Jedro

Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Zato pri ocenjevanju preostale delovne zmožnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je posamezni zavarovanec nazadnje opravljal, niti ni odločilna le izobrazba, ampak je pri presoji pojma „svoj poklic“ potrebno upoštevati celotno definicijo, določeno v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 in zadevo obravnavati kompleksno.

ZPIZ-1 v 91. členu med drugim določa, da pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1, ki mu nalaga dolžnost, da meritorno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, v kolikor ugodi tožbenemu zahtevku in izpodbijani upravni akt odpravi, hkrati odločiti tudi o pravici do premestitve, saj je tožnik navedeno pravico, glede na ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti, pridobil.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: „II. Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 8. 3. 2012 dalje zaradi posledic bolezni in se mu od tega dne dalje prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto v polnem delovnem času z omejitvami: z dvigovanjem in premeščanjem bremen do 8 kg, ne preko polnega delovnega časa, brez dolgotrajnih prisilnih drž telesa, brez dvigovanja bremen iz globokega priklona.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I., III. in V. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2012 in št. ... z dne 30. 9. 2011 (I. tč. izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 8. 3. 2012 zaradi posledic bolezni. Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerem dela, tj. „nakladanje lesa, premeščanje na lažja delovna mesta lesobrusilca“. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, z dvigovanjem in premeščanjem bremen do 8 kg, ne preko polnega delovnega časa, brez dolgotrajnih prisilnih drž telesa, brez dvigovanja bremen iz globokega priklona (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost (III. tč. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje invalidske pokojnine (IV. tč. izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da povrne tožniku stroške postopka v višini 175,42 EUR (V. tč. izreka).

Zoper I., II., III. in V. tč. izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri zavrnitve tudi tega dela zahtevka oziroma podredno razveljavitev ter vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbi 1. in 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem invalidnosti pri tožniku. V predsodnem postopku je bil upoštevan pravilen opis dela in delazmožnost tožnika ocenjena glede na delo, ki ga je opravljal nazadnje (od 18. 12. 2007 do 26. 9. 2008), pred vložitvijo predloga za uveljavljanje pravic dne 26. 5. 2011. Spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih naj ne bi bil zmožen za opravljanje dela, ki ga je opravljal dalj časa pred zadnjo zaposlitvijo, pa so glede na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje nastopile kasneje, in sicer po prenehanju predzadnje dalj časa trajajoče zaposlitve, kot tudi po koncu zadnje zaposlitve. Iz mnenja invalidske komisije II. stopnje izhaja, da bi bil za zadnjo zaposlitev še zmožen. Invalidnost v skladu s 1. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 ni podana. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 3. odstavek 60. člena ZPIZ-1, in sicer pojem poklica, ki je glede na definicijo in ureditev instituta invalidnosti merilo za oceno obsega zmanjšanja delazmožnosti, ne pa za opredelitev obstoja invalidnosti v osnovi, za kar je potrebno izhajati iz 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Tudi sicer pa je prvostopenjsko sodišče tožnika zgolj razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, ni pa odločilo o pravici do premestitve, v skladu z 81. členom ZDSS-1, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke, vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih iz izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je delno nepravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko ni odločilo o pravici do premestitve.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločb tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2012 in št. ... z dne 30. 9. 2011 ter ocenjevalo tožnikovo delazmožnost skladno s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1).

Po 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea).

V izvedenih dokazih, konkretno v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 27. 3. 2014 je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke z dne 8. 3. 2012 in z dne 30. 9. 2011 ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. V dokaznem postopku je namreč sodišče prve stopnje s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje prepričljivo ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do trajno zmanjšane delovne zmožnosti v smislu III. kategorije od 8. 3. 2012 zaradi posledic bolezni, in da je zmožen s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami.

V predsodnem postopku je bilo sicer na podlagi skladnih mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje z dne 5. 9. 2011 in 29. 2. 2012 ugotovljeno, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta na katerega je bil razporejen, tj. priprava materiala, natikanje in obešanje za galvano, cinkanje, kromanje in nikljanje. Ker invalidski komisiji pri ugotavljanju invalidnosti nista upoštevali tožnikovega poklica v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, temveč zgolj delo, ki ga je opravljal šest mesecev, je sodišče prve stopnje pridobilo še dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje.

V dopolnilnem mnenju z dne 27. 3. 2014 je invalidska komisija II. stopnje po ponovni preučitvi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu upoštevala tudi delo, ki ga je tožnik opravljal dalj časa, tj. „nakladanje lesa, premeščanje na lažja delovna mesta lesobrusilnica“. Menila je, da je pri tožniku podana III. kategorijo invalidnosti od 8. 3. 2012 zaradi posledic bolezni. Ugotovila je, da ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerem je delal dalj časa, tj. „nakladanje lesa, lesobrusilec“. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, z dvigovanjem in premeščanjem bremen do 8 kg, ne preko polnega delovnega časa, brez dolgotrajnih prisilnih drž telesa, brez dvigovanja bremen iz globokega priklona. Iz obrazložitve dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje izhaja, da ima tožnik od leta 1989 bolečine v križu, kasneje tudi v vratni hrbtenici ter težave s srcem in ožiljem. Kot glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost je bilo opredeljeno hipertenzivno srce, kot bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost pa arterijska hipertenzija ter kronična bolečina v križu in vratu.

Na podlagi takšnega stanja je sodišče prve stopnje mnenju invalidske komisije II. stopnje utemeljeno sledilo, saj je skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo ter ugotovitvami specialistov. Invalidska komisija je tožnika tudi osebno pregledala, sestavljali pa so jo ustrezni specialisti glede na tožnikove zdravstvene težave, in sicer specialist medicine dela, specialistka za kardiologijo in vaskularno medicino ter specialist ortoped.

Vztrajanje pritožbe, da je tožena stranka v predsodnem postopku pravilno ocenjevala tožnikovo delazmožnost, glede na delo, ki ga je tožnik opravljal nazadnje, pred vložitvijo predloga za uveljavljanje pravic, nima podlage. Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Navedeno pomeni, da pri ocenjevanju preostale delovne zmožnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je posamezni zavarovanec nazadnje opravljal, niti ni odločilna le izobrazba, ampak je pri presoji pojma „svoj poklic“ potrebno upoštevati celotno definicijo, določeno v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 in zadevo obravnavati kompleksno, tako kot je storilo sodišče prve stopnje. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 1. in 3. odstavek 60. člena ZPIZ-1, glede na vse navedeno, nima nobene podlage.

Kot že omenjeno pa pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivost izreka, ker prvostopenjsko sodišče ni odločilo o pravici do premestitve. ZPIZ-1 v 91. členu med drugim določa, da pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1, ki mu nalaga dolžnost, da meritorno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, v kolikor ugodi tožbenemu zahtevku in izpodbijani upravni akt odpravi, hkrati odločiti tudi o pravici do premestitve, saj je tožnik navedeno pravico, glede na ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti pridobil. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in poseglo v II. točko izreka izpodbijane sodbe, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu (I., III. in V. tč. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.