Jedro

Pravna pravila ODZ o priposestvovanju so veljala le za zasebno lastnino, saj je družbena lastnina (prej državna lastnina) že od nastanka uživala posebno varstvo in je imela poseben položaj. Glede na tedanjo družbeno ureditev, nepremičnine, ki je sodila v družbeno lastnino, tako ni bilo mogoče priposestvovati, vse dokler je bila družbena lastnina.

Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba (ponovno) začela teči (že) s sprejetjem Ustave RS (4. 11. 1991) oziroma Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SRS (2. 10. 1989). S sodbo II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 je Vrhovno sodišče poenotilo sodno prakso glede vprašanja, kdaj je prišlo do ukinitve družbene lastnine, in sicer se je postavilo na stališče, da je do njenega prenehanja prišlo postopoma, z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

Graditelj, če je bilo zemljišče v družbeni lastnini do konca graditve v družbeni lastnini, ni mogel pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, četudi je kasneje, ko je bil gradbeni objekt že zgrajen, zemljišče prenehalo biti družbena lastnina.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v delu I. točke izreka, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni v prihodnje opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino parc. št. 1017/7 k. o. x, vpisano v vl. št. 000, v 15 dneh.

- v preostalem delu pa se spremeni tako, da po spremembi glasi: „ 1. Tožena stranka je dolžna odstraniti garažo velikosti 8m x 5m s parcele z ID znakom 000-1017/7 k. o. x, zgrajeno ob meji s parcelo z ID znakom 000-1020/3 in s parcelo z ID znakom 000-1017/3 k. o. x ter zemljišče vzpostaviti v prvotno stanje brez zgrajenega objekta, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna v prihodnje opustiti vsakršno parkiranje na parceli z ID znakom 000-1017/7 k. o. x na mestu odstranjene garaže, vse v 15 dneh pod izvršbo.

3. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne (glede parkiranja na delu nepremičnine z ID znakom 000-1017/7 k. o. x, na katerem ne stoji garaža velikosti 8m x 5m ).

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh od vročitve sodbe in sklepa sodišča druge stopnje stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 695,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. “

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh od vročitve sodbe in sklepa sodišča druge stopnje pritožbene stroške v znesku 257,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

IV. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni odstraniti garažo s parcelne št. 1017/7 k. o. x in zemljišče vzpostaviti v prvotno stanje in da so toženci dolžni v prihodnje opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino parc. št. 1017/7 k. o. x, še posebej opustiti parkiranje na tej nepremičnini, v roku 15 dni (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta tožnika dolžna tožencem povrniti 1.640,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da modificiranemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnikoma pa prizna povračilo pritožbenih stroškov. Meni, da sodišče ne bi smelo ugotavljati, ali so toženci priposestvovali lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine parc. št. 1017/7 k. o. x, saj niso sprožili nobenega sodnega ali drugega postopka, s katerim bi uveljavljali pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se je ukvarjalo samo s pridobitvijo lastninske pravice s priposestvovanjem, ne pa tudi s prepovedjo parkiranja na celotni parceli. Zaključek sodišča, da so toženci priposestvovali zemljišče pod garažo ni pravilen, saj toženci niso bili dobroverni pri pridobitvi lastninske pravice. Okoliščina same izgradnje garaže nikakor ne zadostuje za dobrovernost pridobitve lastninske pravice na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini. Tožena stranka je zatrjevala, da je njihov pravni prednik M. O. kupil dve nepremičnini od I. L. leta 1964, vendar slednji ni bil nikoli lastnik niti imetnik pravice uporabe na zemljišču družbene lastnine parc. št. 18/2 k. o. x, iz katere je kasneje nastala parcela št. 1017/7. Prav tako toženci niso predložili kupoprodajne pogodbe iz leta 1964. Do nacionalizacije je bil lastnik parcele št. 18/2 k. o. x in stavbe …. M.L., ki je po nacionalizaciji obdržal lastninsko pravico na petsobnem stanovanju v tej stavbi. Leta 1968 je to stanovanje prodal gradbenemu podjetju „T.“, ki je bilo družbena pravna oseba, zaradi česar ne drži ugotovitev sodišča, da sporno zemljišče ni bilo družbena lastnina v sredstvih družbene pravne osebe. Poleg tega spornega dela zemljišča ni bilo mogoče prodati, saj je bilo funkcionalno zemljišče k stavbi V. 17, zaradi česar se je lahko pravica na zemljišču prenašala samo skupaj s stavbo. Pravni prednik tožencev je vedel, da pravice uporabe ni pridobil. Zato tudi glede spornega zemljišča ni nikoli nič urejal ali zahteval. Na podlagi dejstva, da pravni prednik tožencev ni poskušal pravno pridobiti lastninske pravice na spornem zemljišču, lastništvo pa je bilo urejeno na ostalih dveh sosednjih, vmesnih garažah, katerih lastnik sicer nikoli ni bil pravni prednik tožencev, temveč je eno kupila P.O., eno pa eden od tožencev, ni mogoče zaključiti, da so bili toženci v dobri veri, da je njihov pravni prednik sporno garažo zgradil na zemljišču, ki ga je kupil s kupoprodajno pogodbo leta 1964 od I.L.. Sodišče je ocenilo, da so bili toženci dobroverni posestniki zgolj na podlagi izpovedb tožencev in prič, ki so se spominjali, kako jim je pravni prednik tožencev razlagal, da je vse dvorišče kupil od I.L.. Glede na takšno vsebino izpovedb se postavi vprašanje, zakaj so potem kasneje O. kupili vmesni garaži in niso tudi v zvezi z njima uveljavljali lastninske pravice s priposestvovanjem. Postavi pa se tudi vprašanje, zakaj ni pravni prednik tožencev ob vknjižbi lastninske pravice na parcelah št. 1019/2 in 1019/3, obe k. o. x, zahteval tudi dela tedanje parcele št. 18/2 k. o. x, ali pa tega ni zahteval ob zadnji delitvi parcele št. 1017/2, iz katere je nastala tudi parcela št. 1017/7, saj je kot mejaš moral sodelovati v geodetskem postopku delitve mejnih parcel. Iz priložene Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim iz leta 2000 in priloženega načrta parcel iz leta 2006 je razvidno, da sta evidentirani zgolj dve garaži, ki sta v lasti tožencev. Iz vsega navedenega izhaja, da ni nobenega dokaza, da bi bil pravni prednik tožencev ali toženci dobroverni pri postavitvi garaže, saj so za vse nepremičnine, za katere so imeli ustrezne listine, uredili zemljiškoknjižno stanje. Poleg tega tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala obstoja dovoljenja za gradnjo sporne garaže, sporna garaža pa tudi ni bila evidentirana v nobenem uradnem dokumentu. Tudi sicer ni z verjetnostjo izkazano, da je bila garaža zgrajena pred letom 1967. Spornega zemljišča pa toženci niso mogli priposestvovati tudi iz razloga, ker je bilo nacionalizirano in je bilo družbena lastnina najmanj do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Iz istega razloga niso mogli pridobiti lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem zemljišču. Priposestvovanje ni bilo mogoče tudi iz razloga, ker je bilo sporno zemljišče funkcionalno zemljišče. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa. Sodišče je neutemeljeno ugotavljalo pridobitev pravice služnosti hoje in vožnje, saj takšen tožbeni zahtevek ni bil postavljen. Sodišče je nemodificiran zahtevek zavrnilo, ne da bi ugotavljalo dejstva v zvezi s parkiranjem na parceli št. 1017/7 k. o. x. O modificiranem tožbenem zahtevku pa sploh ni odločalo. Ne strinja se tudi z zaključkom, da zahtevek tožnikov zoper E.H. nima nobene povezave s to pravdno zadevo. Tožeča stranka tudi priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranke dne 13. 6. 2012 in 7. 9. 2012 „modificirala“ tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje pa, kot pravilno opozarja tožeča stranka, ni odločalo o „modificiranem“, temveč o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni terjala razveljavitve izpodbijane odločitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, temveč jo je lahko odpravilo samo pritožbeno sodišče. Tožeča stranka namreč dne 13. 6. 2012 ni spremenila tožbe, ampak je zgolj v skladu s spremenjeno zemljiškoknjižno zakonodajo opredelila nepremičnine z novimi identifikacijskimi znaki, določneje označila in locirala sporno garažo, pri čemer dimenzija in lokacija garaže nista bili sporni. Dne 7. 9. 2012 pa je zmanjšala tožbeni zahtevek (1), pri čemer tožena stranka delnemu umike tožbe ni nasprotovala. Navedeno kršitev je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je v izreku te drugostopenjske odločbe upoštevalo opisano „modifikacijo“ tožbenega zahtevka, ter da je sodbo v delu, s katerim je bilo odločeno o delu zahtevka, ki je bil umaknjen, razveljavilo.

6. V tej pravdni zadevi tožnika s tožbo zahtevata varstvo njune solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1017/7 k. o. x. Toženci so zahtevku nasprotovali, in sicer so trdili, da je njihov pravni prednik pridobil lastninsko pravico na določenem delu sporne nepremičnine, na katerem stoji tudi garaža, katere odstranitev zahtevata tožnika, na podlagi priposestvovanja ter na podlagi pravil o gradnji na tujem zemljišču. Glede preostalega dela sporne nepremičnine so trdili, da je njihov pravni prednik priposestvoval pravico služnosti hoje in vožnje. Toženci so torej zatrjevali pridobitev lastninske pravice na delu sporne nepremičnine na podlagi zakona, ki se uvršča med originarne načine pridobitve lastninske pravice. Ker nastopi pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona v trenutku, ko so izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni eden izmed njih, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je pravni prednik tožencev postal lastnik na zatrjevanih pravnih podlagah, kljub temu, da toženci niso predložili nobene listine, ki bi dokazovala pridobitev lastninske pravice in ki bi bila podlaga za vknjižbo v zemljiško knjigo oziroma kljub temu, da toženci niso sprožili nobenega postopka za uveljavitev zatrjevane pravice. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je pravni prednik tožencev že v zgodnjih šestdesetih letih kupil zemljišče v neposredni bližini sedaj spornega trikotnika nepremičnine parc. št. 1017/7 k. o. x, misleč, da je kupil tudi sedaj sporni del, in na njem že leta 1963 zgradil garažo, ter da je šele pravna prednica tožencev dne 1. 3. 2007 izvedela, da je garaža zgrajena na nepremičnini, ki ni njena last. Zlasti na podlagi navedenih ugotovitev je zaključilo, da so bili pravni predniki tožencev dobroverni posestniki spornega dela nepremičnine od leta 1963 do 1. 3. 2007 ter dobroverni graditelji. Tožeča stranka v pritožbi navedeni zaključek izpodbija, vendar po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo, zaradi česar jo sprejema in se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje je imelo oporo za zaključek o dobrovernosti pravnih prednikov tožencev v skladnih izpovedbah toženk pa tudi treh nevtralnih prič, iz katerih je med drugim izhajalo, da je sporna garaža oziroma sporni del zemljišča pripadal O. (družini tožencev), ki so zemljišče na …. kupili od I.L., ki je pravnemu predniku tožencev pokazal, da kupljeno zemljišče obsega tudi sporni del nepremičnine parc. št. 1017/7 k. o. x, ter da jim uporabe garaže ni nikoli nihče prepovedoval. Res je sicer, kot opozarja tožeča stranka v pritožbi, da toženci niso predložili nobenega dokaza, da je njihov pravni prednik kupil sporni del zemljišča, vendar pa je logično, da tožena stranka ni predložila prodajne pogodbe o nakupu tega dela nepremičnine, saj tožena stranka ni trdila, da je bil kot predmet prodajne pogodbe naveden tudi del parc. št. 1017/7 k. o. x, temveč je trdila, da je pravni prednik tožencev kupil nepremičnini v neposredni bližini, pri čemer je na podlagi s strani prodajalca I.L. pokazanega poteka mej mislil, da obsegata tudi sporni del nepremičnine parc. št. 1017/7 k. o. x, kar ji je tudi uspelo dokazati. Prav tako tožnika ne moreta uspeti s pritožbeno navedbo, da I.L. ni bil lastnik ali imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini. Ta okoliščina bi bila pomembna le, če bi bil pravni prednik tožencev s tem seznanjen, česar pa tožeča stranka ni trdila. Nadalje se ni moč strinjati s pritožbeno navedbo, da na nedobrovernost kaže tudi okoliščina, da pravni prednik tožencev ni urejal lastništva na spornem delu nepremičnine oziroma da ni v zvezi z njim nikoli nič zahteval, ob dejstvu, da je pravni prednik tožencev mislil, da sporni del nepremičnine parc. št. 1707/7 k. o. x spada k zemljišču, ki ga je kupil in v zvezi s katerim lastništvo ni bilo sporno, ter da njegovi gradnji in uporabi garaže ni nihče nasprotoval. Zaključka o dobrovernosti pravnega prednika tožencev ne moreta spremeniti niti v pritožbi izpostavljeni okoliščini, da sporna garaža ni evidentirana v nobenem dokumentu (npr. v katastrskemu načrtu) ter da je zgrajena brez veljavnega dovoljenja, saj na njuni podlagi ni moč sklepati, da je pravni prednik tožencev vedel oziroma da bi moral vedeti, da ni postal lastnik spornega zemljišča, oziroma da je vedel, da gradi na tujem zemljišču. 8. Pritožbene navedbe, da o dobrovernosti ni moč govoriti, ker je eno od vmesnih garaž kupila P.O. leta 1997, eno pa leta 2008 eden od tožencev, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnika nista izkazala, da teh dejstev nista mogla brez svoje krivde zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe, da pravni predniki tožencev niso zahtevali ob zadnji delitvi parcele št. 1017/2 k. o. x dela sporne nepremičnine, saj so morali kot mejaši sodelovati v geodetskem postopku delitve mej.

9. Zaključek sodišča prve stopnje o dobrovernosti pravnega prednika oziroma pravnih prednikov tožencev je torej pravilen, ne strinja pa se pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni tudi ostali pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja oziroma na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Nepravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba začela teči že leta 1963. Iz neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je postala nepremičnina parc. št. 1017/7 k. o. x družbena lastnina na podlagi odločbe Oddelka za finance OBLO Ljubljana-Šiška z dne 1. 9. 1959 ter da je bila v upravi Občine Ljubljana-Šiška. Lastninska pravica na družbeni lastnini se kljub pravnim pravilom Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ni mogla priposestvovati. Pravna pravila ODZ o priposestvovanju so namreč veljala le za zasebno lastnino, saj je družbena lastnina (prej državna lastnina) že od nastanka uživala posebno varstvo in je imela poseben položaj. Stvari, ki so bile državna lastnina oziroma splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina, so bile pod posebnim varstvom države (16. člen Ustave SFRJ), ki se je kazalo tudi v izključitvi zastaranja in priposestvovanja (glej 1. člen kasneje razveljavljenega Zakona o zaščiti narodne imovine). Stavbna zemljišča, ki so bila družbena lastnina, niso bila v pravnem prometu, na njih pa je bilo mogoče pridobiti le pravice, ki jih je določal zakon (1. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami). Pravica, ki jo je bilo mogoče pridobiti, je bila pravica uporabe stavbnega sveta, ki se je pogosto imenovala tudi pravica brezplačne in trajne uporabe. Glede na tedanjo družbeno ureditev, nepremičnine, ki je sodila v družbeno lastnino, tako ni bilo mogoče priposestvovati, vse dokler je bila družbena lastnina (2). Presoja sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba tekla od 1963 do 1980, ko je začel veljati Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je v 29. členu izrecno izključil možnost priposestvovanja na stvareh v družbeni lastnini, je torej materialnopravno napačna.

10. Prav tako zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba (ponovno) začela teči (že) s sprejetjem Ustave RS (4. 11. 1991) oziroma Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SRS (2. 10. 1989). S sodbo II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 je Vrhovno sodišče poenotilo sodno prakso glede vprašanja, kdaj je prišlo do ukinitve družbene lastnine, in sicer se je postavilo na stališče, da je do njenega prenehanja prišlo postopoma, z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Nepremičnina parc. št. 1017/7 k. o. x se je olastninila na podlagi določb ZLNDL, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Priposestvovanje zato v konkretnem primeru ni moglo teči vse do 25. 7. 1997, ko je začel veljati omenjeni zakon. Glede na navedeno in ker od 1. 7. 2007 dalje, ko je pravna prednica tožencev na podlagi dopisa prvega tožnika izvedela, da je sporna garaža zgrajena na nepremičnini, ki ni njena last, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, ni mogoče več govoriti o njeni dobrovernosti, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje. Pogoj desetletne oziroma dvajsetletne priposestvovalne dobe po ZTLR oziroma desetletne po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) zato v konkretnem primeru ni izpolnjen. Zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožencev pridobili lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, zato ni pravilen.

11. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno štelo, da je bilo leta 1963, ko je bila zgrajena sporna garaža, mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini v družbeni lastnini z graditvijo na tujem zemljišču. Novejša sodna praksa (3) je namreč skladna s pravnim mnenjem iz leta 1987, po katerem graditelj, če je bilo zemljišče v družbeni lastnini do konca graditve v družbeni lastnini, ni mogel pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, četudi je kasneje, ko je bil gradbeni objekt že zgrajen, zemljišče prenehalo biti družbena lastnina (4). Glede na trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je pravni prednik tožencev pridobil z gradnjo garaže na podlagi 12. člena ZTLR pravico uporabe na spornem delu nepremičnine parc. št. 1017/7 k. o. x, ki se je na podlagi ZLNDL spremenila v lastninsko pravico, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v zvezi z gradnjo na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini tudi izrecno odklonilo možnost uporabe 12. člena ZTLR kot samostojne pravne podlage za originarno pridobitev pravice uporabe (5).

12. Toženi stranki torej ni uspelo dokazati pridobitve lastninske pravice na spornem delu nepremičnine parc. št. 1017/7 k. o. x na nobeni od uveljavljanih pravnih podlag. Glede na navedeno in ker iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvi tožnik vpisan v zemljiški knjigi kot solastnik nepremičnine parc. št. 1017/7 k. o. x do 62/237, drugi tožnik pa je kupil leta 2002 od družbe R. d. o. o., polovico stanovanja v stanovanjski stavbi, ki stoji na parceli št. 1017/6 k. o. x, h kateremu sodi tudi en parkirni prostor, pri čemer je na parceli št. 1017/7 k. o. x, ki predstavlja dvorišče k stanovanjski stavbi, v kateri je kupljeno stanovanje, solastnina do 10/237 še vedno vpisana na prodajalca, prvi tožnik kot solastnik, drugi tožnik pa kot domnevni solastnik sporne nepremičnine s tožbo upravičeno zahtevata, da tožena stranka odstrani garažo s sporne nepremičnine, vzpostavi na zemljišču prvotno stanje brez zgrajenega objekta ter opusti v prihodnje vsakršno parkiranje na mestu odstranjene garaže. Garaža, za postavitev in uporabo katere toženci oziroma njihovi pravni predniki niso imeli oziroma nimajo nobene pravne podlage (6), namreč predstavlja protipravno vznemirjanje v smislu 99. člena v povezavi s 100. členom SPZ.

13. Tožeča stranka je ob upoštevanju delnega umika tožbe z dne 7. 9. 2012 zahtevala, da so toženci dolžni v prihodnje opustiti vsakršno parkiranje tudi na preostalem delu sporne nepremičnine (to je na delu, na katerem ne stoji sporna garaža). Vendar ker tožeča stranka sploh ni trdila, da toženci parkirajo na tem delu nepremičnine (7), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna (8). Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede na umik tožbe v delu, s katerim sta tožnika zahtevala opustitev vsakršnega poseganja v sporno nepremičnino, po nepotrebnem ugotavljalo, ali imajo toženci pravico služnosti hoje in vožnje po tej parceli. Ne glede na navedeno pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da smejo toženci še najprej uporabljati sporno parcelo za dostop do njihove nepremičnine.

14. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni v prihodnje opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino parc. št. 1017/7 k. o. x (prvi odstavek 354. člena ZPP) ter spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na odstranitev garaže s parcele št. 1707/7 k. o. x, vzpostavitev prejšnjega stanja na zemljišču, na katerem stoji garaža, in prepoved parkiranja na tem zemljišču (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti na novo o stroških celotnega postopka.

17. Po oceni pritožbenega sodišča znaša uspeh tožeče stranke v postopku pred sodišče prve stopnje 66,67 % (uspela je s približno 2/3 zahtevka), tožene stranke pa 33,33 %. Tožeča stranka je namreč uspela z zahtevo po prenehanju vznemirjanja kot tudi z zahtevo po prepovedi nadaljnjega vznemirjanja (parkiranja), ki sta se nanašali na del nepremičnine parc. št. 1017/7 k. o. x, na katerem stoji garaža, ni pa uspela z zahtevkom na prepoved parkiranja na preostalem (večjem) delu nepremičnine parc. št. 1017/7 k. o. x. Ob upoštevanju takšnega uspeha je tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v znesku 1.242,59 EUR, tožena stranka pa v znesku 546,61 EUR. Od priglašenih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST) tožeči stranke priznalo 1.863,79 EUR pravdnih stroškov, in sicer: za sestavo tožbe skupaj s povečanjem za eno stranko 550 točk, za sestavo prve pripravljalne vloge skupaj s povečanjem za eno stranko 550 točk, za zastopanje na naroku 13. 6. 2012 skupaj s povečanjem za eno stranko 137,5 točk, za sestavo druge pripravljalne vloge skupaj s povečanjem za eno stranko 412,5 točk, za zastopanje na naroku 7. 9. 2012 skupaj s povečanjem za eno stranko 550 točk, za zastopanje na naroku 3. 4. 2013 skupaj s povečanjem za eno stranko 275 točk, za zastopanje na naroku 15. 5. 2013 skupaj s povečanjem za eno stranko 275 točk, za porabo časa 100 točk, za zastopanje na naroku 14. 6. 2013 skupaj s povečanjem za eno stranko 275 točk, za poročilo stranki 50 točk, za administrativne stroške 41,75 točk (2% od 1000 točk in 1 % od 2175 točk), 20 % DDV ter za strošek sodne takse za tožbo 92,00 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo ostalih priglašenih stroškov oziroma stroškov v višjem znesku, saj do njihove povrnitve v skladu z OT ni upravičena. Prav tako ji ni priznalo povečanja stroškov za zastopanje (prvotne) druge tožnice in tretjega tožnika, ki sta tožbo umaknila, ter stroškov, ki so nastali v zvezi z vložitvijo tožbe zoper drugega toženca E.H., saj je bil predmet prvostopnega odločanja (zgolj) zahtevek prvega in četrtega (oziroma sedaj drugega) tožnika uperjen zoper prvo toženko oziroma njene dediče. Pritožbeno sodišče stroškov tožene stranke ni na novo odmerjalo, temveč je upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, ki je tožeča stranka ni konkretizirano izpodbijala in po kateri znašajo pravdni stroški tožene stranke 1.640,00 EUR. Po pobotu je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 695,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP.

18. Ker je tožeča stranka tudi s pritožbo uspela približno do 2/3, ji je tožena stranka dolžna povrniti 2/3 stroškov pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče v skladu z OT odmerilo na 386,25 EUR. Gre za stroške sestave pritožbe v višini 687,5 točk (pri tem je upoštevano, da je šlo za zastopanje dveh strank), 2 % materialne stroške in 20 % DDV. Upoštevajoč navedeni uspeh je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 257,51 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

(1) Dne 7. 9. 2012 „modificiran“ tožbeni zahtevek se glasi zgolj še na opustitev vsakršnega parkiranja na sporni nepremičnini, prvotno postavljen tožbeni zahtevek pa se je glasil na opustitev vsakršnega poseganja v sporno nepremičnino.

(2) Primerjaj VSL sklep I Cp 4386/2010 z dne 8. 6. 2011. (3) VS RS sodba II Ips 8/2008 z dne 3. 4. 2008, VS RS sklep II Dor 371/2010 z dne 14. 10. 2010 in VS RS sodba II Ips 49/2008 in II Ips 28/2011 z dne 31. 3. 2011. (4) Poročilo VSS 2/87, str.11. (5) VS RS sodba II Ips 8/2008 z dne 3.4.2008. (6) Tožena stranka ni zatrjevala, da imajo toženci še na kakšni drugi pravni podlagi pravico imeti garažo na tujem zemljišču. (7) Trditve tožeče stranke o parkiranju na preostalem delu sporne nepremičnine so se nanašale le na E. H., zoper katerega je tožeča stranka tudi vložila tožbo, vendar pa je bil zahtevek zoper njega izločen iz tega spisa.

(8) Sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo, zakaj zahtevek v tem delu ni utemeljen, vendar pa, ker že iz trditev tožeče stranke izhaja, da zahtevek v tem delu ni utemeljen, izpodbijane sodbe zaradi te pomanjkljivosti ni bilo treba razveljaviti.