Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi s kritiko dela izvedenca ne pove, za kakšno kršitev zakona naj bi pri tem šlo, zato se Vrhovno sodišče do navedenega ni opredelilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 10164/2010 z dne 8. 11. 2010 P. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. Sodišče je tudi odločilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 1. 10. 2002 do 4. 10. 2002 do 13.25, obtožencu pa je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 10164/2010 z dne 25. 10. 2011 pritožbo zagovornika obtoženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da za obsojenca spozna, da ni kriv storitve kaznivega dejanja, ki se mu očita, podrejeno pa da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovni državni tožilec ugotavlja, da zahteva po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in da omenja tudi kršitev materialnega in procesnega zakona, vendar teh kršitev ne utemeljuje. Nadalje vrhovni državni tožilec ugotavlja, da imata sodbi sodišč prve in druge stopnje vse razloge o odločilnih dejstvih in da se je sodišče še posebej ukvarjalo z vprašanjem povezanosti obsojenca z najdenim ukradenim tovornim vozilom, obrazložilo je, kaj pomenijo najdena popolnoma enaka tekstilna vlakna na sedežu tovornega vozila, kot pripadajo hlačam, ki jih je nosil obsojenec, da je sodišče obširno obrazložilo okoliščine najdbe črne torbe v bližini ukradenega vozila in povezanost obsojenca s to torbo, obrazložilo je odkrite sledove na predmetu, ki se je nahajal v najdeni črni torbi s pomočjo DNK analize. Vrhovni državni tožilec zato ocenjuje, da ne drži trditev, da je sodišče premalo utemeljilo svoje zaključke, kot tudi ne trditev, da so ti v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Slednje velja tudi za trditev glede izpovedbe zaslišanih prič, za katere sodišče utemeljeno zaključi, da so skladne. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca se zahteva ne more uspešno sklicevati na kršitev kazenskega zakona, ko navaja pomanjkljivosti izreka sodbe glede udeležbe sostorilca. Ta udeležba je opisana in tudi pravilno pravno opredeljena. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da ugovarjanje dejanskim ugotovitvam in zaključkom sodišč tako prve kot tudi druge stopnje pomeni uveljavljanje nedopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe predstavlja normativno konkretizacijo kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Sodba očita obsojencu, da je vlomil v kabino tovornega vozila in si ga prilastil, s tem je uresničil vse znake kaznivega dejanja velike tatvine. Neznanemu sostorilcu sodba očita sodelovanje pri vlomu, vstop v notranjost vozila in sodelovanje pri njegovem odvzemu. Zatrjevana kršitev materialnega prava, storjena na škodo obsojenca, zato ni podana, prav tako ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodba sodišča prve stopnje ne imela razlogov o ugotovitvi, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu (razlogi prvostopne sodbe na strani 12 in 13), sodba sodišča druge stopnje pa se je opredelila o pritožbenih očitkih v zvezi z vprašanjem sostorilstva v točki 13, tako da tudi zatrjevana kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP ni podana.

5. Obširna izvajanja vložnika v zvezi z vprašanjem, ali je bil predmet (široki rjavi lepilni trak), s katerega so bile odvzete biološke sledi, med predmeti v najdeni in zaseženi črni torbi, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

6. V zvezi s kritiko dela izvedenca za preiskavo tekstilnih vlaken, J. M., vložnik ne pove, za kakšno kršitev zakona naj bi pri tem šlo, zato se Vrhovno sodišče do navedenih vprašanj, ki so, kot jih vložnik uveljavlja, dejanska vprašanja, ni opredelilo.

7. Sodišče prve stopnje je odločbo o stroških obrazložilo v zadnjem odstavku na strani 14, višje sodišče pa je presodilo pritožbene navedbe glede vprašanja plačila stroškov kazenskega postopka v svoji sodbi v točki 14, tako da ne držijo trditve vložnika, da odločba o stroških ni obrazložena in da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb.

8. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane in da je zahteva v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje obsojenec mesečno zasluži med 500,00 in 1.000,00 EUR zato je Vrhovno sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 95. v zvezi z 98. a členom ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso tudi v zvezi s postopkom z zahtevo za varstvo zakonitosti.