3. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa Odvetniška družba C., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 20. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 305/2005 z dne 16. 3. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je to zavrglo zahtevo pritožnikov za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2002 (odločbe o odstranitvi nezakonite gradnje) in sklepa inšpekcijskega organa z dne 25. 3. 2003 (sklepa o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe). Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da začasna odredba ni samostojen procesni institut, ker je vezana na predmet sproženega upravnega spora. Po mnenju Vrhovnega sodišča je predmet tega upravnega spora le odločitev Ministrstva za okolje in prostor z dne 10. 1. 2005 o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe, zato procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 69. člena v zvezi z drugim odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) niso izpolnjene.

2.Pritožnika se z navedeno odločitvijo Vrhovnega sodišča ne strinjata. Navajata, da sta v upravnem sporu predlagala tudi, naj sodišče ugotovi ničnost odločitev inšpekcijskega organa z dne 16. 7. 2002 in z dne 25. 3. 2003. Zato naj bi bila nepravilna ugotovitev Vrhovnega sodišča, da v upravnem sporu teh odločitev inšpekcijskega organa ne izpodbijata. V upravnem postopku naj bi lahko stranka kadarkoli predlagala ugotovitev ničnosti odločbe in upravni organi ter sodišči naj bi bili dolžni paziti nanjo tudi po uradni dolžnosti. Zato naj ne bi bilo potrebe po izpolnjevanju procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve navedenih inšpekcijskih odločitev. Menita, da izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča posega v njune pravice iz 22., 23. in 33. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj namreč njune zahteve za odložitev izvršitve navedenih inšpekcijskih odločitev ne bi obravnavalo vsebinsko, temveč formalno. Zlasti naj ne bi upoštevalo, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe izdan 25. 3. 2004, torej po 17. 3. 2003, ko je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-227/2000 z dne 14. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS XI, 23) začela učinkovati razveljavitev ZUN. Ker naj bi se inšpekcijski postopek zoper njiju začel pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju ZGO-1), naj bi se na podlagi njegovega 200. člena nadaljeval po določbah razveljavljenega ZUN. Nesprejemljivo naj bi bilo stališče prvostopnega inšpekcijskega organa v odločbi, s katero je ta zavrnil njuno zahtevo za izrek ničnosti sklepa o dovolitvi izvršbe. Po njegovem stališču naj bi bil ta sklep izdan po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) in naj torej ne bi pomenil nadaljevanja inšpekcijskega postopka. Menita, da se pri izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe uporablja ZUP le zato, ker je z njim sistemsko urejen enoten način delovanja uprave, vendar naj bi bila izvršitev navedenih inšpekcijskih odločitev v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave) ter naj bi zato pomenila poseg v njuno zasebno lastnino (33. člen Ustave).

B.

3.Predmet izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča je procesna odločitev o izdaji začasne odredbe za odložitev izvršitve inšpekcijskih odločitev, izdanih zaradi nezakonite gradnje pritožnikov. Tudi preizkus ustavne pritožbe zoper ta sklep se mora zato omejiti na ta vidik. Očitek pritožnikov, da Vrhovno sodišče njunega predloga za njeno izdajo ni obravnavalo vsebinsko, temveč formalno, torej po vsebini pomeni zatrjevanje nepravilnosti pri uporabi procesnega prava, kar samo po sebi ne more biti predmet preizkusa v postopku z ustavno pritožbo. Omenjeni očitek pritožnikov lahko Ustavno sodišče preizkusi le z vidika, ali gre pri izpodbijani odločitvi morda za očitno napačno stališče Vrhovnega sodišča, ki bi bilo kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar stališču Vrhovnega sodišča, da začasna odredba po prvem odstavku 69. člena ZUS v zvezi s drugim odstavkom 30. člena ZUS ni samostojen procesni institut, temveč je vezana na predmet sproženega upravnega spora in jo je zato mogoče uporabiti potem, ko je v zvezi s spornim razmerjem sprožen upravni spor, tega ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je pojasnilo svoje stališče, da pritožnika v tem upravnem sporu zahtevata odpravo odločbe Ministrstva z dne 10. 1. 2005, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za odlog izvršitve inšpekcijske odločitve z dne 25. 3. 2003, z začasno odredbo pa uveljavljata, naj sodišče odloži izvršitev inšpekcijskih odločitev z dne 16. 7. 2002 (odločbe o odstranitvi nezakonite gradnje) in z dne 25. 3. 2003 (sklepa o dovolitvi izvršbe navedene inšpekcijske odločitve). Ker sta pritožnika zahtevala izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve inšpekcijskih odločitev, čeprav njuna zahteva po ugotovitvi ničnosti teh odločitev ni bila predmet tega upravnega spora, je ocenilo, da za njeno izdajo niso izpolnjene procese predpostavke. Vrhovno sodišče jima je pojasnilo, da v postopku odločanja o začasni odredbi ni mogoče odločati o glavni stvari, zato njuni ugovori o ničnosti izpodbijanih aktov ne morejo vplivati na odločitev o začasni odredbi. Zato tudi ne drži njuno zatrjevanje, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo, da sta v upravnem sporu uveljavljala ničnost teh aktov.

4.Pritožnika zatrjujeta tudi, da izpodbijana odločitev krši njune pravice iz 23. in 33. člena Ustave. Vendar zgolj dejstvo, da izpodbijana procesna odločitev sodišča ni v njuno korist, ne zadošča za utemeljitev kršitve katere izmed pravic iz 23. in 33. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja le tiste navedbe, ki se nanašajo na posamične akte, ki so predmet ustavne pritožbe. Navedb pritožnikov, ki se ne nanašajo na izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča oziroma na razloge za zavrnitev njune pritožbe v upravnem sporu, v postopku ustavne pritožbe zoper ta sklep ni mogoče obravnavati. Njunih navedb, s katerimi oporekata odločitvi prvostopnega upravnega organa glede ničnosti inšpekcijskih aktov, zato v tem postopku ni mogoče obravnavati. Ustavno sodišče zgolj pojasnjuje, da je v odločbi št. U-I-150/04 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 111/05) že presodilo, da njegova odločitev o razveljavitvi ZUN, na katero se sklicujeta pritožnika, ni začela učinkovati, ker je pred potekom odložnega roka zakonodajalec sprejel novo zakonsko ureditev. V zvezi z gradnjami, ki so bile nezakonite le po ZUN in po ZGO-1 niso več nezakonite, je Ustavno sodišče ocenilo tudi, da zakonodajalec ni imel razumnega razloga za to, da je inšpekcijski organ v 200. členu ZGO-1 napotil, da v zvezi z njimi nadaljuje in konča inšpekcijske postopke po ZUN, zato je v tem delu citirano določbo ZGO-1 razveljavilo. Vendar v obravnavanem primeru za takšno gradnjo ne gre.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan