Jedro

Ker je natančna in takojšnja preiskava poškodovanega sklepa potrebna zaradi določitve načina zdravljenja, je nepravilen zaključek, da je do zmanjšanja tožnikovega premoženja s plačilom zdravstvenih storitev prišlo brez razloga. Ni namreč videti razumnega razloga, da bi tožnik dve preiskavi izvedel na samoplačniški način, če bi mu bilo omogočeno, da jih opravi v sistemu javnega zdravstva, kjer se je sicer zdravil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni: - v II. točki izreka tako, da je tožena stranka v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati tudi znesek 370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2010 dalje, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne; - v III. točki izreka tako, da se znesek 171,36 EUR nadomesti z zneskom 215,79 EUR.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Za nematerialno in materialno škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 26.5.2010, je prisojena odškodnina v višini 1.853,14 EUR z obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 171,36, EUR.

2. Zoper zavrnilni del odločitve se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene, pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da bi glede obsega in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti sodišče moralo slediti tožniku in ne izvedencu. Odločilen je subjektiven vidik bolečine in ne izvedenčeva ocena. Opozarja, da je tožnik svoje izredno hude in manj hude bolečine, trajajoče vsake po pol leta, ocenil kumulativno. Izpovedal je, da se je stanje vmes, npr. po fizioterapiji izboljšalo. Dvomi v objektivnost in izkušenost sodnega izvedenca, ne zanika pa njegovih dolgoletnih izkušenj v medicinski stroki. Izvedenec je mnenje kar dvakrat dopolnjeval, pri tem pa ni odgovoril na pripombe tožnika, ki jih je le-ta podal v pripravljalnih vlogah. Izvedenec lahko poda povprečno oceno bolečin, ne more pa trditi, da je nekdo trpel samo bolečine določene intenzitete. Dejstvo je, da ima tožnik še vedno hude težave in da je pripravljen storiti vse, kar bi mu težave zmanjšalo. Ni upoštevano, da bo tožnik še operiran. Graja zaključek sodišča, da se tožnik za poseg ni odločil, in da zaradi tega težave ne morejo iti v njegovo breme. Nihče, niti izvedenec, ne more trditi, da operativni poseg ne prinese izboljšanja in zato ni potreben. Opozarja na pravno stališče, da oškodovanca ni mogoče siliti k zdravljenju, zavzeto v odločbah II Ips 432/94 in II Ips 470/03. Za telesne bolečine in nevšečnosti prisojeni znesek ocenjuje za prenizek in neskladen s sodno prakso. Meni, da bi morala biti priznana tudi odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in opozarja na izpoved J. B. o tožnikovi nebogljenosti v času zdravljenja. Trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa označuje za nepravilno ugotovljeno. Opozarja, da je izvedenec ocenil 4 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, čeprav mu ta naloga ni bila dana. Odstotek ocenjuje za prenizek. Opozarja na izvedenčevo ugotovitev o omejeni gibljivosti in kroničnih bolečinah, kar se bo kazalo pri igranju tenisa, smučanju, dejavnostih z roko, domačih delih, Zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti določeno odškodnino ocenjuje za izredno nizko in neprimerljivo z odškodninami v sodni praksi. Trdi, da tudi odškodnina za strah odstopa od sodne prakse, ker se v višini, kot jo je določilo sodišče, odmerja za lahke primere. Opozarja na intenziven primarni strah in dolgotrajen sekundarni strah ter za to vrsto škode določeno odškodnino označuje za neustrezno. Meni, da se je sodišče mimo tožnikove izpovedi odločilo, da strahu ni utrpel. Povzema tožnikovo izpoved o trajanju sekundarnega strahu. Ta strah je še vedno prisoten, saj bo tožnik moral na operacijo. Uspeh operacije ni znan; tožnik je še vedno zaskrbljen za zdravstveno stanje in prihodnost. Nasproti ugotovitvi sodišča, da pri zdravljenju ni prišlo do zapletov, postavlja trditev, da je medicinska dokumentacija eno, realnost pa drugo. Opozarja, da stroškov pregledov v višini 40,00 EUR in 330,00 EUR tožnik ne bi imel, če prometne nesreče ne bi bilo. Če preiskave, ki jih je tožnik plačal, ne bi vplivale na potek zdravljenja, jih specialisti ne bi zahtevali. Za pregled z napotnico bi tožnik moral čakati več mesecev. Opozarja, da preiskave niso namenjene zgolj odkrivanju, ampak tudi izločanju poškodb. Brez plačanih preiskav zdravljenja s fizioterapijo ne bi bilo. Graja delno zavrnitev zahtevka za materialno škodo zaradi tuje pomoči. Opozarja na pregled 29.6.2010, ki je bil 13 dni po datumu, do katerega naj bi tožnik po odločitvi sodišča potreboval tujo pomoč. Na tem pregledu je bilo ugotovljeno, da ima tožnik še močno zavrto abdukcijo, tožnik pa je navajal hude bolečine tudi ponoči. Zmanjšana gibljivost je bila ugotovljena tudi na pregledu 18.8.2010. Odločitev, naj bi tožnik pomoč potreboval samo 21 dni, zato ne more držati. Graja zavrnitev zahtevka za izgubljeni dobiček, ki ga je tožnik ustvarjal s pomočjo sinu pri izvajanju dejavnosti urejanja vrtov. Povzema izpovedi tožnika in prič, ki so izpovedovale o tožnikovem delu in zaslužku pred škodnim dogodkom. Razumljivo je, da je sin o plačilih seznanjen bolj kot tožnikova žena. Meni, da je sodišče mimo trditvene podlage ugotavljalo, da je sin imel interes, da oče odplačuje obveznosti po kreditni pogodbi. Meni, da je izkazano, da je tožnik za svoje in ženino preživetje moral delati pri sinu, saj iz drugih virov ni imel dovolj lastnih sredstev za plačilo oskrbnine za taščo in obrokov kredita. Navaja tožnikove mesečne stroške in prihodke. Navaja, da se bo sin letos odselil v novo hišo. Trdi, da oče sinu zaradi tesnega družinskega razmerja gotovo ne bi garal „šiht“ in pol na dan, pa še vse sobote, kar devet mesecev v letu. Za logično označuje dejstvo, da tožniku manjkajoči denar sedaj posoja sin.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Glede stopnje in trajanja telesnih bolečin se tožnikova izpoved loči od izvedenčevih ugotovitev. Tožnik, zaslišan kot stranka, je na vprašanje o intenzivnosti in trajanju bolečin opredelil bolečine kot šest, sedem mesecev trajajoče zelo hude, eno leto malo manjše, čisto brez pa nikoli. V pritožbi pojasnjuje, da je na ta način bolečine opredelil kumulativno. Sodni izvedenec je ugotovil telesne bolečine: zaradi rane na čelu (srednje hude en dan, lahke dva dni, lahke občasne en teden); zaradi natega vratne in ledvene hrbtenice (srednje hude trajne en teden, lahke stalne tri tedne); zaradi poškodbe ramena (srednje hude trajne tri tedne, srednje hude občasne še vedno obstoječe, lahke stalne dva meseca, lahke občasne še vedno obstoječe). Bolečine srednje do lahke stopnje bo tožnik imel tudi v bodočnosti. Tako tožnik kot izvedenec sta potrdila protibolečinsko medikamentozno terapijo, ki se je tožnik občasno še vedno poslužuje. Izvedenec je navedel, da je tožnik opravil tudi protibolečinsko fizikalno terapijo. Tožnikova izpoved se od izvedenčevih ugotovitev loči glede teže bolečin in trajanja bolečin. Hudih bolečin tožnik ni opisal, zgolj označil jih je kot take. Izpovedal je, da ga je prvih 14 dni vse bolelo; navedel je bolečine ponoči, ob posameznih opravilih (vožnji avtomobila, umivanju, brisanju na stranišču …), pri čemer intenzivnosti bolečin ni opisoval. Iz tožnikove izpovedi kot celote je razvidno, da je pri kumulativno podani oceni svojih bolečin pretiraval, saj je njegov konkreten opis bolečin skladen z izvedenčevo ugotovitvijo o trajnih srednje hudih bolečinah prve tri tedne po škodnem dogodku. Prvi teden je tožnik poleg bolečin v rami čutil tudi bolečine zaradi natega vratne hrbtenice in rane na čelu, zato je prepričljiva njegova izpoved, da ga je prvih štirinajst dni vse bolelo. Bolečine so bile ublažene s protibolečinsko terapijo, zato je pravilna ugotovitev o njihovi srednji intenzivnosti. Izvedenec je potrdil subjektivnost tako pri doživljanju kot izražanju bolečin, vendar tožnik ni opisoval okoliščin, iz katerih bi bilo razbrati, da bi bilo njegovo subjektivno doživljanje bolečine drugačno kot je običajno za to vrsto poškodbe. Sodišče prve stopnje je zato pri opredelitvi trajanja in jakosti telesnih bolečin utemeljeno sledilo izvedencu. Sicer pa izvedensko mnenje odstopa le od tožnikove kumulativne ocene trajanja bolečin, medtem ko je iz ostalega dela tožnikove izpovedi razbrati trajanje bolečine, kakršno je opredelil izvedenec. Izvedenec je odgovoril na zastavljena vprašanja in se opredelil do pripomb obeh pravdnih strank tako glede bolečin kot drugih vrst škode. Pritožbena trditev, da izvedenec na tožnikove pripombe ni odgovoril, ni konkretizirana, zato je nepreverljiva.

5. Poleg zgoraj opisanih bolečin so tožnika spremljale tudi nevšečnosti (fizioterapija, pregledi, RTG preiskave, jemanje protibolečinskih tablet, nošenje mitele in druge). Ustrezno je upoštevano, da bodo občasne bolečine tožnika spremljale tudi v bodočnosti, izključena ni niti možnost artroskopskega posega v rami. S tem, ko je navedlo, da tudi artroskopija trajnih tožnikovih bolečin in težav ne bi odpravila, ni izključilo možnosti izvedbe artroskopske operacije, ampak potrdilo obstoj tudi bodočih občasnih bolečin v rami. Sodišče prve stopnje možnosti artroskopije ni izključilo.

6. Odškodnina, odmerjena za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 5.500,00 EUR, je ustrezna satisfakcija za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik že pretrpel in jih bo trpel tudi v bodoče. Ta odškodnina vključuje tudi trpljenje zaradi tožnikove začasne nezmožnosti za delo. Skladno s sodno prakso je tudi ta škoda sestavni del trpljenja, s katerim je sodišče prve stopnje napolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Posebna odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se v sodni praksi prisoja izjemoma – v povsem drugačnih okoliščinah dolgotrajne nesposobnosti za delo zaradi bistveno hujših posledic, kot so ugotovljene pri tožniku. Ustrezno so upoštevane intenzivnost in trajanje bolečin, neprijetnosti in omejitve, ki so tožnika spremljale. Po sodišču prve stopnje določena odškodnina je tudi objektivno pogojena – za trpljenje in nevšečnosti, kakršno je ugotovljeno, se v sodni praksi prisojajo podobne odškodnine. Materialna podlaga za določitev odškodnine za nematerialno škodo – 179. čl. Obligacijskega zakonika – je ustrezno uporabljena.

7. Da bi tožnik, ki se ni odločil za operativni poseg, pripomogel k nastanku škode, ali da bi bila zaradi odklonitve operacije škoda večja, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pritožbene trditve, ki opozarjajo, da pacienta v zdravljenje ni mogoče siliti, so zato nepotrebne. Prav tako sklicevanje na s tem zvezano sodno prakso.

8. Pri opredeljevanju trajnih posledic poškodbe so bistvene ugotovitve o omejeni gibljivosti ramenskega sklepa in omejitvah, ki tožnika zaradi tega spremljajo, tako pri delu kot pri prostočasnih opravilih. Gre za manjšo omejitev gibljivosti v desnem ramenu, spremljano s fizično bolečino; izvedenčeva ocena o 4 % zmanjšani življenjski aktivnosti ni pomembna. Odškodnina, določena v višini 3.500,00 EUR, je ustrezna satisfakcija za duševne bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi omejenosti pri delu in rekreaciji ter zaradi večjega napora, ki ga mora po poškodbi vlagati za isti rezultat svoje dejavnosti. Upoštevajoč tožnikovo starost, 64 let v času škodnega dogodka, je po sodišču prve stopnje določena odškodnina ustrezna tudi v primerjavi z odškodninami, ki se za to vrsto škode prisojajo v drugih primerih.

9. Sodišče je ugotovilo kratkotrajen strah, ki ga je tožnik utrpel ob škodnem dogodku (prometni nesreči) in nelagodnost, ki tožnika še sedaj spremlja pri udeležbi v prometu. Ker je bila poškodba neposredno po škodnem dogodku medicinsko diagnosticirana kot taka, ki terja konzervativno zdravljenje, in je zdravljenje potekalo povsem predvidljivo, razlogov za strah zaradi izida zdravljenja tožnik ni imel. Zgolj v času do medicinskega diagnosticiranja poškodb je bil tožnik v negotovosti glede svojega zdravstvenega stanja. Glede na vrsto poškodbe negotovosti glede trajnih posledic ni mogoče opredeliti kot neravnovesja na čustvenem področju. V nasprotju z ugotovitvijo sodišča, ki tožnikovim trditvam o intenzivnosti sekundarnega strahu ne sledi, pritožba dolgotrajen in intenziven sekundarni strah šteje za ugotovljen. Tudi možen artroskopski poseg, od katerega ni pričakovati bistvene spremembe tožnikovega zdravstvenega stanja, ne more biti razlog za strah, ki ga pritožba omenja kot še vedno prisoten strah. O tem strahu tožnik tudi izpovedoval ni. Po sodišču prve stopnje določena odškodnina v višini 634,80 EUR je ustrezna satisfakcija za strah, ki se je zaradi škodnega dogodka izrazil v tožnikovi duševni sferi; tudi upoštevajoč odškodnine, prisojene v podobnih primerih.

10. Odškodnina za poškodbe, primerljive tožnikovim, je bila obravnavana v zadevah II Ips 847/2008, II Ips 1079/2007, II Ips 38/2009, II Ips 35/2009, II Ips 1269/2008. 11. Utemeljeno pa pritožnik graja zavrnitev zahtevka za odškodnino za materialno škodo, ki je nastala s plačilom ultrazvočne preiskave in magnetne resonance v višini 40,00 EUR in 330,00 EUR. Tožena stranka potrebnosti teh stroškov zdravljenja ni ugovarjala. Šele po tem, ko se je izvedenec opredelil, da zdravljenje v sistemu javnega zdravstva ne bi bilo daljše, če tožnik samoplačniških pregledov ne bi izvedel, se je izjavila, da izdatki za samoplačniške preglede ne morejo iti v breme tožene stranke. Tožnik je stroške pregledov utemeljil z dolgimi čakalnimi vrstami za navedene vrste pregledov. Razlogov, zaradi katerih je dvoje preiskav plačal, tožnik zaradi skoposti toženkinega ugovora podrobneje ni bil dolžan pojasnjevati. Posebno, ker je dejstvo, da čakalne vrste v javnem zdravstvu tudi pri izvedbi tovrstnih preiskav obstajajo, splošno znano. Ker je natančna in takojšnja preiskava poškodovanega sklepa potrebna zaradi določitve načina zdravljenja, je nepravilen zaključek, da je do zmanjšanja tožnikovega premoženja s plačilom zdravstvenih storitev prišlo brez razloga. Ni videti razumnega razloga, da bi tožnik dve preiskavi izvedel na samoplačniški način, če bi mu bilo omogočeno, da jih opravi v sistemu javnega zdravstva, kjer se je sicer zdravil. Zaradi nepravilne interpretacije izvedenskega mnenja, ki se o potrebnosti samoplačniških preiskav ne izreka, je sodba spremenjena tako, da je priznana tudi odškodnina za škodo zaradi plačanih stroškov zdravniških preiskav v višini 330,00 EUR in 40,00 EUR, skupaj 370,00 EUR (358. čl. ZPP). Stroški in njihova višina so izkazani z računoma z dne 3.6.2010 in 28.9.2010 (dokaza A29 in A30). V 28. točki prvostopenjske sodbe je argumentirano, da je s plačilom materialne škode tožena stranka prišla v zamudo 12.12.2010, zato je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od tega dne dalje. Tudi to škodo je tožnik uveljavljal v odškodninskem zahtevku (dokaz A5).

12. Neutemeljeno pa pritožnik graja višino odškodnine, prisojeno zaradi potrebnosti tuje pomoči. Pritožbeno sodišče soglaša, da je za tovrstno tožnikovo prikrajšanje ustrezna odmena v višini 345,00 EUR. Tožnik je svojo popolno nemoč zaradi prizadete rame opisoval v obdobju štirinajstih dni. Tudi po tem je še potreboval pomoč, vendar manj intenzivno. Odškodnina, priznana za pomoč, trajajočo tri tedne po tri ure dnevno, je utemeljeno priznana; do višje odškodnine tožnik ni upravičen, ker večja pomoč ni bila potrebna. Ne opravičuje je niti opis zdravstvenega stanja v izvidih z dne 29.6.2010 in 18.8.2010, saj je to listinsko gradivo treba ocenjevati skupaj z drugimi izvedenimi dokazi. Zaradi vožnje na preglede odmerjena odškodnina je ovrednotena s šestimi urami pomoči, česar pritožnik ne graja.

13. Z zavrnitvijo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka pritožbeno sodišče soglaša. Zahtevek za to škodo je tožnik zahteval šele z vlogo z dne 15.11.2012, v kateri je zatrjeval mesečni zaslužek vsaj 500,00 EUR, uveljavljal pa odškodnino v višini 400,00 EUR mesečno za trideset mesecev. V odškodninskem zahtevku, ki ga je toženi stranki posredoval pred pravdo, te vrste škode ni uveljavljal; tudi v tožbi ne. Na naroku dne 20.11.2012 je bilo s strani tožeče stranke zatrjevano, da se sinova dejavnost urejanje vrtov izvaja tekom celega leta in je potreba po tožnikovem delu obstajala tekom celega leta. Tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedoval o plačilu 400,00 EUR čez celo leto in tudi, da mu tak znesek sin izplačuje tudi sedaj, ko ne more več delati. Zatrjeval je delo tekom celega leta, tudi pozimi. Svoj dohodek je označil kot žepnino in svojo delovno aktivnost utemeljeval s potrebo po zaslužku zaradi slabega premoženjskega stanja. V svoji izpovedi premoženjskega stanja ni detajlno opredelil. Kredita, ki je bil zatrjevan v vlogi z dne 15.11.2012 (hkrati z uveljavljanjem tega dela zahtevka) in doplačevanja oskrbnine za taščo (kar je bilo zatrjevano na naroku dne 20.11.2012) tožnik v svoji izpovedbi ni omenjal. Tožnikova žena je izpovedala o plačilu 300,00 ali 400,00 EUR, vendar samo v letni sezoni in samo v času, ko je tožnik delal. Šele po predočitvi drugačne izpovedi drugih zaslišanih, se je popravila, da sin tožniku denar še vedno daje. Sin M. B., ki naj bi tožniku denar izplačeval, je, drugače kot tožnik, izpovedoval samo o plačilih v času letne sezone in izplačilih različne višine, odvisno od količine dela, povprečno 500,00 EUR mesečno; potrdil je, da tudi sedaj, ko tožnik ne dela več, tožniku izplačuje 500,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da s tožnikovo izpovedbo in izpovedbami prič ter listinskimi dokazi ta škoda ni izkazana. Izpovedi prič si nasprotujejo do te mere, da iz njih ni mogoče ugotoviti niti tega, ali je bilo tožnikovo delo v sinovi gospodarski družbi plačano, niti kakšen znesek naj bi sin tožniku zaradi vrtnarskega dela plačeval. Neprepričljiva je pritožbena trditev, da tožnikova žena ni imela vpogleda v družinski proračun, saj naj bi bilo ravno plačevanje oskrbnine za njeno mater eden od razlogov, zaradi katerih naj bi bil tožnik prisiljen delati. Ker je bila kreditna pogodba predložena kot dokaz, je sodišče prve stopnje lahko ocenilo iz kreditne pogodbe izhajajoče dejstvo, da je sin podpisnik pogodbe kot porok in plačnik.

14. Ker je zaradi rezultata pritožbenega postopka uspeh strank spremenjen, je treba poseči tudi v stroškovni del odločitve (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Uspeh tožeče stranke, ki je uveljavljala zahtevek v višini 19.588,22 EUR in je uspela uveljaviti 2.223,14 EUR odškodnine, je 11,34 %. Tožena stranka se je uspela ubraniti 88,66 % zahtevka. Iz 30. in 31. točke prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 2.310,84 EUR stroškov; glede na uspeh je upravičena do povrnitve 262,07 EUR stroškov. Toženi stranki je v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 52,19 EUR stroškov; glede na uspeh je upravičena do povrnitve 46,28 EUR stroškov. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 215,79 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

15. S pritožbo je tožnik izpodbijal zavrnilni del odločitve v višini 17.735,08 EUR, uspel pa uveljaviti 370,00 EUR višjo odškodnino. Tožnikov uspeh v pritožbenem postopku je 2 %, kar je minimalen uspeh, zato je odločeno, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. čl. ZPP).