Jedro

Dvom v istovetnost mora biti očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Razen tega, da nima osebnih dokumentov, tožena stranka ni obrazložila, zakaj tožniku ne verjame, da je tista oseba, za katero se izdaja. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za nekaj drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno.

Tožena stranka je tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. V konkretni zadevi pa ni nikjer razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen tožena stranka ugotavljati, niti ni razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Šele ko so vsi trije pogoji izpolnjeni, je lahko podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. To, da je potrebno opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-468/2018/5 (1312-06) z dne 14. 3. 2018 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in sicer na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Odredila je, da se tožnik pridrži od dne 13. 3. 2018 od 14.20 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 12. 3. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje istovetnosti ni izkazal, saj ni priložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. V nadaljevanju obrazložitve navaja, kaj izhaja iz depeše policijske postaje in kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje navaja, da je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik je na zapisnik navedel, da ima njegove osebne dokumente (osebno izkaznico in potni list) tihotapec, ki mu je uredil pot v Grčijo. V kolikor namreč prosilca dobi grška policija pri prehodu meje iz Turčije, osebne dokumente vzame in jih vrže v reko. Tožnik je navedel, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker tam zapirajo begunce. Zaradi slabega odnosa do beguncev pa tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito niti na Hrvaškem, poleg tega Hrvati begunce vračajo nazaj v Srbijo in Bosno in Hercegovino. Za mednarodno zaščito je zaprosil v Bosni in Hercegovini in še isti dan dobil odločitev, da mora zapustiti državo v roku 15 dni.

2. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa navaja, da tožnik do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih. V konkretnem primeru se poraja dvom v osebne podatke tožnika kot tudi dvom glede navedb o osebnih dokumentih. Tožena stranka meni, da so tožnikove navedbe o tem, da je dokumente vzel tihotapec, neprepričljive, saj to trdi velika večina prosilcev, ki prihaja iz držav na severu Afrike in je malo verjetno, da bi skoraj vsem prosilcem dokumente vzeli tihotapci. Osebni dokument je listina, s katero ljudje ravnajo skrbno. Poleg tega tožnik v policijskem postopku ni nikoli omenil, da bi mu tihotapec vzel osebne dokumente. Tožena stranka tudi dvomi, da bi tožnik tihotapcu dal oba dokumenta. Zaradi tega in ob upoštevanju dejstva, da Republika Slovenija ni tožnikova ciljna država, tožena stranka utemeljeno dvomi, da je tožnik podal resnične izjave glede posedovanja njegovih dokumentov. Iz navedenega razloga je tožniku tožena stranka omejila gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Da bi lahko pristojni organ odločil o prošnji za mednarodno zaščito, pa je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar je bistven osebni razgovor s prosilcem. Iz tožnikove poti izhaja, da je tožnik že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v več državah, vendar tega ni storil. Želel je oditi v Francijo, za katero je navedel, da je njegova ciljna država, v Republiki Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija in mu ni preostalo nič drugega. Obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, zaradi česar se je tožena stranka odločila, da tožnika pridrži tudi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na Center za tujce zato, ker je ugotovila, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma po njenem mnenju ni dovolj učinkovit. Tožena stranka meni, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in tudi da so podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

3. Tožnik v tožbi opozarja na to, da se ustna odreditev pridržanja in pisni odpravek sklepa ne ujemata, saj pisni odpravek 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 sploh ne zajema (z razliko od ustne odreditve pridržanja). Nadalje navaja, da razloga „zaradi ugotavljanja istovetnosti“ in „ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“ sploh nista zakonska razloga za odreditev pridržanja. Novi ZMZ-1 namreč določa, da se pridržanje lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v istovetnost prosilca in jo želi tožena stranka preveriti, zgolj zaradi ugotavljanja istovetnosti pa pridržanja ni mogoče odrediti. Podobno pridržanja ni mogoče odrediti zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, saj ZMZ-1 zahteva, da se lahko odredi pridržanje zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Iz zapisnika z dne 13. 3. 2018 sploh ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti oziroma dejstvo, na katero tožena stranka opira odvzem prostosti iz 1., 2. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj meni, da obstaja očiten dvom v istovetnost niti ni bilo tožniku predočeno, katera dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, želi tožena stranka ugotavljati in zakaj obstaja utemeljena nevarnost tožnikovega pobega. Ni bilo pojasnjeno, kakšen postopek odstranitve želi tožena stranka. Prav tako ni bilo pojasnjeno, zakaj je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral postopek odstranitve. Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da bo potrebno preveriti vsa dejstva glede tožnikove prošnje, kar sploh ni zakonski razlog po ZMZ-1 in da tožena stranka dvomi v istovetnost tožnika, kar tudi ni zakonski razlog, saj ZMZ-1 zahteva obstoj očitnega dvoma. Tožnik z razlogi ni bil seznanjen, posledično mu ni bila dana pravica do izjave in je bilo s tem kršeno načelo zaslišanja stranke. Tožnik opozarja tudi na nekatera postavljena mu vprašanja, ki so po njegovem mnenju nedovoljena. Zdi se, da je tožniku bila osebna svoboda odvzeta, ker nima osebnih dokumentov. Tožnik pa je že vseskozi navajal iste osebne podatke, isto ime in priimek, datum rojstva in državljanstvo. Najmanj trikrat je izpovedal isto. Torej ne obstaja niti očiten dvom v tožnikovo istovetnost niti ni jasno, kako želi tožena stranka njegovo istovetnost še dodatno preveriti. Od tožnika, ki je peš prehodil na stotine kilometrov in pri tem najel celo tihotapca, ni mogoče zahtevati, da bi v Slovenijo prišel z osebnimi dokumenti. Tožnik v policijskem postopku odvzema dokumenta s strani tihotapca ni omenjal, pri čemer tožnik poudarja, da iz policijske depeše ni razvidno, da bi bil prisoten tolmač, ki bi ga tožnik razumel in ni razvidno, da je bilo tožniku takšno vprašanje sploh zastavljeno. Ne drži navedba, da naj bi tožnik pred policijo izpovedal, da je želel oditi v Francijo, ker naj bi imel tam starše. Tožnik je povedal, da je bil namenjen v Francijo, kjer se nahaja njegova družina, ne pa tožnikova starša. Pri podaji prošnje je pojasnil, da starša, brat in sestra živijo v Maroku, v Franciji pa živita njegov brat in bratranec. Nadalje tožnik v zvezi z strožjo oziroma milejšo obliko omejitve gibanja pojasnjuje, da če tožena stranka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov, to ne more iti na škodo tožnika. Nadalje tožnik med drugim podrobneje pojasnjuje, zakaj predstavlja ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni odvzem osebne svobode. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

4. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero se naj stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Izvrševanje ukrepa pridržanja bo namreč tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, ker se v Centru za tujce ne počuti dobro, je brez osebne svobode in tega mu ne bo mogel povrniti nihče. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno pojasnjuje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo. Če je trikrat navedel iste osebne podatke, še ne pomeni, da je s tem ugotovljena njegova istovetnost. Nadalje tožena stranka oporeka navedbi, da ima Center za tujce položaj zapora. Podrobno pojasnjuje način varovanja v azilnem domu. Nadalje podrobno pojasnjuje, zakaj so prostori Centra za tujce po njenem mnenju ustrezni za izvajanje ukrepa omejitve gibanja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 22. 3. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika, pooblaščenka pa je na glavni obravnavi pred zaslišanjem tožnika še dodatno utemeljila nekatere tožbene navedbe.

8. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bila njegova ciljna država Slovenija, ker je varna država. Njegova družina živi v Maroku, poleg staršev ima še enega brata in eno sestro. V Franciji nima sorodnikov. Ko je odšel na pot, je imel osebne dokumente, potem pa je tihotapcu v Turčiji predal potni list in ta mu je obljubil, da ga bo vrnil s priporočeno pošiljko ali preko DHL. Najprej je imel kontakte s tihotapcem, zadnje čase pa je izgubil vsako sled za njim. Ta tihotapec je bil alžirski državljan. Ni nenavadno, če tihotapci zahtevajo od beguncev potne liste, običaj je, da se tihotapcu predajo dokumenti in se da vsota 200,00 EUR, preden se zapusti Turčijo. Tihotapec je rekel, da ko pride v ciljno državo, naj kontaktira z njim, da mu bo poslal dokumente preko DHL. Dokumente je bil tihotapcu prisiljen predati, druge možnosti ni imel. Na policiji so ga vprašali, kje so njegovi dokumenti in je dal enako izjavo kot na sodišču. V Bosni in Hercegovini ni podal prošnje za mednarodno zaščito, vendar so mu dali dovolilnico, da lahko ostane v državi 15 dni in to je bil rok, v katerem mora zapustiti državo. Na Hrvaškem jih je prijela policija, ko so bili na poti do Zagreba, zasegli so jim vse imetje in jih vrnili nazaj v Bosno. Čeprav so izrazili željo, da bi podali prošnjo za mednarodno zaščito, jih je hrvaška policija pripeljala do meje in jih pustila, da prečkajo mejo med Hrvaško in Bosno in Hercegovino in so se napotili v Veliko Kladušo. Trikrat je poskušal priti na Hrvaško, prvič so jih prijeli, drugič so se približali meji, pa je bilo zelo nevarno, ker so jih varnostni organi opazili in so se vrnili, tretjič pa so uspeli prečkati mejo in so Hrvaško prečkali brez predaha, do Slovenije. V Bosni in Hercegovini torej ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je slišal, da balkanske države ne dovolijo prebežnikom, da ostanejo pri njih in zato ni podal prošnje v nobeni od balkanskih držav. V Centru za tujce bi bilo v redu, če ne bi bil zaprt. Ko jih je prijela slovenska policija, je bil prisoten en tolmač, vendar niso bili zadovoljni z njim. Sam ga je razumel skoraj 100 %, vendar pa ni posredoval njihovega mnenja korektno. V primeru, če mu gibanje ne bo več omejeno, bo v Sloveniji počakal do konca postopka.

9. Pri svoji odločitvi, kot je navedena v pismenem odpravku sklepa o omejitvi gibanja, se je tožena stranka oprla na 1. in 2. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Pri ustni naznanitvi sklepa o omejitvi gibanja je sicer tožena stranka res navedla kot pravno podlago tudi 3. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, vendar pa je predmet sodne presoje pismeni sklep, zaradi česar je sodišče preverjalo le, ali so podani razlogi za omejitev gibanja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katere se sklicuje pismeni sklep.

10. Iz določila 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Pri tem sodišče izrecno opozarja na to, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka pa dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da tožnik pri sebi nima osebnega dokumenta s sliko, pri čemer še pojasnjuje, da se ji zdi malo verjetno, da bi oba osebna dokumenta izročil tihotapcu. Sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Razen tega, da nima osebnih dokumentov, tožena stranka ni obrazložila, zakaj tožniku ne verjame, da je tista oseba, za katero se izdaja. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za nekaj drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov pa je premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka in po glavni obravnavi tudi sodišče, ta razlog za omejitev gibanja sploh ni podan.

11. Nadalje je tožena stranka tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. Iz navedenega določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga. Prvič, navesti je treba konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, torej mora pristojni organ izrecno in konkretno identificirati enega od razlogov, zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo in hkrati navesti, da bo ta razlog (dejstvo) ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja podana, mora biti podan dodatno še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V konkretni zadevi pa ni nikjer razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen tožena stranka ugotavljati, niti ni razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Konkretno je tožnik kot razloge za mednarodno zaščito navajal življenjske razmere v Maroku, kar pomeni, da bi morala tožena stranka navesti konkretna dejstva, povezana s temi razmerami ter dokazati vzročno posledično zvezo med ugotavljanjem teh dejstev in omejitvijo gibanja in dodatno še obrazložiti utemeljeno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Šele ko so vsi trije pogoji izpolnjeni, je lahko podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker pa teh navedb v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni, je sklep v tem delu tako pomanjkljivo obrazložen, da se ga ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. To, da je potrebno opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Razgovor je procesno dejanje, ki ga je v teh postopkih potrebno obvezno opraviti, 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa govori o nečem drugem, in sicer o ugotavljanju dejstev, na katerih je prosilec utemeljil svojo prošnjo. Ker je sodišče ugotovilo, da razlog iz 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni podan, razlog iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa ni dovolj obrazložen, da bi se dalo v tem delu sklep preizkusiti, je izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje zaradi kršitev pravil postopka.

12. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo, zaradi česar se tudi ni opredelilo do tožbenih navedb o tem, da je bila napačno uporabljena strožja oblika omejitve gibanja in se tudi ni posebej opredeljevalo do tega, ali je bila tožniku odvzeta osebna svoboda. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da ni mogoče izdati začasne odredbe v primeru, če sodišče sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, kot je predlagano na str. 16 tožbe, ker je to v nasprotju z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, kjer je določeno, da se lahko izvršitev izpodbijanega akta odloži le do izdaje pravnomočne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, ker je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.