Jedro

Laično tožbo za razveljavitev sodne poravnave je treba zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ker jo je vložila stranka sama, pri tem pa ni izkazala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit. Proti takšni odločitvi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da je razlogovanje sodišča napačno ter da tudi izrek sklepa nasprotuje razlogom, ki naj bi bili nejasni. Meni, da je stranka ravnala tako, kot ji je naložilo sodišče. Namreč kot prava nevešča stranka je vložila tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Po pozivu sodišča pa je predložila še pooblastilo pooblaščencu, ki je odvetnik. Pritožba meni, da je bila tožba na ta način popravljena oz. pomanjkljivost odpravljena. Ravnanje sodišča je po stališču pritožnika v nasprotju z nekaterimi temeljnimi načeli pravdnega postopka. Omenja načelo dispozitivnosti. Sodišče ne sme odreči odločanja o zahtevku, za katerega je pristojno.

Pritožba ni utemeljena.

ZPP (1) je povsem nedvoumen. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravna dejanja le po pooblaščencu, ki je odvetnik (3. odstavek 86. člena ZPP). Izjema velja le za tisto stranko, ki ima opravljen pravniški državni izpit. To je pravilo o omejeni postulacijski sposobnosti.

Tožba za razveljavitev sodne poravnave je izredno pravno sredstvo, saj je z njo napaden pravnomočni sodni akt. Ne gre torej za tožbo v običajnem pomenu, ki predstavlja uresničevanje ustavne pravice do sodnega varstva.

Tudi za tožbo za razveljavitev sodne poravnave zato velja pravilo o omejitvi postulacijske sposobnost (2). Tudi sankcija pravila je v ZPP nedvoumna (glej 1. odstavek 91. člena ZPP). To je zavrženje. Dejstvo, da je tožnik naknadno predložil pooblastilo odvetniku, ne pomeni, da je bilo pravdno dejanje vložitve izrednega pravnega sredstva izvršeno po pooblaščencu, ki je odvetnik. Napačno. Gre še vedno za laično izredno pravno sredstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Pritožbene navedbe o kršitvi vseh načel so pavšalne, o kršitvi načela dispozitivnosti oz. njenega odraza v 2. odstavku 2. člena ZPP pa neutemeljene. Za meritorno odločanje o vsakem pravnem sredstvu, izrednem pa še posebej, morajo biti izpolnjene nekatere procesne predpostavke (npr. popolnost, pravočasnost...) in ena takšnih predpostavk je tudi ta, ki izhaja iz pravila o omejitvi postulacijske sposobnosti. Če sodišče zaradi pomanjkanja katere koli procesne predpostavke, ki je navedena zgoraj (ali pa katere druge) meritorno ne odloča, ne gre za kršitev načel in tako tudi ne za kršitev načela iz 2. odstavka 2. člena ZPP. Za kršitev tega načela bi šlo, če bi sodišče arbitrarno odreklo odločanje o zahtevku. Tu pa ne gre za tak primer.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep zavrnilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).

(2) primerjaj tudi A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 1. knjiga, stran 367 in 4. knjiga (Ljubljana 2010), stran 59.