Jedro

Sklep o prekinitvi postopka ne šteje med sklepe, naštete v drugem odstavku 5. člena ZUS-1, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. S tožbo izpodbijani sklep pa tudi po vsebini ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, pri čemer tožnica tega, da naj bi izpodbijani sklep posegal v njen pravni položaj in da bi bilo z njim odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti ne zatrjuje. Sodišče po ustaljeni sodni praksi presoja le to, kar tožnik glede izpodbijanega akta navaja v tožbi, tožnica pa aktu nasprotuje zato, ker bi moral biti po njenem prepričanju prekinjen celoten postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo izpodbija sklep, s katerim je toženka prekinila postopek v zvezi s pritožbo tožnice zoper odločbo Skupne uprave Medobčinskega inšpektorata in redarstva (v nadaljevanju prvostopenjski organ) št. 0612-24/2018-12 z dne 1. 2. 2019, ki tožnici nalaga odstranitev betonskega zidu, ki je postavljen na meji z javno kategorizirano cesto oziroma se nahaja v varovalnem pasu občinske javne ceste. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožnica v tej zadevi zoper drugostopenjsko odločbo št. 351-75/2018-14 z dne 15. 11. 2018 že vložila tožbo na tukajšnje sodišče, o kateri pa še ni bilo odločeno, zato se v skladu z določbo 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek prekine, dokler Upravno sodišče RS ne odloči. 2. Tožnica v tožbi navaja, da bi morala toženka prekiniti celoten postopek, ne samo postopka v zvezi s pritožbo, saj ima odločba prvostopenjskega organa učinek tudi, če še ni pravnomočna. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica ni podala nobenih navedb zoper prekinitev postopka, razen te, da bi moral biti prekinjen celoten postopek, kar pa je nesmiselno, saj toženka kot drugostopenjski organ lahko prekine zgolj postopek s pritožbo, ne pa postopka, ki teče na prvi stopnji.

K I. točki izreka

4. Tožba ni dopustna.

5. Predmet tega upravnega spora je sklep o prekinitvi pritožbenega postopka, ki je bil izdan na podlagi 147. člena ZUP zaradi rešitve predhodnega vprašanja pri Upravnem sodišču. 6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke), ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Eden izmed teh pogojev je, da gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (četrta točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 3. člena ZUS-1). Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 3. člena ZUS-1). Nadalje se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

8. Sodišče ugotavlja, da sklep o prekinitvi postopka ne šteje med sklepe, naštete v drugem odstavku 5. člena ZUS-1, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. S tožbo izpodbijani sklep pa tudi po vsebini ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, pri čemer tožnica tega, da naj bi izpodbijani sklep posegal v njen pravni položaj in da bi bilo z njim odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti ne zatrjuje. Sodišče po ustaljeni sodni praksi presoja le to, kar tožnik glede izpodbijanega akta navaja v tožbi1, tožnica pa aktu nasprotuje zato, ker bi moral biti po njenem prepričanju prekinjen celoten postopek.

9. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da izpodbijani akt ne more predstavljati upravnega akta, pa tudi ne drugega posamičnega akta iz 2., 4. ali 5. člena ZUS-1, o zakonitosti katerega bi lahko odločalo sodišče v upravnem sporu, ampak gre za odločanje o procesnem vprašanju. Res je sicer, da je bila tožnica o možnosti upravnega spora poučena z napačnim pravnim poukom, vendar pa napačen pravni pouk, ki stranki sicer ne sme biti v škodo, tej tudi ne more dati več pravic, kot jih določa zakon.2

10. S procesnim sklepom je sprejem odločitve o izdaji upravnega akta v zadevi le začasno odložen. Tudi po stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča RS sklepa o prekinitvi ni dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. V zadevi I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017 je zavzelo stališče, da niti konkretne okoliščine spora, v katerem je prišlo do prekinitve postopka, ne morejo voditi do tega, da bi bil takšen akt po vsebini opredeljen kot upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih posledic, ki takemu sklepu šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka učinkovito zavarovana v sodnem postopku (23. in 157. člen Ustave). Procesni akt je - in ostane - procesni akt. Definira ga njegov izrek, ki ima učinek zgolj na potek postopka.

11. Ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 in druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 je odločilo po sodniku posamezniku, ki je pristojen za odločanje v zadevi, saj se izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

K II. točki izreka

12. Odločitev o stroških, ki jih je priglasil tožnik v tožbi, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016 2 Glej I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, I Up 63/2017 z dne 20. 6. 2018, I Up 73/2018 z dne 23. 5. 2018 in druge