Jedro

Ker tožniku, invalidu II. kategorije ni prenehalo delovno razmerje neodvisno od njegove volje, temveč je sam kot obrtnik odjavil dejavnost, ni upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, skladno z določbo 124. člena ZPIZ-92

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Ugotovilo je, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj je tožniku zavarovanje prenehalo odvisno od njegove volje.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožnik in smiselno predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da bi mu zavarovanje prenehalo po njegovi volji ter povdarja, da pred odjavo skoraj ni več vozil na relacijah, daljših od 20 km. Skušal se je uveljaviti kot delavec, a na žalost naj ne bi šlo prav zaradi bolezni in invalidnosti. Sklicuje se na izvedensko mnenje z dne 21.1.1998, ki dokazuje invalidnost v posledici poškodbe iz leta 1983, zaradi česar vljudno prosi priznanje nadomestila v višini 310.000,00 SIT do upokojitve 21.1.1998. Tožena stranka v pisnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v laični pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, na katero je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev določb 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradi dolžnosti. Sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravni razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, jih zato ne ponavlja, pač pa glede pritožbene navedbe povdarja naslednje. Sodišče prve stopnje je predmetno zadevo, tako kot pred njim že tožena stranka, pravilno presojalo po 1. odst. 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), po katerem ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oz. je bilo priskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v roku 30-ih dni po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik, ki je imel status delovnega invalida že od 1982 s pravicami na podlagi preostale delovne zmožnosti in jih uresničeval pri Avtobusnem podjetju X. oz. bivšem delodajalcu X. vse do 31.1.1993, ko mu je prenehalo delovno razmerje, je z 19.3.1993 pridobil obrtno dovoljenje (odločba sekretariata za družbene zadeve Občine L. št. 313-4/93 z dne 19.3.1993) za avtoprevozniško dejavnost s polovičnim delovnim časom štiri ure. V času pridobitve obrtnega dovoljenja oz. neposredno po njem je bil za omenjeno delo zdravstveno sposoben, saj je bilo ob kontrolnem pregledu ugotovljeno, da je od 4.6.1993 še naprej invalid II. kategorije, zmožen za delo voznika avtobusa v polovičnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti. Ker pa je že po nekaj mesecih podal vlogo za odjavo obrti zaradi prodaje vozila in je na podlagi odločbe št. 313-4/93 z dne 20.7.1993 prenehal z opravljanjem obrtne dejavnosti z 31.7.1993, glede na že citirani 124. člen ZPIZ-92 ni mogoče šteti, da bi opravljanje dejavnosti oz. zavarovanje na tej podlagi, prenehalo neodvisno od njegove volje. Že na kontrolnem pregledu na IK I 4.6.1993 je bilo ocenjeno, da je tožnik še nadalje v polovičnem delovnem času zmožen za delo voznika in je bila na tej podlagi izdana ustrezna dokončna odločba. Z odločbo toženca z dne 16.7.1993 mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu samostojnega avtoprevoznika od 19.3.1993 dalje, ker je IK tudi 13.5.1993 ocenila, da je za omenjeno delo zmožen. Tudi ta odločba je postala dokončna, obe pa hkrati pravnomočni, ker ju tožnik ni izpodbijal. Dodatno razčiščevanje nastopa popolne nezmožnosti za delo voznika v polovičnem delovnem času v sodnem postopku tako niti ni bilo potrebno. Ne glede na to pa izvedenski mnenji invalidske komisije II. stopnje z dne 28.8.1997 in 10.8.1998 le še dodatno potrjujeta, da odjava obrti oz. zavarovanja ni v vzročni zvezi z boleznijo oz. invalidnostjo, saj tožnik dela voznika po teh mnenjih ni sposoben opravljati niti v skrajšanjem delovnem času šele od 4.10.1994 dalje. Pomeni, da je opravljanje obrtne dejavnosti leta 1993 oz. zavarovanje na drugem ustreznem delu prenehalo po njegovi volji, ne pa iz zdravstvenih razlogov, kot je zatrjeval pred prvostopenjskim sodiščem in neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi.

Za pravico do denarnega nadomestila za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu v konkretnem primeru tudi ni relevatna leta 1995 priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ko je bilo ugotovljeno, da za delo, na katero se ocenjuje invalidnost, več ni zmožen niti v polovičnem delovnem času, niti 1998 ugotovljena I. kategorija invalidnosti in priznana pravica do invalidske pokojnine na tej podlagi.

Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.