Jedro

Pravica do izjave ni sama sebi namen, temveč je njen namen v možnosti vpliva stranke na odločitev sodišča. Zato mora stranka pri uveljavljanju kršitve te pravice pojasniti, v čem konkretno je bila prikrajšana za svojo obravnavo pred sodiščem.

V skladu s šestim odstavkom 236.a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je bila pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki navedenega člena ZPP. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v obravnavanem primeru nobena ni zahtevala neposrednega zaslišanja te priče, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni izvedlo njenega zaslišanja, saj se je lahko oprlo na pisno izjavo.

Če dogovor o plačilu ni bil dosežen, potem je višino tožbenega zahtevka mogoče utemeljiti na podlagi meril iz drugega odstavka 642. člena OZ: glede na čas, ki je običajno potreben, da se tak posel opravi, in glede na plačilo, ki je običajno za tako vrsto posla. Da bi lahko sodišče določilo običajno ceno, bi morala tožnica v svojih tožbenih trditvah natančno opredeliti, katero storitev je opravila, koliko časa je zanjo porabila, kolikšna je običajna cena takšne storitve in kateri stroški so ji pri tem nastali oziroma kateri material je bil pri tem uporabljen.

Ker od prebivališča tožničinega zakonitega zastopnika do železniške oziroma avtobusne postaje znaša več kot dva kilometra, je tožnica upravičena do povrnitve kilometrine. Povrnitev stroškov za prevožene kilometre se obračunava v skladu z javno objavljenimi zneski povračil nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi.

Izrek

I.Toženkina pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožničini pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožnica povrniti toženki, zniža na 5.331,85 EUR.

III.V preostalem delu se tožničina pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka ter nespremenjenem delu III. točke izreka potrdi.

IV.Tožnica mora toženki v roku 15 dni povrniti 1.023,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Dejanski okvir spora in dosedanji potek postopka

1.Tožničina pravna prednica je slovenska družba, ki se ukvarja s popravilom in vzdrževanjem zračnih plovil, ki je za toženko, družbo s sedežem v zvezni državi Delaware v ZDA, izvedla storitve vzdrževanja njenega letala Cessna. Tož­nica od toženke zahteva plačilo 3.732,53 EUR za stroške izvedbe preleta toženkinega letala iz Milana do kraja popravila v Sloveniji, 63.516,81 EUR za popravilo tega letala ter 23.235 EUR iz naslova njegove hrambe. Tožničina pravna prednica je zaradi toženkinega neplačila prenehala izvajati popravilo njenega letala. Ker ga toženka ni prevzela, ga je bila prisiljena hraniti. Toženka se je tožničinemu zahtevku upirala z navedbami, da popravila svojega letala tožničini pravni prednici ni naročila. A. A., ki se je v toženkinem imenu s tožničino pravno prednico dogovarjal za sklenitev posla, ni imel toženkinega pooblastila, da bi jo zavezal k plačilu stroškov preleta letala iz Milana v Slovenijo, ki je bilo izvedeno brez toženkine vednosti. Toženka nikoli ni privolila niti v hrambo svojega letala.

2.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici v 15 dneh plačati 3.732,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017 do plačila in 900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2019 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 63.516,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2017 do plačila ter 22.335 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2019 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnica toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške 5.338,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

3.Zoper to sodbo sta se pritožili pravdni stranki, vsaka zoper zanjo neugodni del (tožnica zoper II. in III. točko izreka, toženka pa zoper I. in III. točko izreka sodbe). Obe sta uveljavljali vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter priglasili pravdne stroške. Toženka je na tožničino pritožbo odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje in utemeljitev prvostopenjskega sodišča

4.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo 3.732,53 EUR po računu št. 10700029 z dne 29. 5. 2017 iz naslova stroškov izvedbe preleta toženkinega letala v Slovenijo. Ugotovilo je, da je toženka A. A. pooblastila, da prepelje njeno letalo iz Italije na Florido. Navedlo je, da je v primeru neobstoječega pooblastila ali prekoračitve pooblastila v skladu s pravom zvezne države Delaware odločilna dobra vera druge stranke: če je ta lahko razumno štela, da je nekdo pooblaščen za zastopanje, čeprav ga zastopani dejansko ni pooblastil, ravnanje navideznega pooblaščenca navidezno zastopanega zavezuje. Glede dogovarjanja A. A. s tožničino pravno prednico glede preleta letala v Slovenijo in njegovega popravila je presodilo, da je tožničina pravna prednica utemeljeno sklepala, da je imel A. A. potrebno pooblastilo toženke. Toženka je tudi naknadno odobrila prelet svojega letala k tožnici s tem, ko se je osebno vključila v posel in se s tožničino pravno prednico pogajala za izvedbo del na letalu. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da iz toženkine elektronske komunikacije izhaja, da se je toženka tožničini pravni prednici zavezala plačati stroške preleta svojega letala v Slovenijo, če bo tožničina pravna prednica predložila dovoljenje za premik oziroma prelet, kar je slednja izpolnila.

5.Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek za plačilo 63.516,81 EUR po računu št. 10700052 z dne 25. 9. 2017 iz naslova pregleda oziroma popravila toženkinega letala zavrnilo. Presodilo je, da ne glede na to, ali je do sklenitve podjemne pogodbe prišlo ali ne, tožnica zahtevka po višini ni utemeljila. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se tožničina pravna prednica in toženka ob pogajanju za izvedbo faz 1-5 nista uspeli dogovoriti glede višine plačila. Toženka je bila za faze 1-5 vključno z vsemi popravili in materialom pripravljena plačati največ 40.000 USD. Iz tožničine trditvene podlage ne izhaja, kolikšen delež od celote faz 1-5, vključno z materialom, predstavlja dejansko opravljeno delo. Tožnica ni trdila niti, da je svoje delo zaračunala v skladu za to vrsto dela običajnemu plačilu.

6.Zahtevku za plačilo 23.235 EUR po računu št. 10800147 z dne 10. 1. 2019 iz naslova stroškov hrambe letala za obdobje od 24. 9. 2017 do 31. 12. 2018 je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožnica je hrambo dokazala le za obdobje od 24. 9. do 23. 11. 2017, pri čemer pa ni dokazala, koliko od tega je bilo letalo hranjeno v hangarju niti da je bila takšna hramba letala potrebna. Zato je tožnici priznalo zgolj stroške zunanje hrambe (15 EUR na dan), ki za obdobje dveh mesecev znašajo 900 EUR, za preostanek pa je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Presoja utemeljenosti tožničine pritožbe

Glede zatrjevane kršitve tožničine pravice do izjave

7.Nad tožnico je bil 1. 12. 2022 s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 000/2022 z istega dne začet stečajni postopek. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo tožnici vročilo 4. 1. 2023 preko njenega stečajnega upravitelja, B. B., s. p. Hkrati je bil tožnici vročen tudi sklep z dne 21. 12. 2022, s katerim je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je pravdni postopek od 1. 12. 2022 prekinjen ter tožničinega stečajnega upravitelja pozvalo, da prevzame postopek. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 85/2023 z dne 22. 3. 2022 razveljavilo sklep z dne 1. 12. 2022 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v uvodu izpodbijane sodbe kot tožničino pooblaščenko navedlo odvetnico C. C., prejšnjo tožničino pooblaščenko, ki ji je pooblastilo za zastopanje prenehalo 5. 7. 2022. Tedaj je pooblastilo za zastopanje tožnice priglasila odvetniška družba, ki je nato v tožničinem imenu vložila pritožbo zoper sodbo.

8.Tožnica v pritožbi navaja, da odvetniška družba, ki je 5. 7. 2022 priglasila pooblastilo za zastopanje tožnice, ni bila seznanjena s sklepom z dne 21. 12. 2022. Pooblastilo, ki ga je dal stečajni dolžnik, preneha, ko nastanejo posledice začetka stečajnega postopka, pri čemer pa je pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati pravdna dejanja, če je treba odvrniti škodo za stranko (drugi in tretji odstavek 101. člena ZPP). Ker do tedaj pooblaščeni odvetniški družbi tožnice sklep z dne 21. 12. 2022 ni bil vročen niti o njem ni bila obveščena, je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Z opustitvijo pravilne vročitve sklepa tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ogroženo naj bi bilo uveljavljanje njenih pravic oziroma zaščita njenih interesov. Tožnica tudi navaja, da ker je bila kot tožničina pooblaščenka v uvodu sodbe navedena odvetnica C. C., ki ji je bilo pooblastilo preklicano 5. 7. 2022, je stečajni upravitelj ob vročitvi sodbe kontaktiral navedeno odvetnico, ki ni več zastopala tožnice. S tem je bilo tožnici onemogočeno varovanje njenih interesov, saj je imela za pripravo svoje pritožbe veliko manj časa, kot bi ga imela, če bi bil v uvodu sodbe naveden pravi pooblaščenec in bi ta bil o vsem pravilno ter ažurno obveščen.

9.Te pritožbene navedbe ne morejo biti uspešne. Tožnica uveljavlja kršitev pravice do izjave (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta pravica ni sama sebi namen, temveč je njen namen v možnosti vpliva stranke na odločitev sodišča. Zato mora stranka pri uveljavljanju kršitve te pravice pojasniti, v čem konkretno je bila prikrajšana za svojo obravnavo pred sodiščem.

10.Tega ni storila. V pritožbi ni pojasnila, kakšne škodljive posledice so ji grozile z izdajo sklepa z dne 21. 12. 2022, da bi jih morala skladno s tretjim odstavkom 101. člena ZPP preprečiti. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek v tem gospodarskem sporu zaradi začetka stečajnega postopka nad tožnico prekinjen od 1. 12. 2022 ter tožničinega stečajnega upravitelja pozvalo, da prevzame postopek. Ker je bil sklep o začetku stečaja nad tožnico razveljavljen, se je tožnica vrnila v enak pravni položaj, v katerem je bila pred tem. Tožnica ne navaja nobenih razlogov, ki bi terjali njeno izjavljanje o sklepu z dne 21. 12. 2022. Niti v pritožbi ne pove, kaj bi bila vsebina njene izjave v primeru, da bi bila s sklepom z dne 21. 12. 2022 pravočasno seznanjena. Zato ni mogoče slediti njenim pritožbenim navedbam, da je opustitev vročitve sklepa z dne 21. 12. 2022 tožničini odvetniški družbi preprečilo tožnici možnost obrambe v postopku.

11.Tudi pritožbenega očitka, da je imela tožnica veliko manj časa za sestavo pritožbe, kot bi ga imela, če bi bil v uvodu prvostopenjske sodbe pravilno naveden tožničin pooblaščenec, tožnica ni dovolj konkretizirala. Ni navedla, v čem je bila okrnjena njena možnost, da se v celoti opredeli do izpodbijane sodbe. Pojasnila ni niti koliko časa je imela tožničina odvetniška družba za sestavo pritožbe niti česa (vsaj okvirno) zaradi prepozne seznanitve z izpodbijano sodbo ni mogla navesti. Zgolj s posplošenimi navedbami, da je imela za sestavo pritožbe premalo časa, pa kršitve pravice do izjavljanja ni utemeljila.

Glede zavrnitve tožničinih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič

12.Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič D. D. - pilota, ki je toženkino letalo prepeljal iz Milana k tožnici - ter A. A. zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da D. D. ni sodeloval v dogovarjanju med strankama in da dogajanje z letalom v Italiji ni pomembno za odločitev v zadevi. Prav tako za odločitev v tej zadevi ni pomembno, v kakšnem stanju je bilo letalo in ali je bilo sposobno preleta v ZDA, s čimer naj bi bil po tožničinem mnenju potrjen obseg potrebnih in nato izvedenih ter fakturiranih del. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo pisno izjavo priče A. A. V skladu s šestim odstavkom 236. a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je bila pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki navedenega člena ZPP. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v obravnavanem primeru nobena ni zahtevala neposrednega zaslišanja te priče, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni izvedlo njenega zaslišanja, saj se je lahko oprlo na pisno izjavo.

Glede odločitve o tožničinem zahtevku za plačilo storitev popravila oziroma vzdrževanja letala po računu št. 100700052 z dne 25. 9. 2017

13.Tožnica v pritožbi navaja, da je v izpodbijani sodbi nepravilno navedeno, da gre pri fazah 1-5 za popravilo letala in ne za storitve rednega vzdrževanja. To razlikovanje za odločitev o zahtevku za plačilo opravljenih storitev v ničemer ni odločilno. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče z ugotovitvijo, da vsa dela v okviru faz 1-5 niso bila opravljena, prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tožbene trditve pravilno povzelo. Tožnica je v dopolnitvi tožbe z dne 25. 2. 2019 navedla, da je njena pravna prednica za toženko izvedla storitve popravila njenega letala. Pri tem je pojasnila, da so faze 1-5 pregledi oziroma zahteve proizvajalca letala, ki se nanašajo na vzdrževanje letala ter s tem povezana popravila. Faze 5 pa ni uspela zaključiti, ker ji toženka ni odobrila nakupa potrebnih delov. Pritožnica zato neutemeljeno uveljavlja pritožbeni očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta se nanaša na tehnično napako pri napačnem povzemanju listinskega dokaznega gradiva, ne pa na napačno povzemanje ali razumevanje tožbenih trditev. Protispisnost tudi ni podana, ko je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, z izpovedbami prič in zaslišanih strank. Zato tožnica te procesne kršitve ne more utemeljiti s trditvami, da je izpoved toženkinega zakonitega zastopnika neverodostojna. Prav tako v izpodbijani sodbi ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica posamičnim ugotovitvam sodišča vsebinsko nasprotuje, hkrati pa glede istih ugotovitev uveljavljala še navedeno postopkovno kršitev. Če stranka dejanskim ugotovitvam sodišča vsebinsko nasprotuje, to pomeni, da razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi obstajajo in je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

14.Tožnica ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da tožničina pravna prednica in toženka nista dosegli dogovora glede plačila za izvedbo faz 1-5, toženka pa kljub temu izvedbi del pri tožničini pravni prednici ni nasprotovala. Če dogovor o plačilu ni bil dosežen, potem je višino tožbenega zahtevka mogoče utemeljiti na podlagi meril iz drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (OZ): glede na čas, ki je običajno potreben, da se tak posel opravi, in glede na plačilo, ki je običajno za tako vrsto posla. Da bi lahko sodišče določilo običajno ceno, bi morala tožnica v svojih tožbenih trditvah natančno opredeliti, katero storitev je opravila, koliko časa je zanjo porabila, kolikšna je običajna cena takšne storitve in kateri stroški so ji pri tem nastali oziroma kateri material je bil pri tem uporabljen. Tožnica takšnih trditev ni podala.

15.Prvostopenjsko sodišče je pri svoji presoji tudi upoštevalo, da tožnica faze 5 ni zaključila, ker ji toženka ni odobrila nakupa potrebnih delov. V dokaznem postopku pa je ugotovilo, da je toženka tožničini pravni prednici 18. 5. 2017 sporočila, da ji je za opravljeno delo ter material v okviru faz 1-5 pripravljena plačati 40.000 USD. Ker tožnica ni navedla, kolikšen delež od celote faz 1-5 predstavlja dejansko opravljeno delo, ni mogoče ugotoviti niti višine sorazmerne obveznosti za plačilo opravljenih del, ki jo je bila toženka pripravljena poravnati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da tožbenega zahtevka za plačilo izvedbe faz 1-5 po višini ni mogoče preizkusiti.

16.Tožnica se z zgornjima razlogoma, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo storitev popravila oziroma vzdrževanja toženkinega letala, v pritožbi ne sooči. Navaja, da čeprav cena za naročene storitve ni bila povsem določena, je v izstavljeni fakturi vse zaračunane postavke konkretizirano navedla (kar naj bi bilo skladno z običaji v Sloveniji in v branži letalstva), s čimer pa ne more uspeti. Trditveno in dokazno breme za višino iztoževane terjatve je bilo na tožnici. Temu bremenu ni zadostila ne glede na to, da je izstavljeni račun natančno specificiran po posameznih postavkah opravljenega dela in porabljenega materiala. Višina terjatve iz računa št. 100700052 z dne 25. 9. 2017 je bila med pravdnima strankama sporna. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je tožničini pravni prednici sporočila, da jo je pripravljena angažirati, če bo vsa dela, potrebna za redno vzdrževanje letala, opravila za 40.000 USD. Zato ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je toženka povsem pavšalno in nekonkretizirano prerekala višino iztoževanega zneska, posledično pa tožnici ni bilo treba posebej dokazovati višine tožbenega zahtevka. Tudi to, da je toženka šele v tem pravdnem postopku prerekala višino izstavljenega računa, ne pa ob njegovem prejemu, ne dokazuje njenega strinjanja z zaračunano ceno opravljenih storitev. Nezavrnitev računa namreč ne pomeni pripoznave terjatve.

17.Tožnica v pritožbi kot pravno podlago svojega zahtevka neutemeljeno navaja peti odstavek 72. člena OZ. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje svojega zahtevka za plačilo računa št. 100700052 z dne 25. 9. 2017 ni utemeljevala na odškodninski, pač pa na pogodbeni podlagi. Da dejansko stanje v tej zadevi ustreza navedenemu določilu, tožnica prvič zatrjuje šele v pritožbi. Ker ob tem ni pojasnila, zakaj brez svoje krivde tega ni mogla pravočasno navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbene novote so tudi tožničine trditve, da se je toženka pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo ter da zato skladno z 20. členom OZ odgovarja za škodo, ki jo je povzročila tožnici, kot tudi navedbe, da je bila toženka ne le seznanjena z deli in stroški izvedbe faz 1-5, pač pa se je z njimi tudi strinjala.

18.Bistvo izpodbijane odločitve glede presoje zahtevka za plačilo računa št. 100700052 z dne 25. 9. 2017 je v tem, da cena za izvedbo faz 1-5 med strankama ni bila dogovorjena oziroma je bila toženka za faze 1-5 pripravljena plačati 40.000 USD, tožnica pa višine zahtevka za plačilo dokončanih del ni utemeljila. Zato z ostalimi pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnica tega zaključka neposredno ne izpodbija, ne more uspeti. Za odločitev o pritožbi tako niso odločilne pritožbene navedbe, s katerimi tožnica graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila toženka za izvedbo faz 1-5 pripravljena plačati 40.000 USD, da izpoved zakonitega zastopnika toženke o tem, koliko je bil pripravljen plačati za opravljena dela, ni verodostojna, da toženkino upiranje plačilu naročenih del predstavlja kršitev temeljnih načel obligacijskega prava, da je obrazcu za primopredajo ("acceptance form") pripisalo napačen dokazni pomen in podobno dalje.

Glede odločitve o tožničinem zahtevku za plačilo stroškov hrambe letala po računu št. 10800147 z dne 10. 1. 2019

19.Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni dokazala, da je bila hramba letala v hangarju potrebna. Tožnica bi morala dokazati, da je bila toženkina korist v primeru notranje hrambe letala takšna, da je odtehtala relativno visoke stroške hrambe v hangarju.

20.Trditve, da je toženka s tem, da se ni odzvala na pozive po prevzemu letala kljub temu, da ji je tožnica sporočila, da ji bo zaračunala stroške hrambe, privolila v svoje prikrajšanje oziroma s konkludentnim ravnanjem soglašala s hrambo, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da shranjevalna pogodba ni bila sklenjena niti izrecno niti s konkludentnimi ravnanji. Pravilno je pojasnilo, da dejstvo, da toženka kljub obvestilu tožničine pravne prednice o pričetku zaračunavanja stroškov hrambe ni prevzela posesti nad svojim letalom, ne more predstavljati konkludentno izražene volje za sklenitev pogodbe. Volja za sklenitev pogodbe se res lahko izjavi bodisi izrecno z besedami bodisi z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Zgolj dejstvo, da toženka ni prevzela posesti nad letalom, ki po tožničinem zatrjevanju ni bilo plovno, njenega strinjanja z odplačno pogodbo ne dokazuje. Molk in pasivnost stranke namreč že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in jo lahko predstavlja le izjemoma.

21.Tožnica sodišču prve stopnje v pritožbi očita napačno materialnopravno izhodišče, pri čemer pa trditvena podlaga, ki jo v zvezi s tem navaja, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Trditve, da je tožničina pravna prednica toženkino letalo hranila, ker bi sicer nastala škoda na njem, posledično pa je treba njeno ravnanje podrediti pravilom o poslovodstvu brez naročila, je tožnica navedla šele v pritožbi, ne da bi pojasnila, zakaj teh navedb ni podala že v postopku na prvi stopnji. Tako velja tudi za trditve, da je bilo letalo na dvigalkah in brez koles ter upornic, za potrebe izvajanja pregledov je bilo odprto in ga ni bilo mogoče zgolj spustiti z dvigalk ter prestaviti ven. Prav tako ne drži, da je navedena dejstva, zakaj letala ni bilo mogoče parkirati na prostem, v svojem zaslišanju potrdil zakoniti zastopnik tožničine pravne prednice. Ta je namreč izpovedal le, da je letalo lahko parkirano zunaj, bolje pa je, da je parkirano v zaprtem prostoru.

22.Ni utemeljena pritožbena trditev, da toženka ni oporekala zatrjevanemu obdobju hrambe. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2021 ter v pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2021 navedla, da iz elektronskega sporočila z dne 23. 11. 2017 izhaja, da je bilo letalo tistega dne dano na stroške letališča, kar pomeni, da je tožnica letalo premaknila izven svojih prostorov oziroma parkirne ploščadi. Da toženka izstavljenega računa ni zavrnila, pač pa mu je oporekala šele v tem pravdnem postopku, pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, v obravnavanem primeru ni odločilno dejstvo, ki lahko samo po sebi utemeljuje tožničin zahtevek.

Glede odločitve o stroških prvostopenjskega postopka

23.Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev potnih stroškov njenega zakonitega zastopnika za pristop na narok za glavno obravnavo. V skladu z določilom 6. in 7. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom, višina stroškov za prevoz pa se ugotavlja z vozovnico ali na drug primeren način. Glede na določilo prvega in drugega odstavka 9. člena Pravilnika se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. V skladu s tretjim odstavkom 9. člena Pravilnika se stroški za povrnjene kilometre priznajo, če je od prebivališča osebe do kraja, kjer naj se opravi zaslišanje, izvedensko delo ali tolmačenje, oziroma do železniške ali avtobusne postaje, pristanišča ali letališča, v eno smer več kot dva kilometra.

24.Ker od prebivališča tožničinega zakonitega zastopnika do železniške oziroma avtobusne postaje znaša več kot dva kilometra, je tožnica upravičena do povrnitve kilometrine. Povrnitev stroškov za prevožene kilometre se obračunava v skladu z javno objavljenimi zneski povračil nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi (četrti odstavek 9. člena Pravilnika), torej po določilih Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). Ceno prevoženega kilometra z lastnim prevoznim sredstvom je sodišče določilo v skladu z drugim odstavkom 173. člena ZUJF, tako da je tožnici za prevožen kilometer priznalo 18 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, pri čemer je bila cena neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov na dan prvega naroka za glavno obravnavo (4. 3. 2022) 1,265 EUR za liter, na dan naroka za glavno obravnavo 14. 9. 2022 1,49 EUR za liter in na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo (18. 11. 2022) 1,482 EUR za liter. Razdalja na navedeni relaciji znaša v eno smer 90,1 km. Glede na navedeno je druga toženka upravičena do povračila stroškov za prevožene kilometre v skupni višini 137,43 EUR (90,1 km x 1,265 EUR/l x 2 x 0,18 + 90,1 km x 1,49 EUR/l x 2 x 0,18 + 90,1 km x 1,482 EUR/l x 2 x 0,18), višja stroškovna zahteva pa je v tem delu neutemeljena.

25.Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici priznalo navedene potne stroške. Posledično je napačna tudi odločitev o odmerjenem DDV. Po delni spremembi predstavlja pravilen znesek odmerjenih stroškov tožnice 10.033,05 EUR (od tega 3.67,75 EUR v pravdi I Pg 199/2019). Glede na delni uspeh, kot ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče (6% v pravdi I Pg 329/2018 in 4% v pravdi I Pg 199/2019), gre tožnici 528,63 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju s toženkinimi stroški je tožnica dolžna toženki povrniti 5.331,85 EUR.

Presoja utemeljenosti toženkine pritožbe

Glede odločitve o zahtevku za plačilo stroškov preleta toženkinega letala po računu št. 10700029 z dne 29. 5. 2017

26.Sodišče prve stopnje je odločitev o zahtevku za plačilo stroškov preleta toženkinega letala z letališča Linate v Milanu k tožničini pravni prednici na Brniku utemeljilo z več med seboj neodvisnimi razlogi. Za uspeh svoje pritožbe bi toženka morala izpodbiti vsakega od njih. Prvostopenjsko sodišče je tako ugotovilo, da je toženka v elektronski komunikaciji s tožničino pravno prednico izjavila, da ji bo plačala stroške preleta svojega letala, če bo tožničina pravna prednica predložila dovoljenje za premik oziroma prelet. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničina pravna prednica ta pogoj izpolnila (dovoljenje z dne 3. 5. 2017 na A24). Teh dejstev toženka konkretizirano ne izpodbija, zato jih pritožbeno sodišče upošteva kot resnična. Že iz tega razloga je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku za plačilo 3.732,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pravilno ugodilo.

27.Za sklep o tem, da pritožnica s pritožbo zoper ta del izpodbijane sodbe ne more uspeti, torej zadošča že pritožbeno neizpodbit dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je toženka zavezala plačati stroške preleta svojega letala, če ji tožničina pravna prednica predloži dovoljenje za prelet, kar je bilo izpolnjeno. Pritožbeno sodišče se zato do preostalih pritožbenih navedb, s katerimi toženka izpodbija razloge prvostopenjskega sodišča glede pooblastila, ki ga je imel A. A. za izvedbo preleta letala, ter glede toženkine naknadne konkludentne odobritve naročila za prelet, ni opredeljevalo.

28.Pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi nasprotje, ker je prvostopenjsko sodišče deloma ugodilo zahtevku za plačilo stroškov hrambe toženkinega letala, čeprav je ugotovilo, da se stranki nista dogovorili za hrambo letala, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da so v tem primeru izpolnjene predpostavke za uporabo pravila o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Toženka ni dokazala, da ji je tožničina pravna prednica preprečevala prevzem letala oziroma da je njegovo izročitev pogojevala s plačilom opravljenih storitev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da tožničina pravna prednica s tem, da ni ugodila njeni zahtevi za vrnitev njenega letala v Milano, toženki ni preprečevala prevzema letala. Če je toženka, ki je pristala na popravilo svojega letala pri tožničini pravni prednici, hotela tega prevzeti, bi to morala storiti v kraju opravljanja storitev. Da letalo ni bilo v plovnem stanju, na drugačno presojo ne vpliva. Tudi preostale pritožbene navedbe o stanju toženkinega letala za odločitev o zahtevku za plačilo stroškov hrambe niso relevantne.

Sklepno in odločitev o pritožbenih stroških

29.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zoper I. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zavrnilo je tudi tožničino pritožbo zoper II. točko izreka prvostopenjske sodbe in jo v tem delu potrdilo, saj tudi v tem delu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožničini pritožbi zoper stroškovni del pa je ob uporabi določbe 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremenilo (kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe), v preostalem, nespremenjenem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje tudi v III. točki izreka potrdilo.

30.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, v celoti pa je bila neuspešna s pritožbo glede glavne stvari. Prav tako je bila v celoti neuspešna s svojo pritožbo toženka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške vložitve pritožbe, mora pa tožnica toženki povrniti njene potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na tožničino pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 1.375 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 23,75 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 % DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 1.023,89 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

-------------------------------

1E., d. o. o., ki je glede iztoževanih terjatev vložila predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je tožnici s Pogodbo o odstopu terjatve z dne 31. 12. 2018 odstopila terjatve, ki so predmet te pravde. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 6. 2022 dovolilo vstop nove (F., d. o. o.) namesto prvotne tožnice (E., d. o. o.).

2Pregledi oziroma zahteve proizvajalca letala, ki se nanašajo na vzdrževanje letala ter s tem povezana popravila.

3Če plačilo ob sklenitvi podjemne pogodbe ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (drugi odstavek 642. člena Obligacijskega zakonika).

4Tako tudi sklep VSL II Cp 3139/2012 z dne 24. 12. 2012.

5Glej sklep VSC III Cpg 168/2019 z dne 4. 12. 2019.

6R. št. 93, l. št. 668 in 670.

7Tako tudi sodbe VSL I Cp 665/2021 z dne 28. 6. 2021, II Cpg 628/2019 z dne 30. 1. 2020 in I Cpg 1353/2013 z dne 12. 2. 2014.

8Tako izhaja iz tožničine trditvene podlage. Glej na primer dopolnitev tožbe z dne 25. 2. 2019.

9Glej toženkino prvo pripravljalno vlogo z dne 18. 3. 2019, str. 7 (r. št. 675, l. št. 698).

10Če zastopani noče odobriti pogodbe, sta zastopnik in zastopani solidarno odgovorna za škodo, ki jo je imela druga stranka, če ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil.

11Tako tudi sodba VSL I Cpg 806/2017 z dne 10. 10. 2018.

12V postopku pred sodiščem prve stopnje je trdila le, da "[tožničina pravna prednica] z deli ni mogla nadaljevati zaradi potrebnih rezervnih delov. Letalo je bilo razstavljeno za potrebe izvajanja vzdrževanja in popravil ter ga niso mogli samo postaviti pred hangar. Kasneje so morali letalo sestaviti, da so ga lahko postavili na platformo [...]" (glej pripravljalno vlogo tožničine pravne prednice z dne 25. 5. 2020, r. št. 2, l. št. 76). Kdaj so letalo sestavili in ga postavili na platformo, pa iz njene trditvene podlage ne izhaja.

13Glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo pri Okrožnem sodišču v Kranju z dne 14. 9. 2022, str. 4 (r. št. 157, l. št. 801).

14R. št. 60, l. št. 134.

15R. št. 67, l. št. 148.

16Podatek pridobljen s spletne strani: https://www.gov.si/teme/cene-naftnih-derivatov/