Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z zadevo (obravnavanim kaznivim dejanjem) ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev oz. okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi kršilo pravice obdolženca.
Zahteve zagovornice obsojenega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.3.1997 obdolženega D.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. in 3. odstavku 134. člena KZ in mu zanj izreklo kazen 8 mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za eno leto.
Pritožbi zagovornice obdolženca je Višje sodišče v Ljubljani deloma ugodilo tako, da je izrečeno kazen znižalo na 5 mesecev ter hkrati odločilo, da se stranska kazen izgona tujca iz države obdolžencu ne izreče. Zagovornica obsojenca je dne 2.2.1998 zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). V obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, s tem pa je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije ter Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Tudi 16. člen ZKP določa enokopravnost obdolženca in tožilca ter pravico obdolženca, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da okoliščina, da sodišče ni zaslišalo prič, ki ju je predlagala obramba, ne pomeni kršitve obdolženčeve pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, hkrati pa ocenjuje, da opustitev izvedbe teh dokazov ni vplivala na zakonitost sodbe (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ki jo določa Ustava v 3. alinei 29. člena ter 3. odstavek 16. člena in 4. odstavek 329. člena ZKP ni absolutna. O obsegu dokazovanja odloča sodišče (2. odstavek 329. člena ZKP), v skladu z načelom, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (17. člen ZKP). Sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na posebna formalna dokazna pravila (18. člen ZKP). Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z zadevo (obravnavanim kaznivim dejanjem) ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev oziroma okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi kršilo pravice obdolženca.
V obravnavani zadevi je zaslišanje prič S.Š. in S.P. v obtožnici kot prič obtožbe predlagal državni tožilec. Obe priči sta bili pred tem že zaslišani v kazenski preiskavi v navzočnosti obdolženega D.S. Obe priči je prvostopno sodišče vabilo na glavno obravnavo, vendar se je nista udeležili. Državni tožilec je vztrajal pri zaslišanju S.Š., zagovornica obdolženca pa je predlagala zaslišanje obeh prič na glavni obravnavi. Prvostopno sodišče je predlog za zaslišanje navedenih prič zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je dejansko stanje o poškodbi oškodovanke in njenem nastanku dovolj razčiščeno in zato neposredno zaslišanje prič na glavni obravnavi ni potrebno.
Zagovornica obdolženca šele v pritožbi uveljavlja zagovor, po kateri naj bi šlo v obravnavanem primeru za ravnanje obdolženca v prekoračenem silobranu kot obrambo na protipraven verbalen napad oškodovanke. Po oceni Vrhovnega sodišča je drugostopno sodišče utemeljeno zavrnilo takšno stališče obrambe. Pri svojem pravnem stališču, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski znaki za uporabo instituta silobrana ali prekoračenega silobrana, pritožbeno sodišče pravilno upošteva ugotovitve prvostopnega sodišča, da je med obdolžencem in oškodovanko prišlo do prepira. Ob upoštevanju takšnih ugotovitev Vrhovno sodišče ocenjuje, da zavrnjeni dokaz - zaslišanje prič S.Š. in S.P. ni v relevantni materialnopravni zvezi z dejanjem, ki je bilo predmet tega kazenskega postopka. Hkrati je treba ugotoviti, da izpovedbi predlaganih prič iz kazenske preiskave po svoji vsebini tudi ne izpolnjujeta drugega pogoja, to je, ne izkazujeta verjetnosti, da bi bilo moč s predlaganim dokazom potrditi obstoj zatrjevanih dejstev oziroma uveljavljanega pravnega instituta silobrana.
Na podlagi navedene ocene in ugotovitev Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da uveljavljena kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki jo na podlagi navedenih kršitev določb ustave in ZKP ter kršitev Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin uveljavlja vložnica, ni podana, zato je zahtevo v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.