Jedro

Toženčevo vztrajanje, da je tožnica nasprotovala ponovnemu nakupu kokošje farme, nima pravne teže zaradi pravilnih razlogov obeh sodišč, da samo soglasje za pridobitev predmeta skupnega premoženja ni odločilno, pač pa čas in način njegove pridobitve. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih skupno premoženje nastane na originaren način na podlagi samega zakona.

Za pridobitev skupnega premoženja najeti kredit je skupen in pomeni pasivo skupnega premoženja. Na sam nastanek skupnega premoženja (in tudi na višino deležev) ne vpliva okoliščina, kateri od zakoncev ga je odplačeval in tudi ne, koliko ga je odplačal v času življenjske skupnosti in koliko po njenem prenehanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v dne 13.7.1995 vloženi tožbi zatrjevala, da je kokošja farma skupno premoženje pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca. Zato od toženca zahteva, da ji plača polovico uporabnine, kar do vložitve tožbe znaša 328.000 SIT, od 1.8.1995 pa ji mora plačevati 82.000 SIT mesečno. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožnica od 1.4.1995 dalje upravičena iz naslova skupnega premoženja do polovice uporabnine od kokošje farme v ..., ki jo uporablja toženec.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja "vse revizijske razloge" in predlaga tako spremembo vmesne sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Revizija pojasnjuje razmere pravdnih strank od njune poroke v Švici leta 1968, bivanje v Švici, vrnitev v Slovenijo, rojstvo dveh otrok in toženčev ponoven odhod v Švico ter nato vrnitev v letu 1994. Toženec zatrjuje, da je imela tožnica ves čas negativen in potrošniški odnos v zvezi s skupnim premoženjem, da mu je celo škodovala pri pridobivanju novih poslov v zvezi z izdelovanjem testenin in da se je zato moral odločiti za ponoven nakup kokošje farme. To je storil sam, saj se je tožnica nakupu upirala. Revizija vztraja pri trditvi, da v času sklenitve kupne pogodbe 1.4.1994 med pravdnima strankama ni bilo več življenjske in ekonomske skupnosti, ki da je prenehala že v letu 1993, od takrat pa med zakoncema ni bilo samo pomanjkanja čustvene navezanosti, pač pa je obstajalo sovraštvo. Tožnica je živela svoje življenje, ni skrbela za dom in za še mladoletnega otroka, tožencu pa je povzročala škodo. Neživljenjski so razlogi sodb o vseh oblikah dela zakoncev, ki poleg tega predstavljajo le prepis zakonske določbe. V tem obdobju ni bila ustvarjena nobena skupna vrednost. Toženec je kredit za nakup kokošje farme odplačeval še več let po razvezi zakonske zveze. Sojenje je bilo po njegovem mnenju pristransko. Ker je trdil, da je do nakupa prišlo v času po razpadu življenjske skupnosti, je jasno, da ni niti podrejeno dokazoval, da je njegov delež na skupnem premoženju večji.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav toženec v uvodu revizije uveljavlja "vse revizijske razloge", morebitnih procesnih kršitev ne obrazloži. Zato jih revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Materialnopravna podlaga za odločitev v tej zadevi so zakonske določbe o premoženjskih razmerjih med zakonci, po katerih je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje in se zanj šteje, da sta deleža zakoncev enaka, lahko pa zakonca dokazujeta drugačno razmerje. V takem sporu se poleg dohodka vsakega zakonca upoštevajo vse oblike dela in pomoči, ki jo nudita drug drugemu, varstvo in vzgoja otrok, domača dela in podobno (določbe drugega odstavka 51. člena in 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB1).

Za pravilno uporabo navedenih zakonskih določb sta sodišči ugotovili vse odločilne okoliščine. Dejanske podlage obeh sodb zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni več mogoče izpodbijati. Prav v tej nedovoljeni smeri gredo mnoge od toženčevih revizijskih trditev. Poleg tega toženčeva revizija odraža njegovo čustveno prizadetost in prikazuje njegovo videnje zakonskih odnosov pravdnih strank. Zato revizijsko sodišče pojasnjuje, da je medsebojna čustvena navezanost zakoncev le eden od več elementov zakonske zveze, ki pa ni nujen pogoj za pridobitev skupnega premoženja. Že po naravi stvari same se čustvena navezanost v času dolgotrajne zakonske skupnosti zaradi poteka časa in tudi drugih razlogov spreminja. Na režim pridobivanja skupnega premoženja samo sprememba čustvovanja enega ali obeh ne vpliva. Zato je odločilno le, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR, med katerimi je tudi čas trajanja zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti.

Prav okoliščina o trajanju življenjske skupnosti pravdnih strank je za revizijo sporna. Sodišči sta ugotovili, da je bila kokošja farma ponovno kupljena 1.4.1994 in da je takrat življenjska skupnost pravdnih strank kljub manjši čustveni navezanosti še trajala, saj je izkazana ekonomska skupnost (toženec je tožnico zaradi svoje odsotnosti v Švici, od koder se je vrnil v času nakupa farme, pooblastil za urejanje poslovnih zadev, tudi na njegovem tekočem računu je bila pooblaščena vse do 1.8.1994, ko je bila vložena razvezna tožba), tožnica pa je vse do razveze v letu 1995 tudi skrbela za dom, za mladoletnega otroka, opravljala gospodinjska dela ter prala in kuhala tudi za toženca. Okoliščina o trajanju življenjske skupnosti pravdnih strank je dejanske narave, na katero so zaradi že navedenega razloga v sedanji fazi postopka vezani revizijsko sodišče in stranke. Zato je toženec ne more izpodbijati.

Toženčevo vztrajanje, da je tožnica nasprotovala ponovnemu nakupu kokošje farme, nima pravne teže zaradi pravilnih razlogov obeh sodišč, da samo soglasje za pridobitev predmeta skupnega premoženja ni odločilno, pač pa čas in način njegove pridobitve. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih skupno premoženje nastane na originaren način na podlagi samega zakona. Pač pa toženčevo opozarjanje na dogovarjanje, ali bosta kupila kokošjo farmo, tudi posredno izkazuje, da je takrat njuna življenjska skupnost še obstajala, saj sicer zanj ne bi bilo nobene potrebe.

Za pridobitev skupnega premoženja najeti kredit je skupen in pomeni pasivo skupnega premoženja. Na sam nastanek skupnega premoženja (in tudi na višino deležev) ne vpliva okoliščina, kateri od zakoncev ga je odplačeval in tudi ne, koliko ga je odplačal v času življenjske skupnosti in koliko po njenem prenehanju.

Toženčevega očitka o pristranskem sojenju revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj je imel toženec v postopku možnost zahtevati izločitev sodnika, pa tega ni storil. Trditve o "popolni zaščiti tožnice kot ženske" je neresna. Okvir odločanja sodišča določita pravdni stranki sami s svojimi zahtevki, trditvami, dokaznimi predlogi in obrambnimi ugovori. Stvar njune izbire in odločitve je, kako bosta razpolagali s svojimi procesnimi upravičenji. Toženec se je v tej pravdi branil le, da kokošja farma ni skupno premoženje, pač pa njegovo posebno premoženje. Napovedal je vložitev nasprotne tožbe, česar pa ni storil. Svoj ugovor je utemeljeval s trditvami o prihranjenem denarju iz dela v Švici in najetem kreditu, odplačevanem tudi po razvezi zakonske zveze, kar so materialnopravno zmotni razlogi, ter z dejansko trditvijo, kdaj naj bi prišlo do prenehanja življenjske skupnosti, vendar je bilo dokazano drugače. Pri tezi, da gre za njegovo posebno premoženje, vztraja tudi v reviziji. Stvar njegove odločitve je bila, ali in kako se bo v pravdi branil. Če se ni odločil za uveljavljanje svojega večjega deleža na skupnem premoženju, ga sodišče tudi ni moglo ugotavljati, saj je tožnica pri svojem zahtevku izhajala iz zakonske domneve o enakih deležih, toženec pa drugačne trditvene in dokazne podlage tudi po lastnih revizijskih trditvah ni ponudil. Zato so neresne njegove trditve o zaščiti, ki naj bi jo nudili sodišči tožnici oziroma o pristranskem sojenju.

Ker sta sodišči pri izdaji vmesne sodbe in pri zavrnitvi toženčeve pritožbe materialnopravno pravilno odločili, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.