Jedro

S tem ko prvostopno sodišče ugotavlja okoliščine v zvezi z obtoženčevo osebnostjo tudi na podlagi podatkov iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani, ni kršen 3.čl. ZKP (načelo domneve nedolžnosti).

Izrek

Zahteva obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Celju je zoper I.K. dne 16.6.1999 vložilo obtožnico zaradi kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1., 2., 3. in 4. odstavku 302. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena in 25. členom KZ. Obt. K. je v priporu od 18.4.1999 dalje iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 15.10.1999 obtožencu pripor podaljšal iz navedenega pripornega razloga. Senat ugotavlja, da se okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom v teku dosedanjega postopka niso spremenile in je sum še vedno utemeljen z dokazi, na katere se sklicuje pravnomočna obtožnica. Senat nadalje ugotavlja, da se prav tako niso spremenile okoliščine, iz katerih izhaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti, to je način storitve kaznivega dejanja, obtoženčeva osebnost in njegovo prejšnje življenje. Senat ugotavlja sorazmernost ukrepa odvzema prostosti z obtoženčevo pravico do osebne svobode in neogibnost ukrepa za zagotovitev varnosti ljudi.

Pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 26.10.1999 zavrnilo. Pritožbeno sodišče je potrdilo pravilnost ugotovitev prvostopnega sodišča, da je podan utemeljen sum, da je obtoženec storil dejanje, ki se mu očita in da je kljub času, ki ga je obtoženec prebil v priporu, še vedno podana realna nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja z elementi nasilja.

Obtoženec je dne 2.11.1999 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve 3., 16., 17., 83., 148., 177., 192. in 199.a člena ZKP in kršitve določb XVII. poglavja ZKP. Vložnik zahteve ocenjuje, da ni razlogov za pripor.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da vložnik v zahtevi ponavlja razloge iz zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila že vložena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo z dne 10.8.1999. Ponovitvena nevarnost je bila s podatki o obtoženčevi osebnosti pravilno ugotovljena in zato ni pogojev, da bi sodišče obtožencu pripor nadomestilo s kakim izmed milejših ukrepov, kot to predlaga vložnik.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S tem koprvostopno sodišče ugotavlja okoliščine v zvezi z obtoženčevo osebnostjo tudi na podlagi podatkov iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani, ni kršen 3. člen ZKP - načelo domneve nedolžnosti. Zaključek o ponovitveni nevarnosti obtoženca pa se predvsem opira na okoliščino, da je bilo dejanje, zaradi katerega sedaj teče zoper obtoženca kazenski postopek, storjeno v času preizkusne dobe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju v zadevi opr.št...

Kršitev določb 16. člena, 17. in 83. člena v zvezi s 148. členom in 177. člena ZKP vložnik ni konkretiziral oziroma obrazložil, zato jih Vrhovno sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 424. člena ZKP ni moglo ugotavljati.

Kršitev določil 2. odstavka 192. člena in 199.a člena ZKP, ker sodišče zoper obtoženca ni odredilo milejšega ukrepa, ni podana. V izpodbijanem sklepu je sodišče prepričljivo obrazložilo sorazmernost ukrepa in tudi, zakaj je pripor zoper obtoženca neogibno potreben za varnost ljudi, oziroma da z milejšim ukrepom ne bi bilo moč preprečiti, da na prostosti ne bi ponovil kaznivega dejanja z elementi nasilja.

Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da kršitve zakona niso podane, obtoženčevo zahtevo v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.