Jedro

Postopanje sodišča, ko za namen preverjanja identitete govorca v posnetih telefonskih pogovorih uporabi posnetke glasu obsojenca z glavne obravnave, je povsem primerljivo z izvedbo identifikacije obtoženca kot storilca po pričah, zaslišanih na glavni obravnavi, glede na njegove vizualne značilnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojena I. P. in D. F. spoznalo za kriva storitve dveh nadaljevanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu I. P. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen dve leti in pet mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen dve leti zapora in zatem na podlagi druge točke drugega odstavka 47. člena KZ, izrečena enotna kazen štiri leta in štiri mesece zapora. Obsojenemu D. F. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen tri leta in pet mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen dve leti in pet mesecev zapora ter mu zatem po prvem odstavku 48. člena KZ, ob upoštevanju kazni zapora dveh let in šest mesecev, ki je bila istemu obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 102/2008 z dne 3. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 53/2009 z dne 26. 8. 2009 zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen osem let in dva meseca zapora. Na podlagi drugega odstavka 35. člena KZ v zvezi z 38. členom KZ je bila obsojenemu I. P. določena tudi stranska kazen za vsako od obeh kaznivih dejanj za kateri je bil spoznan za krivega, in sicer po 4.500,00 EUR ter mu nato po 4. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen 8.000,00 EUR. Obsojenemu D. F. pa sta bili določeni za vsako od obeh kaznivih dejanj denarni kazni v višini po 5.500,00 EUR ter zatem po 4. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna denarna kazen 10.000,00 EUR. Za obe enotni denarni kazni je bilo odločeno, da sta ju obsojenca dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V izrečeni kazni zapora je bil obsojencema po prvem odstavku 49. člena KZ vštet čas pridržanja in pripora, in sicer za obsojenega I. P. čas od 6.11 ure dne 15. 10. 2008 dalje, za obsojenega D. F. pa poleg tega še čas že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 102/2008 z dne 3. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 53/2009 z dne 26. 8. 2009 od 19.16 ure dne 15. 5. 2008 dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bilo odločeno, da sta oba obsojenca dolžna plačati oškodovancu P. d. o. o. premoženjskopravni zahtevek v višini 244.316,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2008 do plačila; oškodovana V. d. o. o. in B. d. o. o. pa sta bila s svojima premoženjskopravnima zahtevkoma v celoti napotena na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da sta oba obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Za obsojenega D. F. je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP odločeno, da je dolžan plačati tudi nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe zagovorniki obeh obsojenih ter okrožna državna tožilka. S sodbo III Kp 20852/2010 z dne 1. 6. 2011 je Višje sodišče v Ljubljani pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o kazenskih sankcijah, tako da je obsojenemu I. P. določeno kazen za prvo obravnavano kaznivo dejanje zvišalo na tri leta in tri mesece zapora ter mu zvišalo tudi izrečeno enotno kazen, in sicer na pet let zapora. Obsojenemu D. F. je bila za prvo obravnavano kaznivo dejanje zvišana določena kazen na štiri leta in šest mesecev zapora ter zvišana tudi enotno izrečena kazen in sicer na devet let zapora. Pritožbe zagovornikov pa so bile zavrnjene kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da sta oba obsojenca dolžna plačati stroške pritožbenega postopka.

3. Zagovorniki obsojenega I. P. so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve obsojenčeve pravice do obrambe kot je opredeljena v točki d. tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) in predlagali, da se zahtevi ugodi, napadeno sodbo pa razveljavi.

4. Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka in izrazila stališče, da navedbam iz zahteve ni mogoče pritrditi, poleg tega pa gre v zahtevi tudi za vsebinsko uveljavljanje dejanskega stanja, kar glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenemu I. P. in njegovim zagovornikom, da se o njem lahko izjavijo. Zagovorniki obsojenega P. so v pisni izjavili ponovili in vztrajali glede v zahtevi zatrjevanih kršitev ter predlagali, da se zahtevi ugodi.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V zahtevi se najprej izpostavlja opiranje izpodbijane sodbe na dokaz, ki da je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju vložnika zahteve naj bi sodišče v dokaznem postopku uporabilo nezakonito pridobljene vzorce obsojenčevega glasu, in sicer posnetke glasu obsojenca z glavne obravnave. Na ta način naj bi bil namreč obsojenec preslepljen oziroma prisiljen odločiti se med podajo zagovora in aktivnim sodelovanjem v postopku ter med opustitvijo takega aktivnega sodelovanja. S tem naj bi bila obsojencu kršena tudi ustavna pravica zoper samoobtožbo. Sklicuje se na ustavnosodno prakso in pri tem citira odločbo Ustavnega sodišča RS Up 1678/08 v povezavi z očitano kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo, saj naj bi bil v tem obravnavanem primeru posnetek obsojenčevega glasu v neposredni povezavi z očitanim mu kaznivim dejanjem oziroma „izpovedovanjem o nekem dejstvu glede kaznivega dejanja“ in gre torej za nezakonit dokaz.

8. Stališče zahteve ni utemeljeno in je razloge za to določno in pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje, ko so bili enaki razlogi uveljavljani že v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje (točka 21. sodbe sodišča druge stopnje). V zahtevi se ne ponujajo nobeni drugi, novi razlogi, ki bi terjali dodatno preverjanje oziroma utemeljevanje in zato Vrhovno sodišče napotuje vložnika na navedeno obrazložitev sodišča druge stopnje. V zvezi s sklicevanjem zahteve na odločbo Ustavnega sodišča Up 1678/08 in v tej povezavi na uporabo posnetka glasu obsojenca, ki da je v neposredni povezavi z očitanim mu kaznivim dejanjem, je pripomniti, da gre za pavšalno, nesubstancirano trditev, ki je ni mogoče konkretno preveriti; poleg tega pa je iz zagovora obsojenega P. razvidno, da očitanih kaznivih dejanj po obtožbi ni priznal in zato v posnetkih njegovega zagovora ni mogoče identificirati inkriminirajočih izjav, ki bi jih bilo mogoče obravnavati v luči obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča (točka 9. obrazložitve). Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je treba glas obsojenca (kot sicer glas vsakega posameznika) obravnavati kot enega od „biometričnih parametrov, ki med drugim omogočajo ugotovitev istovetnosti osebe.“ Zato je povsem primerljivo postopanje sodišča, ko za namen preverjanja identitete govorca v posnetih telefonskih pogovorih uporabi posnetke glasu obsojenca z glavne obravnave, z izvedbo identifikacije obtoženca kot storilca obravnavanega kaznivega dejanja po pričah zaslišanih na glavni obravnavi, glede na njegove vizualne značilnosti, ko imajo možnost obtoženca videti in ga v svojstvu storilca prepoznati.

9. V zahtevi se nadalje uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je bil zavrnjen dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče R. Š., na katerega navedbe naj bi se v odločilni meri naslonila izvedenka ekonomske stroke pri izdelavi izvedenskega mnenja. Poleg tega pa naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe tudi sama s sabo v nasprotju (kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), pri čemer izpostavlja obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje glede načrtovanega nakupa polnilne linije za družbo C., ki naj bi pomenil povečanje finančne moči družbe, hkrati pa v nasprotju s to navedbo sodišče zaključuje, da družba ni razpolagala z lastnimi prostori, kjer bi se odvijala navedena dejavnost – prav nakup navedene linije (o čemer bi lahko izpovedal prav priča R. Š.) pa bi dejansko omogočil dejavnost polnjenja in skladiščenja.

10. Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče R. Š. je že sodišče druge stopnje pritrdilo obrambi obsojencev, da je bila na ta način kršena pravica do obrambe, ker se obsojenca nista mogla soočiti z navedeno pričo, ki je svoje navedbe tako povedala le v telefonskem pogovoru z izvedenko A. Č. (stran 27 in 28 sodbe sodišča druge stopnje). Vendar je sodišče druge stopnje v tem delu tudi pojasnilo, zakaj ta kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe in pri tem izpostavilo, da izvedensko mnenje ni bilo oprto na navedeni telefonski pogovor z R. Š., temveč na druga objektivno ugotovljena dejstva razvidna iz poslovne dokumentacije družbe C. d. o. o., ki jih sodba konkretno povzema. Poleg tega pa v obrazložitvi sodbe ni zaznati niti medsebojnih nasprotij, ki jih izpostavlja zahteva, saj z iztrganostjo posameznih izsekov iz obrazložitve zahteva dejansko ponuja izkrivljeno vsebino obrazložitvenih navedb. Ne glede na to, da je treba obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje brati v skupnem kontekstu z vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (predvsem strani 19 do 22), je tudi iz drugostopenjske sodbe jasno razvidno, da se možnost nakupa polnilne linije za družbo C. obravnava v kontekstu preteklega poslovanja te družbe („v kolikor bi načrtovani nakup polnilne linije temeljil na uspešnem preteklem poslovanju in na obstoječi klienteli kupcev...“), dejanskim likvidnostnim stanjem družbe v obravnavanem obdobju („družba C. tudi ni razpolagala niti s primernim premoženjem niti z zadostno likvidnostjo, da bi uresničila načrtovani nakup polnilne linije“) ter predvidenim poslovanjem družbe, če bi do nakupa polnilne linije kljub vsemu prišlo („bi bilo treba zagotoviti ustrezne vire financiranja in sredstva za nakup potrebnega materiala in zaloge, pri čemer bi bila potrebna lastna udeležba v višini 688.872,00 EUR, s katerimi pa družba C. ni razpolagala“). Že ti razlogi, ki jih sodišče druge stopnje povzema iz izvedenskega mnenja izvedenke Č., ovržejo trditev iz zahteve, da bi naj šlo za nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in je zato zahteva neutemeljena tudi v tem delu.

11. Zahteva uveljavlja še nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, da je izpodbijana sodba utemeljena tudi na nedovoljenem dokazu – prepoznavi obsojenega I. P. po fotografijah na policiji, ki jo je opravila priča M. L., čeprav to ni procesno veljaven način prepoznave in čeprav ga ista priča „na prepoznavi ni prepoznala kot šoferja.“ Strinjati se je mogoče s stališčem iz zahteve, da pri prepoznavi opravljeni na policiji ne gre za dokaz, ki bi bil upošteven kot veljaven v procesno formalnem pomenu, temveč gre le za dokaz v spoznavnem smislu (tako je poudarilo Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah, na primer v sodbah I Ips 60/2011 z dne 13. 10. 2011, I Ips 424/2008 z dne 15. 1. 2009 in I Ips 201/2006 z dne 31. 8. 2016) in se zato sodba nanj ne sme opirati (ker pa je bil zakonito pridobljen, v okviru policijskih pristojnosti po drugem odstavku 148. člena ZKP, ga ni treba izločiti iz spisa), vendar pa izpodbijana sodba glede vloge obsojenega P. ne temelji le na omenjeni prepoznavi obsojenca po priči M. L. na policiji, temveč na celoviti oceni vseh izvedenih dokazov, ki kažejo na skupno nastopanje obeh obsojencev in M. H., vlogi posameznega od njih v konkretnih primerih ter tudi na oceni zagovorov obsojencev (tako je v tej zvezi sodišče druge stopnje že opozorilo na zagovor obtoženega P., da je bil šofer H., kar je izpodbijana sodba dokazno povezala z navedbo L., da sta k njej prišla „lastnik podjetja C.“ in njegov šofer – torej obsojeni P.). Zato ni utemeljeno zatrjevanje zahteve, da se izpodbijana sodba v zvezi z vlogo obsojenega P. opisano v točkah I 1., 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje opira (le) na prepoznavo slednjega opravljeno na policiji.

12. Enak zaključek glede neutemeljenosti stališča zahteve velja tudi glede ponovno (kot že v pritožbenem postopku) izpostavljenih izpovedb prič M. I., B. K. in T. J., ki naj bi izrecno izpovedale, da obsojeni P. ni sodeloval pri prodaji obravnavanih vozil. Iz tako, sicer pavšalno navedenega razloga, je razvidno, da se vložnik ne strinja z dokazno oceno, ki jo je v tej zvezi, tudi glede izpovedb navedenih prič, sprejelo sodišče v izpodbijani sodbi. Gre torej za uveljavljanje razloga, ki je pri zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno izključen (drugi odstavek 420. člena ZKP); ob tem pa je opozoriti, da se je o enakovrstnih pritožbenih očitkih določno opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 12, stran 14 in 15 sodbe).

13. Glede na navedeno, ko je bilo ugotovljeno, da z zahtevo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, z zahtevo pa se izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

14. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.