Jedro

Če v izvrševanju prvostopnega sklepa, s katerim je odločeno, da se pritožbi stranke zoper prekinitev najemne pogodbe za del javne površine ne ugodi, ne more priti do izvršbe z odstranitvijo stopnice kot škode, ki naj bi stranki grozila, ni izkazana potreba po začasni ureditvi spornega pravnega razmerja v upravnem sporu.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 14. 7. 2003 vložila tožbo zoper odločbo Župana Mestne občine A z dne 26. 6. 2003, s katero je le-ta zavrnil njeno pritožbo zoper sklep Komisije za začasno oddajo javnih prometnih površin za gostinske vrtove in kioske Mestne občine A (Komisija) z dne 24. 4. 2003, s katerim le-ta ni ugodila pritožbi tožeče stranke zoper prekinitev najemne pogodbe, po njenem sklepu št. 12/13. Tožnik v tožbi navaja, da ima z najemodajalcem AAA d.d., A sklenjeno najemno pogodbo z dne 6. 4. 2002 za začasni najem javne prometne površine. Razmerje med strankami po najemni pogodbi je tipično civilno-pravno razmerje in je za rešitev sporov iz tega razmerja po ustrezni tožbi pristojno redno sodišče, pravdni oddelek. Vendar pa je o pritožbi tožnika zoper enostransko prekinitev najemne pogodbe s strani najemodajalca odločala Komisija ter kot materialno-pravni predpis pri tem uporabila Poslovnik o delu Komisije. Sicer pa je tožnik v času sklenitve najemne pogodbe tudi izpolnjeval vse pogoje po Poslovniku in tako po določilih najemne pogodbe ni bilo razlogov za enostransko prekinitev, saj ni bil podan noben razlog iz 5. člena pogodbe, pa tudi če bi obstajal, bi moral najemodajalec prekinitev pogodbe zahtevati sodno. Sklicevanje Komisije na spremembo Poslovnika je nezakonito, saj je tožnik pridobil pravice na podlagi veljavnih določil Poslovnika, ki mu jih z naknadnim spreminjanjem določb Poslovnika ni mogoče odvzeti. Sicer pa je ob natančnem branju spremenjene določbe 8. člena Poslovnika razbrati, da novo določilo pogojev ne zaostruje, celo omiljuje jih, kajti na stojnici ni več obvezna prodaja blaga iz programa poslovanja lokala, temveč zadostuje zgolj predstavitev ali prodaja ponudbe, ki se prodaja v lokalu. Tožnik ima sklenjeno veljavno najemno pogodbo za poslovni prostor v stavbi, pred katero opravlja dejavnost stojnične prodaje, in tako v celoti izpolnjuje vse pogoje po prejšnji in spremenjeni določbi Poslovnika. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo tožene stranke kot nezakonito odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V zahtevi navaja, da bi mu z izvršbo, ki bi eventuelno sledila dokončni odločbi in ki bi najverjetneje glasila na odstranitev stojnice, lahko nastale hujše posledice in težko popravljiva škoda, ker mu prodaja na stojnici predstavlja izključni vir dohodka, s katerim preživlja sebe in svojo družino. Ob tem pa ima sklenjeno najemno pogodbo in veljavno soglasje za opravljanje dejavnosti stojnične prodaje do 31. 12. 2003 in plačuje tudi ustrezne prispevke in najemnino. Toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena večja škoda. Glede na to v smislu določbe drugega odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) predlaga, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj odloči, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu toženi stranki oziroma njenim pooblaščenim osebam oziroma koncesionarju prepoveduje izvršba z odstranitvijo stojnice v lasti tožnika, postavljene pred stavbo na naslovu V 15, A oziroma da se takšna izvršba odloži do pravnomočne odločitve v tem sporu.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po drugem odstavku 69. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Glede na to je v zahtevi za izdajo začasne odredbe treba verjetno izkazati obstoj oziroma nevarnost hujših škodljivih posledic izvrševanja spornega pravnega razmerja oziroma v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki iz izpodbijanega akta izhaja, ter obstoj potrebe po njihovi odvrnitvi. Tožnik zatrjuje, da obstaja nevarnost, da bi, čeprav ima sklenjeno najemno pogodbo za prostor, veljavno soglasje za opravljanje stojnične dejavnosti ter plačuje najemnino, izpodbijani dokončni odločbi sledila izvršba z odstranitvijo stojnice, zaradi česar bi zanj nastale hujše škodljive posledice in težko popravljiva škoda, ker mu prodaja na stojnici predstavlja izključni vir dohodka, s katerim preživlja sebe in svojo družino.

Vendar pa po presoji sodišča tožeča stranka potrebe po odvračanju zatrjevane nevarnosti hujših škodljivih posledic z začasno odredbo v upravnem sporu ni izkazala. S spornim prvostopnim sklepom je o tožnikovi pritožbi zoper prekinitev najemne pogodbe za del javne prometne površine odločeno, da se ji ne ugodi, z obrazložitvijo, da tožnik po dopolnjenem Poslovniku ne izpolnjuje pogojev za postavitev stojnice pred poslovnim lokalom. Navedeni sklep, potrjen z izpodbijano odločbo tožene stranke, oba pa izdana kot upravna akta, namreč po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova za izvršbo, za kakršno tožnik zatrjuje, da naj bi v izvrševanju tega sklepa sledila, namreč z odstranitvijo stojnice, ter mu povzročila škodo, kajti gre za upravni akt, ki se glede na njegovo naravo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02) prisilno ne izvršuje. Da bi na drugi podlagi ter kateri prišlo do realizacije spornega sklepa (upravnega akta) na način z odstranitvijo stojnice, pa tožnik ne navede. Ne da bi se sodišče sicer opredeljevalo do vprašanja spornega pravnega razmerja v tem upravnem sporu, ker bo to predmet odločanja o tožbi, pa že iz samih tožbenih navedb in prilog tožbe izhaja, da je sporen obstoj najemnega razmerja, urejenega s pogodbo, kot civilnopravnega razmerja, kar pravilno ugotavlja tudi že tožnik. Zatrjevana morebitna izvršba bi bila tako možna le na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v civilnem sodnem sporu (o prenehanju najemnega razmerja). Če pa v izvrševanju spornega prvostopnega upravnega akta ne more priti do izvršbe z odstranitvijo stojnice, ki naj bi tožniku povzročila zatrjevano škodo, temveč lahko do takih posledic pride le v izvrševanju akta civilnega sodnega postopka, to kaže, da tožnik v upravnem sporu zahteva začasno ureditev stanja v drugem, civilnem razmerju. Tega pa ne more. Tožnik namreč ima zagotovljeno učinkovito pravno varstvo v zvezi z veljavnostjo najemne pogodbe, kar tudi izhaja iz same pogodbe, v civilnem sodnem postopku (vključno s sistemom začasnih odredb) ter v tem postopku lahko prepreči nastanek zatrjevane morebitne škode. Glede na to ne izkazuje potrebe po nujnosti ukrepanja zaradi odvrnitve morebitne nastale hujše škode v smislu določbe 2. odstavka 69. člena ZUS v tem upravnem sporu.

Sodišče je, ker ni utemeljenih razlogov, zato moralo zahtevo tožeče stranke za ureditveno začasno odredbo zavrniti.