Jedro

Pritožbeno sodišče po pregledu tožbe ugotavlja, da višina zahtevka, glavne terjatve ter stranskih terjatev, ki ga uveljavlja tožnica zoper toženca kot solidarna dolžnika, po dopolnitvi še vedno ni določno opredeljena, zato je tožbo kot nepopolno zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 27,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 140340/2010 z dne 11. 10. 2010, po katerem je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 2.387,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2010 dalje, druga tožena stranka pa glavnico v znesku 3.539,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2010 ter stroške izvršilnega postopka v znesku 183,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2010 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da sta toženca dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.453,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se laično pritožujeta toženca. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev sklepa o izvršbi in ustavitev postopka.

3. Tožnica vtoževane terjatve ni izkazala z verodostojno listino. Prav tako izpodbijata višino terjatve, saj presega višino dolga kreditojemalca iz amortizacijskega načrta. Ker sodišče prve stopnje glede višine dolga ni sledilo amortizacijskemu načrtu, pritožnika dvomita v nepristranskost sodišča. Sodišče prve stopnje je zoper toženca kot poroka dovolilo izvršbo zaradi plačila glavnice 11.875,10 EUR, glede preostalega dela terjatve pa je bil sklep o izvršbi razveljavljen. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je prvega toženca obvezalo na plačilo 2.387,45 EUR, drugo toženko pa na plačilo 3.539,97 EUR, je glede na to, da sta toženca solidarna dolžnika, popolnoma napačna. Če bi kreditna pogodba imela 10 porokov in bi vsak ugovarjal za 3.000,00 EUR, bi po analogiji sodišča prve stopnje vsak izmed dolžnikov upniku dolgoval 30.000,00 EUR. Terjatev, ki jo vtožuje tožnica, je za oba toženca skupna terjatev, nikakor ne gre za dve ločeni terjatvi oz. dva ločena dolga, kot je razsodilo sodišče prve stopnje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Med strankama v postopku ni sporno, da tožnica s svojim zahtevkom vtožuje terjatev od tožencev, ki sta kot solidarna poroka prevzela jamstvo za obveznost kreditojemalca po kreditni pogodbi št. 0000/0000922-00. Tožnica je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine od tožencev zahtevala plačilo zneska 15.415,07 EUR. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugovoru tožencev zoper sklep o izvršbi delno ugodilo tako, da je sklep o izvršbi glede prvega toženca razveljavilo za znesek glavnice 2.387,45 EUR, glede druge toženke pa glede glavnice 3.539,97 EUR, v preostalem delu je ugovora tožencev zavrnilo in sklep o izvršbi VL 140340/2010 z dne 11. 20. 2010 potrdilo. Nato pa je sodišče prve stopnje izvedlo postopek po 180. členu ZPP in tožnico pozvalo na dopolnitev tožbe, med drugim tudi na postavitev določnega tožbenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev ter stroškov (sklep na list. št. 116). Tožnica pa je v dopolnitvi tožbe predlagala zgolj, naj sodišče prve stopnje sklep o izvršbi vzdrži v celoti v veljavi.

7. Pritožbeno sodišče po pregledu tožbe ugotavlja, da višina zahtevka, glavne terjatve ter stranskih terjatev, ki ga uveljavlja tožnica zoper toženca kot solidarna dolžnika, po dopolnitvi še vedno ni določno opredeljena. Poleg tega pritožba tudi upravičeno izpostavlja, da iz trditev tožnice ne izhaja, da zoper toženca uveljavlja dve ločeni terjatvi, kot izhaja iz izpodbijane odločitve, temveč je predmet zahtevka zgolj ena terjatev, za katero toženca solidarno odgovarjata, kar v postopku ni bilo sporno. Ker je bila tožnica s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 368/2012 z dne 9. 5. 2012 v skladu s 180. členom ZPP že pozvana na dopolnitev tožbe, prav tako pa je bila opozorjena, da bo sodišče tožbo v primeru nedopolnitve zavrglo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in nepopolno tožbo zavrglo (180. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 108. člena ZPP in 354. členom ZPP).

8. Ker posledično ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile odločilne, pritožbeno sodišče na njih ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

9. Ker je pritožbeno sodišče tožbo zavrglo, je v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožena stranka, ki je v postopku uspela, je v pritožbi priglasila stroške sodne takse. Tožnica je v pravdnem postopku v celoti propadla, zato je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki dolžna povrniti priglašene pravdne stroške, in sicer stroške sodne takse za pritožbo, ki znašajo 27,00 EUR, kot izhaja iz izreka sklepa.