 11.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.000,00 EUR od 14. 1. 1999 dalje do plačila, od 6.660,00 EUR pa od 4. 5. 1999 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek (čeprav to ni, kot bo obrazloženo kasneje) za plačilo 23.320,00 EUR, kar naj bi predstavljalo vrednost gozda po pogodbi o prodaji z dne 3. 5. 1999 po vrednosti v času izdaje sodbe. Prvi zahtevek pa se prav tako nanaša na pogodbo o prodaji gozda, glede katere zatrjujeta, da sta plačala kupnino v višini 23.320,00 takratnih nemških mark in ker nista mogla na gozdu pridobiti lastninske pravice, zahtevata vrnitev kupnine v pogodbi z dne 3. 5. 1999 v višini 11.660,00 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti. Tožeči stranki sta prvotno zahtevali izročitev gozda v last in posest ter povrnitev vse škode, ki je nista ovrednotili, zahtevek pa sta nato spremenili s pripravljalnim spisom, ki sta ga vložili priporočeno po pošti 15. 5. 2009. S sklepom je sodišče prve stopnje sicer dovolilo spremembo tožbe iz rei vindikacijskega zahtevka na zahtevek za vrnitev kupnine, vendar pa je na ugovor tožene stranke zaključilo, da je zahtevek zastaral, zato ga je zavrnilo.

Tožnika sta se zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljata pa vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V pretežnem delu pritožbe povzemata razloge iz sodbe sodišča prve stopnje ter svoj zahtevek (stran ... in ... pritožbe). Le na ... strani pritožbe navajata, da se ne strinjata z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je zahtevek zastaral. Po njunem pomeni zastaranje, da po preteku določenega roka preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da se zastaranje veže na obveznosti, ne pa na posamične v postopku preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti. S prvotno tožbo je zahtevala izročitev gozda, ker pa je tožena stranka gozd prodala, pa zahteva plačilo denarja, saj je kupnino za gozd poravnala. Gre za isti zahtevek, ki pa je sedaj postavljen v denarni obliki, z vložitvijo prvotne tožbe pa je bilo zastaranje pretrgano. Sodišču v tem delu očita napačno uporabo materialnega prava. Postavila pa sta tudi podredni zahtevek,da jima je toženka dolžna plačati znesek 23.320,00 EUR, kar predstavlja vrednost gozda v pogodbi o prodaji gozda v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se o ničnosti pogodbe o prodaji gozda ni ukvarjalo in tudi ne s podrednim zahtevkom. V tem delu sodišču očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Če bi sodišče ugotovilo, da je pogodba o prodaji nična bi moralo ugoditi podrednemu tožbenemu zahtevku in bi zastaralni rok v tem primeru tekel od dneva ugotovitve ničnosti. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se primarnemu zahtevku tožečih strank ugodi ali pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno sojenje. Zahtevata povrnitev stroškov za sestavo pritožbe.

Tožena stranka je pravočasno vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je sodišče odločilo pravilno, saj je zahtevek zastaral, sicer pa je spremembi tožbe tudi nasprotovala. Z vložitvijo prve tožbe zastaranje ni bilo pretrgano. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena.

Tožeči stranki sta vložili (sicer nesklepčen) zahtevek na izročitev nepremičnine v last in posest ter še zahtevali povrnitev vse škode (nedoločen zahtevek pa tudi brez trditvene podlage). Že ob vložitvi tožbe sta tožnika navedla, da sta vedela, da tožena stranka ni več lastnica gozda (navedbe pod III tožbe). Kot podlago za izročitev gozda v last in v posest sta navajala dne 3. 5. 1999 sklenjeno kupoprodajno pogodbo o prodaji dveh tretjin nepremičnine, parcele št. ... Zahtevek pa sta v celoti preoblikovala s pripravljalnim spisom, ki sta ga poslala priporočeno po pošti 15. 5. 2009. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta s tem spremenila tožbo, saj sta spremenila istovetnost zahtevka (ZPP člen 184). Sprememba tožbenega predloga je vedno sprememba tožbe. To pa pomeni, da sta tožnika 15. 5. 2009 postavila nov zahtevek in spremenila tožbo. Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tak zahtevek zastaral so pravilni. Sodišče prve stopnje bi moralo sicer uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ne Obligacijskega zakona, saj je obligacijsko razmerje, ki izhaja iz kupoprodajne pogodbe nastalo v letu 1999, ko je še veljal ZOR (OZ je začel veljati 1. 1. 2002; 1060 OZ). Sicer pa imata oba zakona enake določbe o zastaranju.

Pritožbeno navajanje o tem, da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične v postopku oblikovane zahtevke, ni utemeljeno in je pravno nepravilno. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zahtevek na izročitev nepremičnine je ena obveznost, zahtevek na povrnitev kupnine pa druga. Ne gre za isti zahtevek. Pri obeh zastaranje začne teči različno – prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Z vložitvijo lastninske tožbe ni bilo pretrgano zastaranje za vložitev druge, spremenjene in tako nove tožbe (ZOR člen 388, OZ člen 365).

Pritožnika s pritožbo ne izpodbijata zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da sta vložila kondikcijski zahtevek za katerega je predpisan petletni zastaralni rok (ZOR člen 371). Tudi ne izpodbijata zaključkov o tem, da sta v avgustu 2002 izvedela, da se ne moreta vpisati v zemljiško knjigo, iz česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je takrat začelo teči zastaranje po spremenjenem zahtevku (388. člen ZOR). Zato je zahtevek vložen 2009 leta zastaral kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni posebej obrazložilo zakaj šteje, da je zastaral tudi “podredni” zahtevek, vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču očitata pritožnika. Sodišče prve stopnje se sicer s tem ni posebej ukvarjalo, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča zahtevek, ki sta ga tožnika postavila kot primarnega, je enak zahtevku, ki sta ga tožnika označila kot podrednega. Zato ne gre za odnos primarno-podredno, pač pa le za en sam zahtevek, saj sta oba zahtevka enaka, imata enako dejansko podlago, različni sta le vsoti zaradi ocene vrednosti na različen čas. Zato ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov po III. odst. 182. čl. ZPP. Tožnik je prvi zahtevek postavil glede na vrednost nepremičnine v času sklenjene kupoprodajne pogodbe, drugi zahtevek pa glede na vrednost nepremičnine v času izdaje sodbe. Zato je drugi zahtevek že vsebovan v prvemu, zato do kumulacije ni prišlo. Zgolj prilagoditev zahtevka po višini na dan izdaje sodbe ne pomeni drugega oz. drugačnega zahtevka, zato je že pri obravnavanju obeh bila podana litispendenca, visečnost pravde, in bi sodišče moralo obravnavati samo en zahtevek in sicer višjega. Pritožbene navedbe o tem, da se sodišče ni ukvarjalo z ničnostjo pogodbe o prodaji gozda niso pomembne, saj sta tožnika spremenila zahtevek tako, da sta zahtevala vrnitev kupnine oz. plačilo te vrednosti na dan izdaje sodbe. Ker je sodišče ugotovilo, da je takšen zahtevek zastaral, tudi ni bilo potrebno, da bi se ukvarjalo s pravno podlago za oba zahtevka. Zato tudi v tem delu kršitev ni podana.

Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in ob dejstvih, ki niti niso bila zanikana, pravilno uporabilo določbe ZOR o zastaranju in pravilno zahtevek zavrnilo. Pritožba ni utemeljena, zato jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti. Tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, zato sama nosi stroške postopka, pravilna pa je odločitev sodišča, da je dolžna povrniti stroške toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude( ZPP čl. 154).

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka (ZPP čl.165, 154).

Tožena stranka, ki je vložila odgovor na pritožbo stroškov ni priglasila, zato pritožbenemu sodišču o njih ni bilo potrebno odločati.